Marco Balzano je učitelj in pisatelj, rojen leta 1978 v Milanu. Piše eseje, poezijo in prozo. Ostala bom tu je eden izmed njegovih štirih romanov, zanj pa je prejel številne italijanske in mednarodne literarne nagrade. Ostala bom tu je zgodovinski roman, ki nas popelje v čas druge svetovne vojne na Južnem Tirolskem. Prvič je Curon Venosti obiskal leta 2014, po tistem poletju se je tja še večkrat vrnil, misel na tisto vasico ga v mislih neprestano spremljala. Kar nekaj let je raziskoval vse zapise in dokumente, ki jih je uspel najti. Predvsem pa je poslušal pričevanja danes starih prebivalcev o tistih letih, polnih nasilja. Glavna junakinja Trina, domačinka vasice Curon, pripoveduje svojo zgodbo tako, da bralca na vsake toliko opomni, da je njena zgodba namenjena točno določeni osebi – njeni hčerki, ki že davno odšla iz njenega življenja in pozabila na vasico. Trina postane učiteljica ravno v letu, ko Mussolinijev režim prepove uporabo nemškega jezika v šolah na tem nemško govorečem območju. Ljudje v vasi so zmedeni, pod priskom in razdeljeni. Mnogi se uprejo načrtnemu poitalijančevanju, tako tudi tri prijateljice, sveže diplomantke, Trina, Maja in Barbara. Vedo, da jih fašisti ne bodo zaposlili in zato na skrivaj poučujejo v skupini ilegalnih šol. Trinina prvoosebna izpoved bralca nagovarja, pisatelj mojstrsko izrazi njeno bolečino in trpljeneje ljudi, ki so bili povezani s Trino in vasjo, razklani med enim in drugim režimom. Trinan se je zaljubila, ostala na kmetiji, kjer so jo pogovori z očetom vedno pomirjali.

Pia Prezelj je na 39. Slovenskem knjižnem sejmu za svoj prvi roman Težka voda prejela nagrado za najboljši prvenec leta 2023.

Sodobna povest ali roman, postavljen na slovensko podeželje, kjer je v središču dogajanja Ida, vdova, brez otrok, zaradi česar je v vasi označena kot manjvredna. Idina zgodba se ves čas prepleta z zgodbami drugih oseb – predvsem sosede Marte in župnika Lojzeta, pa tudi Martinega in Idinega moža, odsotne Milene in drugih likov, s pomočjo katerih avtorica slika čas in prostor. Idino življenje je zlagano, v trenutku obupa se odloči, da bo povedala svojo zgodbo in se s tem svetu (in tudi sebi) končno pokazala takšna, kot je v resnici. Ida postane vdova po nesreči moža v gozdu. Ida duševno, čustveno in telesno propada pri živem telesu, njena okolica pa ima pri tem ključno vlogo: pretežno jo pusti, da se s svojimi stiskami spopada sama. Edina, ki vztraja in skuša Idi -na trenutke precej vsiljivo – pomagati, je Marta, njena soseda, s katero je imel Idin mož razmerje. Vendar Ida Marti tega razmerja ne zameri, temveč je celo hvaležna zanj, med njima se stke nekaj podobnega prijateljstvu. Na drugi strani pa Ida obuja spomine na Mileno, svojo prijateljico in simpatijo iz otroštva. Idina biseksualnost je nakazana zgolj kot potlačitev sanj, ki po prvem ljubezenskem razočaranju z Mileno ostane samo kot potlačen spomin.

Verjamemo vate, Greta!

Greta Gustafsson je dobila delo v veleblagovnici. Strankam njena nenavadna lepota ter poseben okus za modo nista ostala prikrita. Ko je ob neki priložnosti izbirala kostume za igralke, je blestela. Tudi sama si je želela točno to, postati igralka in nikoli si ne bi mislila, da ji bo s pomočjo karizme, ki so jo tudi kasneje občudovali, uspelo priti na Kraljevsko igralsko akademijo. S pomočjo Enwalla, ki je imel odličen nos za nadarjene bodoče igralce, je opravila sprejemne izpite. Pri tem pa skorajda obupala in se soočala z obupnim strahom pred občinstvom. Tudi, ko ji je uspelo s pomočjo režiserja Stillerja stopiti pred pravo filmsko kamero in postala prepoznavna kot Greta Garbo, se treme pred občinstvom ni znebila. Najraje je snemala sama, v družbi kamere, le tako se ji je popolnoma prepustila in prevzela svojo vlogo v scenariju. Ob tem pa je v zasebnem življenju bežala pred vsiljivimi novinarji, večkrat zavrnila snubitev soigralca Johna Gilberta in iskala naklonjenost na ženskih ramenih. Ljubila je, a ne dovolj, da bi se nekomu ali nečemu zavezala za vedno! Ostajala je samosvoja in sledila svojim sanjam. Pri tem pa v srcu tam daleč preko oceana ohranila rodno Švedsko.

