Skok na vsebino

Predstavljamo zapise sodelujočih na literarnem natečaju MOJE VESOLJE JE IZ BESED!

Knjižnica Lenart in JSKD, Območna izpostava Lenart sta v spomin na Nikolaja Kopernika, ob 550. obletnici njegovega rojstva, razpisali literarni natečaj za osnovnošolce.

KDO JE SODELOVAL? Osnovnošolke in osnovnošolci. O ČEM SO PISALI? O vesolju, astronomiji, vesoljcih… O čemerkoli, kar je povezano z vesoljem!

KAJ SO NAPISALI? Pesem, pravljico, kratko in daljšo zgodbo ali razmišljanje. Zapisi so bili realistični ali povsem domišljijski.

Natečaj je potekal od januarja do marca 2023. Nagrade najboljšim trem zgodbam in zahvale vsem sodelujočim je na zaključni prireditvi podelila Janja Vidmar.

Ob dnevu boja proti nepismenosti 2023 vam prejete zapise ponujamo v branje ter jih tako hranimo v trajen arhiv.

 

Prijetno branje želimo!

 

 

I. TRIADA

 

 

Vprašanje
(NAGRADA STROKOVNE KOMISIJE)

 

 

Zemlja je vprašala sonce, zakaj danes tako zelo močno svetiš? Mar ne veš, da je poletje? Aja, to pa sem čisto pozabila, reče Zemlja.
Zemlja gre naprej k Saturnu. Vpraša ga, zakaj ima okoli sebe tako velik obroč? Saturn ji odgovori, da ima zelo rad hulahop.
Zemlja je šla naprej k Merkurju. Merkur, zakaj pa si ti tako majhen? Zato ker nimam nič za jest in na meni nič ne raste.
Zemlja je šla naprej k Marsu. Ha ha ha, zakaj pa si ti tako rdeč? Zaljubljen sem, je odvrnil Mars.
Zemlja je šla k Uranu in ga vprašala zakaj si ti tako moder? Uran je odvrnil: ker velikokrat skačem v nebo.
Zemlja je šla k Neptunu in ga vprašala: zakaj si pa ti tako podoben Uranu? Neptun je odvrnil. Ker zelo dostikrat skočim v morje.
Zemlja je šla dalje na obisk k Veneri. Oooo, končno nekdo, ki je enake velikosti kot jaz, reče Zemlja. Mar ne veš, da sva sestri, jo vpraša Venera?
Zemlja je šla naprej k Jupiterju in zdaj je Jupiter vprašal Zemljo, zakaj si ti pol modre barve, pol pa zelene? Zemlja je odvrnila, veš zakaj, zato ker na meni živijo oceani in človeštvo.



Tara Štumberger, 2. a OŠ Lenart
NASLOVNA ILUSTRACIJA: Vprašanje, Tara Štumberger

NASLOVNA ILUSTRACIJA Vprašanje Avtorica Tara Štumberger

 

 

 

Zala gre potovat po vesolju

 

Zala gre potovat v vesolje. Iz rakete je videla Jupiter, Mars in Venero. Zala je začudeno pogledala na Mars in na Marsu so bili Marsovčki. Marsovčki so Zalo peljali domov.



Ajda Zelenko, 2. a OŠ Lenart

 

 

 

Nina gre v vesolje

 

Nekega večera je Nina ležala v postelji in gledala vesolje. Sanjala je kako je šla v vesolje. Nekega dne pa se ji je uresničila želja: šla je v vesolje. V vesolju je videla na tisoče zvezd. Oče ji je dejal, da v vesolju ni kisika. Nina je bila zelo presenečena. Ko je prišla domov je bratcu in mami povedala kako je bilo. Naslednje jutro je šla v šolo in sošolcem povedala da je šla v vesolje. Eden izmed njih je vprašal, če lahko gre tudi on v vesolje in Nina je odgovorila da ja. Ko sta prišla v vesolje, je rekel, da zelo lepo in Nina mu je povedala, da v vesolju ni kisika. Tudi on je bil presenečen. Ko sta prišla domov, je fant rekel, da je bilo zelo lepo. Mami in očetu je povedal celo zgodbo.

