»Bodite to kar ste, ne takšni, kakršne vas hočejo drugi. Ljudje vas bodo obsojali, ampak ne dovolite, da vas te sodbe opredeljujejo.« pravi Ben Fogle v knjigi Navdihi iz divjine. Ben je televizijski novinar in popotnik. Je pustolovec z izjemnim občutkom za naravo in človeka. Združeni narodi so ga razglasili za zaščitnika divjine.

Knjigo Navdihi iz divjine je začel pisati v času epidemije koronavirusa in je neizčrpen vir Benovih osebnih zgodb. Knjiga je priročnik o pozitivnosti, zgodba o premagovanju ovir, ki se dogajajo na morjih, polarnem ledu, v džunglah in puščavah. Polne so dogodivščin, naporov, živali, divjine, prijateljstev, nepričakovanih prijaznih in junaških dejanj in navdihov iz narave. V času, ki ga je preživel z ljudmi v divjini in na odpravah, se je naučil spoštovati naravo. Vsaka kapljica vode, vsak košček hrane in kos drv lahko odloča o življenju in smrti. Divjina v vseh svojih oblikah nas uči spoštovati in ceniti naravo. Bistvo sodobnega življenja je pretiravanje.

»Lahko si žrtev ali pa preživela v boju s sistemom. Stvar miselnosti!«

Katarina Keček, pred tem Stojanović je svoja najzgodnejša leta preživela v Postojni, nato pa zaradi očetove službe spoznala še Ribnico, Kočevje, Ptuj, Maribor in zaradi študija še Ljubljano. Njen oče je bil strog, v njihovem stanovanju je vladal poseben red. Posluha za odraščajoče dekle ni bilo veliko. Še manj, ko je z bratom sama ostala v njihovem domovanju in ju sosedje, prej dobri znanci njenih staršev, niso spustili niti na varno v zaklonišče. Najstnica je spala z nožem pri vzglavju, upajoč, da zagotovi varnost sebi in mlajšemu bratu. Sama je potovala proti Srbiji, domovini svojih staršev in se vedno znova vračala, celo prebegnila preko meje, v Slovenijo. Tu je bila njena domovina, njeni ljudje, njen jezik. Zakaj zato sredi vse te domačnosti nje ni? S prijateljičinimi dokumenti se je vozila z avtobusom in opravljala številna dela. Okusila sovražnost in spanje na trdih, hladnih tleh. Študij je opravljala ob borbi za preživetje, pogosteje lačna kot sita. Dokler ni opravila avdicije za novinarko….

V Ljubljani lažje diham. Tu je mnogo več ljudi in nihče me ne pozna. Zdaj vem, da ne smem nikomur povedati resnice o sebi. Niti o starših, še najmanj pa o očetu. Nikomur ne smem povedati, da nimam več doma. Niti tega, da ne obstajam. Ostala sem sama. Nevidna. Če hočem preživeti, se moram znajti. Kako pa? (str. 164)

»Nancy, zakaj nisem še nikoli slišala zate?«

Flo, prizadeta po izgubi otroka in moževi nezvestobi, se odpravi po poti nepoznane mladenke, ki je očitno poznala njeno družino oz. bila z njo povezana. O njej nihče ne želi govoriti. V škatli najde kroje, ki naj bi pripadali tej Nancy, po njih si sešije obleke ter se odpravi po mestih, ki jih najde na razglednicah ob krojih, kjer se trudi najti dokaze o njenem obstoju ter počasi sestavlja nenavadno zgodbo ženske, ki ji ni bilo prizaneseno. Bralec skozi poglavja postopoma razkriva zgodbo Nancy Moon, obenem pa spremlja doživljanje in občutja Flo, ki je Nancy podobna tudi po izgledu in tako preseneti več oseb, ki jih kot možno povezavo z Nancy odkrije tekom svojega potovanja. Zdi se, da Flo na tej poti ne bo našla samo Nancy, ampak tudi sebe.

