Vrnjena

»Besedo mama sem ponavljala še in še, dokler ni izgubila smisla in je postala samo še govorna vaja. Bila sem sirota po dveh še živečih materah. Prva me je oddala še s svojim mlekom na jeziku, druga me je po trinajstih letih vrnila. Bila sem otrok ločitev, lažnih in prikritih sorodstvenih vezi, oddaljevanj. Nisem več vedela, čigava sem. Tega v resnici ne vem še danes.« Tako pravi Vrnjena v pretresljivem romanu, ki bralca pritegne od prve pa vse do zadnje vrstice.

Pri trinajstih letih se Vrnjena spet znajde v okolju od koder izhaja, na podeželju v majhnem, temnem domu, kjer so povsod bratje in skupna postelja s sestro Adriano, premajhna za obe. Vsako noč ji sestra Adriana posodi en podplat, na katerega nasloni svoje lice. Iztrgana je iz udobja premožne družine in vrnjena biološkim staršem na revnem podeželju, kjer jo sošolci poimenujejo Vrnjena. Ne ve več, komu pripada in ne ve zakaj. Njena pisma materi, ki jo neznansko pogreša, ostajajo brez odgovora. Za Vrnjeno je po skrivnih kanalih prihajal denar, predvsem za šolanje. Vsi so verjeli, da se vsaj ona lahko reši te bede. Za roman Vrnjena je Pietrantonio prejela tudi prestižno italijansko nagrado campiello za najboljšo knjigo po izboru bralcev.