 

Lorna Dukarič, 2. a OŠ Lenart

 

 

 

Pot v vesolje

 

Punčka Mila si je vedno želela iti v vesolje. Ulegla se je v posteljo in tedaj je mimo nje švignil oblaček, splezala je na njega. Popeljal jo je v vesolje. Pot je bila polna zvezd in planetov. Vsak ji je bil všeč, ampak najbolj ji je bila všeč luna. Šla sta domov.

 

Vanesa Špindler, 2. a OŠ Lenart

 

 

 

RAKETA

RAKETA GRE V VESOLJE, VSI ASTRONAVTI SO DOBRE VOLJE,

RAKETA JE ŽE NA LUNI BILA, A ZDAJ BI ŠE NA MARS ODŠLA.

VSI ČAKAMO, DA NAM SPOROČIJO, ALI MARSOVCI TAM ŽIVIJO.

SEVEDA VSEGA TEGA NISEM NAPISALA SAMA, ČISTO MALO MI JE POMAGALA MAMA.

TUDI ONA SE JE IZ MOJE NALOGE VELIKO NAUČILA, KER JE IZ OSNOVNE ŠOLE ŽE MARSIKAJ POZABILA.

 

Tara Štumberger, 2. a OŠ Lenart

 

 

 

Vesolje

 

Naš planet imenujemo Zemlja. Zemlja je eden izmed planetov, na katerem je življenje, voda in človeštvo. Ko vidimo lunin celotni krog, rečemo polna luna. Ko vidimo lunin majhen del, rečemo lunin krajec. Drugo ime za luno je mesec. Zemlja se vrti okoli svoje osi, za kar rabi en dan, hkrati se vrti tudi okoli Sonca, za kar rabi eno leto ali 365 dni. V vesolju imamo različne planete in to so Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun in Pluton. Največji planet je Jupiter. Najmanjši planet pa je Pluton. Merkur je najbližje soncu. Neptun in Pluton sta najbolj oddaljena planeta.

 

Tara Štumberger, 2. a OŠ Lenart

 

 

 

Novi planet

 

Nekoč pred starimi časi je živela Zvezdica in je opazovala vesolje. In je rekla: »Hmhm!« in je rekla: »Jaz bom vsak dan šla v vesolje.« In je nekega dne odkrila novi planet, ki ga je poimenovala Rdečko.

 

Mia Jahić, 2. c OŠ Lenart

 

 

 

Vesolje

 

Vesolje je neskončno. V vesolju so planeti. Mi živimo na planetu Zemlja. Astronavti letijo v vesolje z raketo. Naša galaksija se imenuje rimska cesta. Naša Zemlja ima eno luno. V našem osončju je ena zvezda, Sonce. Okrog zemlje krožijo sateliti in vesoljske smeti.

 

Zarja Lorbek, 2. c OŠ Lenart
LUSTRACIJA: Vesolje, Zarja Lorbek

ILUSTRACIJA Vesolje Avtorica Zarja Lorbek

 

 

 

 

 

Vesolje in jaz

 

LUKNJA, GREM V DRUGO GALAKSIJO. JAZ MISLIM, DA SO ZVEZDE DEL SONCA. JAZ MISLIM, DA SO VESOLJCI MODRI IN DA IMAJO 1 OKO. MISLIM DA VULKANI NA LUNI NIKOLI NE IZBRUHNEJO. JAZ MISLIM, DA NEPTUN V RESNICI NI TURKIZEN. SATURN JE 6 PLANET OD SONCA... MISLIM DA VESOLJE NIMA KONCA. JAZ MISLIM, DA ČE KOPAŠ LUKNJO NA LUNI NAJDEŠ ZLATO. JAZ MISLIM, DA JE SONCE PLANET, KI JE PREKRIT Z OGNJEM. JAZ VEM, DA VESOLJCI NE OBSTAJAJO. MENI SE ZDI, DA SO ZVEZDE V RESNICI VELIKE. MOJ NAJLJUBŠI PLANET JE ZEMLJA, KER NA NJEM ŽIVI MOJA DRUŽINA.