Greta Gabor, je ponovila. To ni zvenelo slabo. Toda nekaj jo je motila. Hm, ne vem ... Česa ne veste? Nejevoljno je vzdihnil. Zveni preveč strogo, preveč nemelodično. Dvignil je obrvi, vendar ničesar ni rekel. Razmišljala je. In nenadoma se ji je posvetilo. Zakaj ne Greta Garbo? Ko je to izrekla, se je morala zasmejati. Samo dve črki je zamenjala, pa je ime zvenelo povsem drugače; mehkejše, bolj ženstveno. Skrivnostnejše. (str. 113–114)

Je njen umor zagrešila barva njene kože?

Zakonca Aki in Milla Ollikainen predstavljata dvojec za psevdonimom A. M. Ollikainen. Zabojnik je njuna prva skupna knjiga za katero sta prejela tudi nagrado za najboljši finski kriminalni roman.

V uvodu spoznamo razcapanega moškega, ki se izkaže za Hannesa Lehmusoja, uspešega poslovneža in mednarodnega filantropa, obenem pa tudi mecena sodobne umetnosti. V času praznovanja šentjanževega sicer policistov ni veliko v službi, a truplo ženske v zabojniku pred koncernom Lehmusojevih ne more počakati. Preiskava nikakor ne steče, kljub trudu glavne policistke Paule Pihlaja. Jasno je, da je temnopolta ženska v zabojniku umrla nasilne smrti, utopili so jo. Je v ozadju rasistični motiv, je motiv bogastvo? Je povezava z Afriko in Namibijo slučajna ali ima globlji pomen? In zakaj so za umor uporabili ravno zabojnik prirejen za razstavo. Zapleten zločin, ki se razplete šele na zadnjih straneh romana. Zgodba preiskovalke Paule pa obeta nadaljevanje.

Glasno je zaječala in se obupano sesedla na stran. Voda je bliskovito prekrila tla, da je v trenutku imela premočene čevlje in hlače. Bila je mrzla in vedno več jo je bilo. Začutila je, kako se vrtinči okoli njenih stegen. Od vsega tega ji je bila zdaj jasna samo ena stvar: kmalu bo umrla. Zabojnik se bo napolnil z vodo, in ko bo poln, bo umrla. Kmalu bo v njem mrtva plavala kot podgana, ki se je ujela v vršo. Nikoli več ne bo videla sonca. Ne sonca ne mame. (str. 31)

Materin črni kolač je povezal družino!

Prvenec Charmaine Wilkerson je ganljiva in večplastna družinska zgodba. v sedanjosti spremljamo napete odnose med odtujenima bratom in sestro, ki sta po smrti svoje matere prisiljena poslušati zvočni posnetek, ki jima ga je zapustila skupaj s posebno družinsko sladico – črnim kolačem. V svoji pripovedi ju mati popelje v petdeseta in šestdeseta leta dvajsetega stoletja na otok v karibskem morju. Sorojenca Byron in Benny zagledata mater v povsem novi luči – kot neustrašno plavalko in izjemno močno žensko. Ko je osumljena umora svojega ženina, je mlada Coventina prisiljena zbežati v Veliko Britanijo. Počasi jima odkriva svojo težko in zapleteno preteklost ter jima izda vsa ta leta skrbno skrito skrivnost, ki spremeni tudi njun svet. Njena poslednja želja je, da skupaj pojesta črni kolač, ko bo napočil pravi trenutek. Mojstrsko napisana zgodba, ki je zasidrana na raziskovanju zgodovine, karibske in britanske kulture ter kitajske diaspore na karibskih otokih. Spretno opisuje težave, s katerimi so se spopadali karibski priseljenci v Združenem kraljestvo, saj so bili zaradi barve kože diskriminirani in zapostavljeni. Navdihujoča zgodba o pomenu doma in družine.

Stoji pred hladilnikom, kjer ji hladni zrak lega na nožne prste, in razmišlja o zadnjem kolaču, kar jih je kdaj spekla mama. Ve, da čaka v zamrzovalniku, vendar zdajle še ne zmore pogledati noter. S čelom se nasloni na zgornja vrata hladilnika. To je tvoja dediščina, je venomer govorila mama, kadar sta pekli črni kolač, in Benny je mislila, da ve, kaj hoče povedati. Zdaj pa vidi, da niti približno ni vedela. (str. 163)