Je njen umor zagrešila barva njene kože?

Zakonca Aki in Milla Ollikainen predstavljata dvojec za psevdonimom A. M. Ollikainen. Zabojnik je njuna prva skupna knjiga za katero sta prejela tudi nagrado za najboljši finski kriminalni roman.

V uvodu spoznamo razcapanega moškega, ki se izkaže za Hannesa Lehmusoja, uspešega poslovneža in mednarodnega filantropa, obenem pa tudi mecena sodobne umetnosti. V času praznovanja šentjanževega sicer policistov ni veliko v službi, a truplo ženske v zabojniku pred koncernom Lehmusojevih ne more počakati. Preiskava nikakor ne steče, kljub trudu glavne policistke Paule Pihlaja. Jasno je, da je temnopolta ženska v zabojniku umrla nasilne smrti, utopili so jo. Je v ozadju rasistični motiv, je motiv bogastvo? Je povezava z Afriko in Namibijo slučajna ali ima globlji pomen? In zakaj so za umor uporabili ravno zabojnik prirejen za razstavo. Zapleten zločin, ki se razplete šele na zadnjih straneh romana. Zgodba preiskovalke Paule pa obeta nadaljevanje.

Glasno je zaječala in se obupano sesedla na stran. Voda je bliskovito prekrila tla, da je v trenutku imela premočene čevlje in hlače. Bila je mrzla in vedno več jo je bilo. Začutila je, kako se vrtinči okoli njenih stegen. Od vsega tega ji je bila zdaj jasna samo ena stvar: kmalu bo umrla. Zabojnik se bo napolnil z vodo, in ko bo poln, bo umrla. Kmalu bo v njem mrtva plavala kot podgana, ki se je ujela v vršo. Nikoli več ne bo videla sonca. Ne sonca ne mame. (str. 31)

Materin črni kolač je povezal družino!

Prvenec Charmaine Wilkerson je ganljiva in večplastna družinska zgodba. v sedanjosti spremljamo napete odnose med odtujenima bratom in sestro, ki sta po smrti svoje matere prisiljena poslušati zvočni posnetek, ki jima ga je zapustila skupaj s posebno družinsko sladico – črnim kolačem. V svoji pripovedi ju mati popelje v petdeseta in šestdeseta leta dvajsetega stoletja na otok v karibskem morju. Sorojenca Byron in Benny zagledata mater v povsem novi luči – kot neustrašno plavalko in izjemno močno žensko. Ko je osumljena umora svojega ženina, je mlada Coventina prisiljena zbežati v Veliko Britanijo. Počasi jima odkriva svojo težko in zapleteno preteklost ter jima izda vsa ta leta skrbno skrito skrivnost, ki spremeni tudi njun svet. Njena poslednja želja je, da skupaj pojesta črni kolač, ko bo napočil pravi trenutek. Mojstrsko napisana zgodba, ki je zasidrana na raziskovanju zgodovine, karibske in britanske kulture ter kitajske diaspore na karibskih otokih. Spretno opisuje težave, s katerimi so se spopadali karibski priseljenci v Združenem kraljestvo, saj so bili zaradi barve kože diskriminirani in zapostavljeni. Navdihujoča zgodba o pomenu doma in družine.

Stoji pred hladilnikom, kjer ji hladni zrak lega na nožne prste, in razmišlja o zadnjem kolaču, kar jih je kdaj spekla mama. Ve, da čaka v zamrzovalniku, vendar zdajle še ne zmore pogledati noter. S čelom se nasloni na zgornja vrata hladilnika. To je tvoja dediščina, je venomer govorila mama, kadar sta pekli črni kolač, in Benny je mislila, da ve, kaj hoče povedati. Zdaj pa vidi, da niti približno ni vedela. (str. 163)

Knjiga Zeleni planet nam razkriva nenavadni in čudoviti svet rastlin, kakor ga do zdaj še nismo videli. Nastala po istoimenski seriji, ki so jo snemali po vsem svetu s sirom Davidom F. Attenboroughom v glavni vlogi, poznanim angleškim biologom in naravoslovcem.. Najbolj znan je po pisanju in predstavitvi devetih naravoslovnih dokumentarnih serij v sodelovanju z BBC-jevo enoto za naravoslovje, ki tvorijo zbirko Life, celovit pregled živalskega in rastlinskega sveta na Zemlji. Zeleni planet nam razkriva nenavadni in čudoviti svet rastlin, kakor ga do zdaj še nismo videli. Spoznamo se s petimi različnimi okolji, za katere ne bi nikoli rekli, da lahko gojijo tako bogato biodiverziteto: tropski, puščavski, sezonski, vodni in človeški svet.