 

Jakob Irgolič, 2. c OŠ Lenart
ILUSTRACIJA: Vesolje in jaz, Jakob Irgolič

ILUSTRACIJA Vesolje in jaz Avtor je Jakob Irgolič

 

 

 

Na Marsu in Plutonu

 

TEJO IN MAJ STA ŠLA NA PLANET MERKUR IN TAM STA VIDELA, DA SO LJUDJE OGNJENI. POTEM STA

ŠLA DO OGNJENEGA KRALJA, KI JE REKEL, DA ČEZ 1 URO NE BODO VEČ OGNJENI LJUDJE. IN KO JE MINILA 1 URA SE JE TO RES ZGODILO. VSI LJUDJE VEČ NISO IMELI OGNJA NA TELESU. IMELI SO 6 OČI, ROK IN NOG. NISO IMELI LAS. BILI PA SO ZELENI. POTEM STA ŠLA NA OBISK K VESOLJCU, KI JE BIL BOGAT. ŽIVEL JE NA VESOLJSKI LADJI, KI JE BILA ZELENA IN MODRA. VIDELA STA, DA JE TU ZELO VROČE. POTEM STA ŠLA DOMOV. ODLOČILA STA SE, DA GRESTA ŠE NA PLUTON. IN POTEM STA ŠLA NA PLUTON. UHH, TU JE ZELO MRZLO. IN POTEM STA ŠLA OBISKAT SVOJEGA NAJBOLJŠEGA PRIJATELJA. TAM JE BILO ZELO LEPO. MAJ JE VPRAŠAL NOELA, ČE TI JE LEPO. NOEL JE REKEL: JA ZELO!

 

Mark Erjavec, 2. c OŠ Lenart

 

 

 

Moje vesolje

 

MISLIM, DA ČE PADEŠ V ČRNO LUKNJO, DA PADEŠ V DRUGI SVET. VESOLJE SE NENEHNO VEČA, JE NEPOJMLJIVO PROSTRAN PROSTOR. MISLIM, DA JE SONCE EDINA ZVEZDA, KER NIKOLI NE UGASNE. MOJE MNENJE JE, DA SO NA MARSU MARSOVCI, KI SO ZELENE BARVE IN IMAJO 1 OKO TER LETAJO PO ZRAKU. MISLIM, DA JE JUPITER NAJVEČJI PLANET. PLANET ZEMLJA JE EDINI PLANET, KI JE PREKRIT Z VODO. SONCE JE NAM ZEMLJANOM NAJBLIŽJA ZVEZDA, OKOLI KATERE KROŽI 8 PLANETOV. SKORAJ OKOLI VSAKEGA PLANETA KROŽIJO ŠE MANJŠA NEBESNA TELESA, KI JIM PRAVIMO SATELITI ALI LUNE. NAJVEČ SO JIH ODKRILI OKOLI JUPITERA, IN SICER 39. OKOLI ZEMLJE KROŽI LE EN SATELIT-LUNA. LUNA JE ZELO BLIZU ZEMLJE IN K NAM ODBIJA TOLIKO SONČEVE SVETLOBE, DA JO LEPO VIDIMO, TUDI PODNEVI. POLEG ZEMLJE JE EDINO NEBESNO TELO,KI GA JE ČLOVEK ŽE OBISKAL. LETA 1969 JE NA LUNI PRVIČ PRISTALA VESOLJSKA POSADKA.

 

Noel Maj Grum, 2. c OŠ Lenart

 

 

 

Merkur in Jupiter

 

TO JE PLANET, KI JE NAJBLIŽJE SONCU. PODNEVI NA NJEM PRIPEKA, PONOČI PA JE LEDENO MRAZ.

JUPITER JE SESTAVLJEN IZ PLINA TO JE NAJVEČJI PLANET SONČNEGA SISTEMA. VANJ BI LAHKO STLAČILI VEČ KOT TISOČ ZEMLJ! OKOLI JUPITRA SE VRTI 16 LUN.

 

Maja Krajnc Greifoner, 2. c OŠ Lenart

 

 

 

 

Vesolje

 

ZEMLJA JE POSEBEN PLANET, KI PRIPADA VESOLJU IN JE OKROGLA. ALI VEŠ, KJE ŽIVIJO NEZEMLJANI? MOGOČE ŽIVIJO V DRUGI GALAKSIJI, SO ZELENE BARVE IN SO MANJŠI OD LJUDI.