Nancy je sprevidela, da se ne bo zlahka izmuznila, čeprav si večera resnično ni želela preživeti s še enim zdolgočasenim šolarčkom, ki je nenehno razpredal o svoji mamici. "OK. Ampak ničesar nimam za obleči." "Ja, pa imaš. Pred dvema tednoma si tukaj pustila tisto zlato obleko, čevlje pa si lahko sposodiš moje." Diana je izginila v spalnico, Nancy pa jo je gledala, kako premetava oblačila, ki so ležala na tleh. Torej je bila zlata obleka tukaj. Nancy jo je oboževala. Iz dveh metrov satena - tako dragega, da ti solze stopijo v oči - ostanka bale, ki ji ga je monsieur Jayues dovolil vzeti, je sešila popolno kopijo Givenchyjeve obleke, ki jo je pred nekaj meseci nosila Audrey Hepburn. Upala je, da ni dva tedna pomečkana ležala v kupu umazanih nogavic. ... "Zadnja plača rundo," je veselo rekla Diana in se zaklenila v kopalnico. Prav smešno je, da sem vedno zadnja, je pomislila Nancy, in da tisti z najglobljimi žepi nikoli ne sežejo vanje. (str. 214)

»Globoko vdihnem, tako da imam občutek, da sem pljuča napolnila z zrakom do zadnjega kotička, in se vprašam, koliko globokih vdihov mi je še ostalo.« je zapisala Samanta Hadžić Žavski v romanu Še en vdih. Navdihujoč roman o življenju, ljubezni, skrivnostih, bolezni in soočanju s samim seboj. Ni zgolj še en roman o bolezni, temveč poklon življenju – ranljivemu, nepredvidljivemu in kljub temu lepemu. Gre za mojstrski preplet sedanjosti in preteklosti. Slikarka Karmen živi čisto običajno življenje skupaj z najstniškima hčerama, Zolo in Tejo ter partnerjem Pavlom. Štirinajst dni po praznovanju njene petdesetletnice Karmen diagnosticirajo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), neozdravljivo degenerativno nevrološko bolezen, pri kateri prihaja do slabljenja mišic. Avtorica bralca popelje skozi prelomne trenutke življenja glavne junakinje. Na eni strani je izpostavljena preteklost, izginotje njenega moža in očeta hčera, Simona, na drugi strani pa spremljamo kruto sedanjost, boj glavne protagonistke Karmen z zahrbtno, neozdravljivo boleznijo. Kljub vsej tragiki pa je zgodba obarvana s humornimi dialogi, pozitivnim razmišljanjem o življenju, minljivosti.

Katerega volka se bojiš?

»Jutri napoči luna. Bojim se volka.« se glasi zapis v dnevniku umirjenega fanta. Enega izmed kruto umorjenih. Preiskovalec Holger Munch je spet v akciji, v družbi zagnane mlade preiskovalke Mie Krüger, ki obenem išče še svojo izginulo sestro. Jima bo uspelo najti storilca ali bodo še pred tem ukinili Munchovo enoto za posebno preiskovanje?

Če sem prav zasledila, gre serija o Holgerju in Mii tako: Angelsko hladna, Postelja iz peres, Zagrenjeno srce, Temen sneg in Otok vran. (Prosim popravite me, če sem kaj pomešala.)

Bo pa ta avtor gotovo všeč še tako zahtevnim bralcem trilerjev, nekje sem prebrala da se zgleduje po Nesbu in Läckbergovi in po mojem mnenju mu uspeva. Glavni zaplet se prepleta s toliko stranskimi, pripoved pa začini z osebnimi doživljaji likov.

»Mogoče je samo nula. Z veličastnimi mislimi. O nečem velikem, kar si želi biti, pa nikakor ni. Mogoče bi morala iskati tam.« »Kje?« »No, navadna nula. Nekdo, ki je tako rekoč nič. Ali pa misli, da je nekaj.« »Ali razmišljaš o … Njegovem delu?« Skomignila je. »Ja? Ali pa je vprašanje, ali ga sploh ima?« »V redu, Mia,« je rekel in se nasmehnil. »To nama je lahko v pomoč.« »Ja?« Šved je bil videti, kot da bi jo hotel objeti. »Prav, kar tako naprej.« (str. 274)