»V splošnem se strinjamo, da so rastline del življenja in so zato verjetno v redu. Vendar še zdaleč ni dovolj. Rastline so življenje. Brez rastlin življenje na planetu Zemlja ni mogoče in nikoli ne bi bilo mogoče.« je zapisano v uvodniku.

Besedilo v knjigi dopolnjujejo krasne fotografije.

Rosella Postorino je po Hitlerjevih pokuševalkah napisala nov roman s tematiko krvave vojne, begunstva, sirot in pomanjkanja ljubezni. Piše se leto 1992, ki prebivalcem Sarajeva prinaša samo zlo, bolečino, lakoto. Smrt se kakor senca plazi po mestu in ne prizanaša nikomur. Sredi Sarajeva, v sirotišnici životarijo otroci brez staršev. Desetletni Omar bi dal vse za objem svoje mame, vsak dan jo čaka ob oknu, čeprav je zaradi ostrostrelcev zelo nevarno, dečku ni mar. Nada ga pomiri, sredi vojne vihre pomaga iskati mamo, kar je smrtonosno početje. Vrneta se tik pred odhodom avtobusa v Italijo, kajti mame ne najdeta. Otroke čaka dolga in težka pot iz obleganega mesta. Nada na avtobusu spozna Danila, skleneta vez, ki ju na nek način povezuje celo življenje. Vojne sirote so iz obleganega mesta prepeljane v Monzo in Rimini v sirotišnice, ki so jih upravljale nune. Ti otroci so večinoma težavni, premalo ljubljeni, ujeti v vrtinec nemoči, izdaje, strahu in bolečine, ki nikoli ne mine. Vso življenje iščejo nekaj, kar jim je bilo odvzeto. In predvsem ne verjamejo in ne zaupajo nikomur več. Omarjev brat Sen sprejme nove starše v Italiji, Omar nikoli. Vojna jih je zaznamovala za vedno, pustila pečat, nekateri so zmogli, drugi klonili.

Karen Blixen poznamo kot avtorico romana Spomini na Afriko. A morda niste vedeli, da je spomine nabirala sama, iz prve roke. Živela je med domorodci na kmetiji, ki jo je kupila sredi Afrike, čeprav se je rodila na Danskem. Že od majhnih nog so jo klicali Tanne. Njena plantaža kave je dom številnim domorodcem, družinam ljudstva Kikuju. Karen se zdi, da bi domorodci zmogli veliko več, če bi jim kdo omogočil pot do znanja, zato se odloči na svoji kmetiji ustanoviti šolo. Le-ta je pri lokalnih voditeljih slabo sprejeta že v smislu ideje, prav tako pa jo z negotovostjo sprejemajo tisti, ki jim je namenjena. Karen ob tem želi, da učitelj z učenci ne bi le prepeval verskih spevov, temveč bi jih učil pisanja, branja in matematike. Čeprav ji njena plantaža, zaradi nestanovitnega vremena in neugodne lege ter kobilic povzroča več izgub kot dobička, vztraja. Njeno negativno finančno stanje je zakrivil že bivši mož Bron, a na srečo ji pomagajo sorodniki. Vprašanje je le, kako dolgo bodo pri tem še vztrajali? In kako dolgo bo njeno koprnenje po ljubezni zmoglo premagovati stalne odsotnosti ljubimca Denysa. Medtem pa je ogroženo tudi lastništvo njene plantaže. A za domorodce, ki bi lahko zaradi prodaje izgubili dom, se bo borila do zadnjega. Knjiga je, kljub lahkotnemu slogu, oris položaja afriških domorodcev v 20. stoletju ter pokroviteljskega odnosa do njih. Je poklon ženski, ki se je, z vsem kar je premogla in zmogla, borila zanje ter jim posvetila še roman.

Upala sem, da boste razumeli, kaj je zame pomembno," je nadaljevala Tanne. "Nisem vas najela zato, da bi ljudi na moji kmetiji spreobrnili v krščanstvo, ampak, da bi jih naučili brati, pisati, matematiko in druge predmete. Če bi tu in tam zapeli kakšno hvalnico me ne bi motilo. A očitno mislite, da ne bom opazila, ko zapravljate čas učencev in jih silite, da vsak večer pojejo o križanju." ... "Kaj pa veščine, ki bi tukajšnjim ljudem res lahko koristile? (str. 177)