IMAJO DVE NOGI IN DVE ROKI. V VESOLJU JE VELIKO PLANETOV. NAJVEČJA ZVEZDA JE SONCE. IMA VEČ KOT TISOČ DELUJOČIH VULKANOV. PLANETI SE RAZLIKUJEJO PO BARVI IN VELIKOSTI. V VESOLJU JE VELIKO ČRNIH LUKENJ, KI POČASI VLEČEJO VSE PLANETE. ČE PRIDEŠ V NJO, PRIDEŠ V DRUGI SVET. V TEM SVETU JE MOGOČE VELIKO ZEMLJANOV. V VSAKI GALAKSIJI JE NA SREDINI ČRNA LUKNJA. VESOLJE JE STRAŠNO IN VELIKO.

 

Maj Matheo Krajnc, 2. c OŠ Lenart

 

 

 

 

Vesolje

 

Vesolje je neskončno. V vesolju je 9 planetov. Sonce je najbolj vroč planet. V vesolju je veliko zvezd in lun. V vesolju se planeti gibajo. Zemlja se vrti okoli sonca in okoli svoje osi. Zemlja ima eno luno. Najsvetlejši zvezdi sta Danica in severnica. Ko je jasno nebo se vidijo zvezde.

 

Gabriela Lesjak Klobasa, 2. a OŠ Lenart

 

 

 

 

Bleščička

 

Nekoč je živela astronavtka Barbi. Želela si je, da bi odkrila nov planet. Hodila je v vesolje, a ni in ni našla nobenega. Nekega dne se je spet odpravila v vesolje. Podala se je globoko. Videla je nekaj bleščečega, a ni vedela kaj. Hotela si je pogledati od bližje. Ugotovila je, da je to nov planet. Ne le to, da je odkrila nov planet, tudi spoznala je vesoljčka. Hmm? Kako pa bi mu dala ime? Ker se blešči, bi mu lahko dala ime Bleščička.

 

Izza Haložan, 2. c OŠ Lenart
Mentorici na OŠ Lenart: Ksenija Šteflič (2. a) in Simona Vindiš Pirc (OPB 2. c)

 

 

 

 

PESEM O VESOLJU

Vesolje je zelo temno,
tako temno, da ti dih vzame.
Tam astronavte in njihove rakete spoznaš,
luna kot plastelin izgleda.
Tako podobna mu je,
da se hočeš z njo igrati.
Tam zgoraj je videti zelo velika,
a iz Zemlje zelo mala,
Tako mala, da kot svetilka izgleda.
Od tam zgoraj je Zemlja videti modra,
A ko si na njej tega videti ni,
okoli se vse zeleno zdi.
Če od zgoraj res izgleda modra,
pa vedo samo astronavti,
zato si zelo želim videti astronavta,
da ga vprašam če je to res.

Lučka Mlakar, 2. a OŠ Sveta Trojica

 

 

 

II. TRIADA

 

Vesoljska muca
(NAGRADA STROKOVNE KOMISIJE)

 

Nekoč je moja mala oranžno črna muca, ki je zelo rada bila v družbi ljudi in je pogosto dremuckala, šla dremat v mehko rožno grmovje, ki se je nahajalo za hišo.

Nato je prišla mama zalit grmovje, a je ponesreči zalila še muco. Muca je kar naenkrat začela rasti in rasti. Najprej je bila večja od psa, ki se ga več ni bala. Postala je večja od ulice in kaj kmalu je bila tako velika kot zemlja. Ne boste verjeli, še prerastla jo je.

Kaj kmalu so planeti bili že tako majhni, da so izgledali kot klobčiči volne. Muca je videla te klobčiče volne in jih začela premikati. S svojimi tačkami je nežno brcala planete sem ter tja. S svojim brcanjem je naenkrat premešala vse planete. Kmalu se je zemlja vrtela okoli Jupitra in Saturn je izgubil vse svoje obroče. Polizala je Mars, zato je dobil nazaj svoje morje. Venera se je tako vrtela, da je postala planetoid. Muca pa je s svojimi šapami še kar premetavala planete. V nekem trenutku je bila večja od mlečne ceste, kar popila jo je. Kmalu je postala utrujena, si pomela mačje oči in zaspala.

Ko se je prebudila, je sedela v mojem naročju in vesoljska muca je bila zgolj in samo še moja muca.

 

Florentina Živko, 4. razred OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol 
ILUSTRACIJA: Vesoljska muca, Florentina Živko

ILUSTRACIJA Vesoljska muca Avtorica je Florentina Živko

 

 

 

Astronavt in neznani predmet

 

Nekoč je živel deček Andrej, ki je imel 17 let. Nekoč se je odločil, da bo odšel v vesolje. Z prijateljem Andražem sta šla v šolo za astronomijo, ki sta jo končala čez 9 let. Odločila sta se, da bosta odšla v vesolje. Z raketo 1963nrncs (to pomeni najboljša raketa na celem svetu) odpravila sta se v vesolje letala več let, ter iskala planete, ki nimajo imena. Letala sta in letala in po več mesecih našla neznan planet- (kako sta vedela, da je neznan, poiskala sta v knjigah.) Na njem sta pristala in ugotovila, da je ta planet podoben Zemlji le, da imajo sloni majhna ušesa kot muha, žirafa ima vrat dolg kot muha in ptič leti tako kot muha. V načrtu sta imela poimenovan ta planet. Planet Andreja in Andraža, ampak sta si mislila kot, da bo to planet muh. Nato se je Andraž spomnil, da je lahko to planet Andraža in Andreja in, da je to znanstveno ime za ta planet muha. Nato je Andrej šel v raketo in napihnil balon, da bi videl, če bo počil ali ne, in uganite ni počil. Andrej in Andraž sta si odstranila maske. Naredila sta si zatočišči iz listja vej in slame. Nabrala sta si hrano za ves teden, torej sta si nabrala jagode, maline, ulovila kakšno žival,… Iz rakete sta si vzela spalne vreče in vse uporabne stvari. Andraž se je spomnil in šel v raketo po napravo iz katere lahko kličeš iz vesolja in poklicala na zemljo, da sta priletela ter, da bosta tam ostala nekaj mesecev. Raziskovala sta in raziskovala našla sta veliko zanimivosti o planetu in živali. Preletala sta planet in ugotovila, da ima ta planet 37 lun. V enem tednu sta poimenovala vse lune razen 17 lun. Ugotovila sta, da je ta planet v drugi galaksiji, in da je na njej več torej 52% kopnega, ter samo 48% oceanov, morij, rek… Spraševala sta se zakaj tudi ta planet sveti. Videla sta svetlečo piko, ki sveti samo 40 minut, ugotovila sta, da je to sonce ampak ne moreta spet tej piki dati ime Sonce. Zato sta združila imeni in soncu dala ime Andrža. Živalim sta tudi dala imena. Videla sta zelo čudno maso in iz nje zgradila hiše. Videla sta tudi različno blago in iz nje zgradila oz. ustvarila odeje, pojštre,… Čez 3 leta ko sta prišla domov in v službi povedala, ko bo sonce ugasnilo, da bodo prišli na ta planet, in tam bodo dolgo živeli.

 

Eva B., 4. razred OŠ Sveta Ana

 

 

 

Mali vesoljček

 

Nekoč je živel zeleni vesoljček, ki je imel velike izbuljene oči, bil je zelo radovedne narave, še posebej je rad gledal ostale planete.

En dan je videl nov planet, ki se imenuje Zemlja. Ko jo je videl, je bil očaran, kako velik in lep planet je to, na njem pa toliko rastlin, živali, življenja.

Kaj kmalu se je odločil, da ga pobliže spozna, zemljani so se mu zdeli kot vesoljčki. Ko je prispel na zemljo, ni mogel skriti navdušenja: Vau, kakšen krasen planet. Ko je spoznal bitja na Zemlji, se je z enim spoprijateljil, z drugimi pa ne. Skupaj so hodili v trgovine, obiskali prijatelje, raziskovali planet, gledali hiše. Zelen vesoljček je bil očaran, toliko vsega novega.

Čez tri dni je moral oditi. Posloviti se je moral od svojih novih prijateljev. Vrnil se je z raketo, potoval je veliko ur. Postanek je naredil na Jupitru, kjer si je privoščil vesoljski sendvič. Po malici ga je pot vodila še 3 ure do Marsa, nato se je končno vrnil domov.

Radoveden zelen vesoljček je živel srečno do konca svojih vesoljskih dni.

 

Aneja Irgolič, 4. razred OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol

 

 

 

Pasja zvezda

 

Neke poletne noči, ko sva z očetom taborila na prostem, sva opazovala nočno nebo. Oče mi je pokazal najsvetlejšo zvezdo na nebu in mi povedal, da se imenuje Jirij. Ko je oče že smrčal, sem jaz opazoval najsvetlejšo zvezdo. Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Zvezda je vedno bolj migetala, in iz nje se je k meni spustila svetleča psička. Začela mi je pripovedovati svojo zgodbo. Nekoč, v temni noči, sem pricvilila na svet. Mama se ni spomnila kako bi mi bilo ime. Skupaj sva se potepali po ulici. Iskali sva hrano in kotiček kjer sva prespali. Radi sva tudi pomagali. Najraje sem imela gospo Rozinko. Pomagala sem ji nositi vrečke. Zato sem večkrat dobila kos vesoljske pečenke. Mama mi je govorila naj se ne kažem vsem ljudem, ker obstajajo tudi zlobni ljudje. Ker čez čas so nama sledili in opazovali čudni možje. Eden iz med njih mi je ponudil vodo. Bila je čudna, imela je smešen von in zato sem takoj zaspala. Zbudila sem se v veliki stavbi, kjer so me na veliko pregledovali. Tukaj je bila tudi veliko drugih psov. Mene so gospodje pohvalili, da sem tiha in očarljiva. Za nagrado so me zaprli v vedno manjšo kletko. Čudna nagrada za psa, kaj ne, ostala sem mirna. Potem so mi povedali, da sem premagala vse pse in grem za nagrado v vesolje. To je prava nagrada! Prav zanimalo me je, kakšno je vesolje. Kmalu so me položili v eno zelo veliko stvar. Rekli so ji raketa. In izginila sem v vesolje. Videla sem kako se zemlja manjša in manjša. Dokler ni postala velika kot teniška žogica. Videla sem luno in svetleče zvezde, na tisoče jih je bilo, smehljala sem se jim. A ostala sem ujeta v vesoljskem plovilu Sputnik 2. Ker tako malem prostoru ni bilo stranišča, sem na sebi imela nekaj smešnega. Plenice! Te so tudi preprečile, da moj kakec ni letel po vesolju. med svojim potovanjem sem videla tudi vesoljce. Majhna zelena bitja so me spominjala na ljudi na zemlji. Tudi oni so bili zaprti v svoji kabini, zato smo si le mahali. V vesolju sem večkrat pogrešala mamo. Želela sem si, da bi skupaj potovali med zvezdami. Hotela sem ji povedati, da imam sedaj ime. Možje, ki so me izbrali za polet v vesolje, so me začeli klicati Laika. Ime mi je kar všeč. Zelo kmalu se je začela tresti kabina, postalo je vroče, slabo sem se počutila. Zaslišal se je velik POOK!!! Odneslo me je na mojo ljubo zvezdo Jirij, ki je zdaj imenuje pasja zvezda.

Naenkrat sem se zbudil. Na srečo je oče trdno spal, jaz pa sem pogledal pasjo zvezdo. Zdelo se mi je da mi iz pasje zvezde mežika Laika. Vesel sem da mi je zaupala svojo zgodbo.

 

Jakob Oder, 4. razred OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol

 

 

 

Vesoljski varuh

 

Pred davnimi časi je bila Zemlja tako velika kot mušica. Na njej ni bilo življenja. Nekega dne je meteorit padel na zemljo, a v isti stotinki ju je vesoljec, vesoljski varuh združil in nastalo je kraljestvo somraka.

A na žalost je vesoljski varuh zbolel in počasi umrl. Vsi so krivili kuharja, čeprav tega tragičnega dogodka ni nihče raziskal. Kuharja so izgnali na luno. Tam naj bi bil do konca svojih dni. Vendar se je odločil dokazati svojo nedolžnost. Cele dneve in noči je razmišljal samo o tem. Nato pa se je nekega dne spomnil, da niso vsi vesoljci vesoljski varuhi, da so nekateri kuharji, drugi pa stražarji, že tretji so izumitelji itn. Odvisno od družinskega rodu. Vedel pa je tudi, da s smrtjo vesoljskega varuha odmre tudi kraljestvo, ki jo je ustvaril, razen če ga pred svojo smrtjo da svojemu nasledniku, ki mora biti iste krvi.

Vesoljski kuhar je odšel nazaj v svojo rodno domovino, kjer sta ga prestregla dva stražarja, ki sta mu jezno povedala, da ne sme biti tu in da se mora vrniti nazaj na luno zaradi napake, ki jo je naredil. On pa je odvrnil: prinašam pomembne novice. Stražarja ga nista hotela poslušati, zato sta ga prijela za roke in ga odpeljala nazaj gor. A on je zakričal: tisti ki je vladal in umrl, ni bil pravi vesoljski varuh, prevarant je bil. Stražarja sta se za trenutek ustavila: potem pa dokaži. Kuhar jima je povedal svojo ugotovitev. Stražarja sta ga pospremila v kraljestvo. Tam so najprej šli do radodarnega in na vse spoštljivega guvernerja. On pa jih je z veseljem poslušal in se odločil, da bo spet kuhar. Dobrodošel v kraljestvu.

Naslednji dan so šli na mestni oder. Sprva so vsi pljuvali na kuharja in mu metali paradižnike, ko so slišali da je bil pokojni »vesoljski varuh« prevarant, so se vsi spoštljivo vedli do kuharja. »vsak od nas ve, da on ni imel naslednikov« je povedal kuhar. In tako so naslednje dni iskali pravega vesoljskega varuha.

Čez tri leta so ugotovili, da je bil kuhar vesoljski varuh, saj so pogledali na seznam vstopajočih in nekateri med prvimi se še spomnijo, da je kuhar prišel med njimi. Guverner je v žalost povedal, da je kamen padel na njegovo glavo in to mu je izbrisalo spomin. Prevarant je to izkoristil in je postal to, kar ni.

Naslednji dan je kuhar oz. vesoljski varuh stopil na prestol.

In tako je nastal naš planet Zemlja z vsemi ljudmi, saj so pravici zadostili.

 

Larisa Kotnik, 6. razred OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol

 

 

 

Dobrosrčen vesoljček Mulmand

 

Nekoč, ko je boter mesec štel komaj petsto let, je živel deček z imenom Lan. Živel je v hišici, ki je stala na robu gozda. Imel je dve sestri in očeta ter mamo, s katerimi je imel dober odnos. Njihova hišica ni bila velika, imela pa je prav ljubka polkna z izrezljanim srčkom in pravilno obliko pravokotnika. Lan je vse do tistega dne, ko se je vse spreobrnilo, živel običajno življenje. Niti sanjalo se mu ni, kaj vse ga še čaka.

Nekega popoldneva, ko se je igral s svojimi prijatelji, se je njegovo življenje iz običajnega prelevilo v vesoljskega. Med igro so se namreč zaslišali čudni zvoki in Lana je začelo zanimati, kaj povzroča ta zvok. Kar na lepem se je zaradi varnosti ustavil in druge pozval k razmišljanju: »kaj so ti čudni zvoki? Ne bi bilo bolje, če bi se kam umaknili, da se nebi poškodovali?« A ni dosegel nikakršnega uspeha, saj so vsi mislili, da evakuiranje ni potrebno. Kaj kmalu se je izkazalo, da je bil tisti, ki je imel prav, Lan.

Samo oddaljeni zvoki, ki ničesar ne pomenijo, »začeli so postajati pomembni zvoki za Lanova in ostala ušesa. Čez čas je začela čudna oblika postajati pravilna oblika vesoljske ladje. Hitro se je tudi izkazalo, da je temu res tako.

Vesoljska ladja se je spuščala in vsi, razen Lana seveda, kajti on je bil pogumen in samozavesten, so začeli reševati svoja življenja. Njemu je bilo res zanimivo opazovati neznano ladjo, ki se spušča. V mislih si je že sestavljal domišljijsko podobo tistega, ki bo stopil iz tega nadvse vesoljskega predmeta.

Njegova velika želja je bila, da bi se enkrat srečal z marsovcem ali na splošno kakšnim vesoljcem. Danes se mu bo ta želja končno uresničila. Nato je začel gledati ladjo, da jo lahko svojim sošolcem in sošolkam kasneje kar najbolj resnično opiše. Kako bodo vsi zijali, ko bo izustil stavek, da je k njemu priletela pravcata vesoljska ladja! Učiteljica bo gledala kot teliček v nova vrata.

Vesoljska ladja je bila videti kot kakšna raca, ki pluje proti tlom. Bila je modre barve, krasile so jo rumene zvezde, ki so se svetlikale v dnevni svetlobi. Imela je štiri noge »kako je lepa«! si je mislil. Zdaj, zdaj bo iz tega prečudovitega plovila stopilo nezemeljsko bitje, bitje, ki je na zemljo prišlo s takšnim ali drugačnim namenom, bitje, ki še v sanjah ni videlo Lana. Skratka, bilo je iz drugega planeta.

Iz tega nebeško lepega predmeta je stopilo bitje, najbolj podobno planktonu, ki se je odločil, da bo svoje noge podaljšal v trimetrske lovke s smrtonosnimi priseski. Njegovo pričesko so krasili polži, bolj podobni kači, ki so bili sveže pobrani iz vrta. Oblečen je bil, verjeli ali ne, v nič! Čisto nag je stal pred Lanom, ki se mu je začelo dozdevati, da se mu meša. Tisti hip je to nezemeljsko bitje spregovorilo.

Na Lanovo veliko začudenje je bitje znalo verjetno vse jezike, ki na Zemlji obstajajo. Najprej sta se poskusila razumeti v angleščini, šele nato sta ugotovila, da ju povezuje slovenščina.

Po nekaj sekundnem usklajevanju ga je bitje vprašalo: »kako si? Želiš z mano do mojega doma?« Lan je začudeno odvrnil: »počutim se v redu in rad bi šel s tabo do tvojega doma.« Še nekaj sem te pozabil vprašati: »kdo sploh si? Jaz sem Mulmand. Prihajam iz planeta Venera. Pa ti? Živiš tukaj?« Mulmandu ni zmanjkalo vprašanj. »jaz sem Lan. Ja, živim na Zemlji, natančneje točno tukaj, kjer ti zdaj stojiš. Bova kar takoj odšla?« je zanimalo Lana. »lahko, a kaj pa tvoja starša? Boš ju kar tako pustil, da razmišljata o tebi in skrbita kje se potikaš?« je bil previden Mulmand. »Mojih strašev ni doma. Če bova prišla pred njima in mojima dvema sestrama, ne bo nič narobe, če pa bo ravno obratno si bom že kaj izmislil,« je zaključil Lan. Mulmand pa mu je odgovoril: »no prav, pa pojdiva!« Tako sta odšla do mesta, kjer je Mulmand pravkar parkiral svoje prevozno sredstvo.

Lan se je čudil stopnicam, ki so vodile do vhoda v vesoljsko ladjo. Ko sta prišla v notranjost, se ni mogel nehati čuditi tej lepoti. Bilo je toliko gumbov, da jih niti Albert Einstein ne bi mogel prešteti. »Kaj pomeni ta gumb?« je zvedavo vprašal Mulmanda. »Ta gumb pomeni, da se izogneš nevarnosti, ki na vsakem koraku preži nate« mu je razložil. V notranjosti vesoljske sonde sta bila točno dva, z rdečim puhom oblazinjena stola. Pogled je ostrilo okno, ki je imelo steklo kot iz sanj. Ko si je Lan vse to dobro ogledal, sta se usedla na stol, nato pa odrinila.

Vožnja je trajala malo manj kot tri minute. Med njo je Lan doživljal deveta nebesa. Videl je namreč deset kometov, pet asteroidov, Zemljo iz zraka in še vsaj sto drugih pojavov v vesolju. Imel je neznansko srečo, da ima takega dobrosrčnega prijatelja.

Ko sta prišla na Venero, se je Lanovo gledanje šele začelo. Gledal je podobna bitja, kot je bil Mulmand, objekte in železnico v zraku, čudne napise na vesoljskih ladjah in še marsikaj drugega, česar si ni zapomnil.

Na planetu, ki je bil od Sonca oddaljen sto osem milijonov dvesto tisoč kilometrov, sta najprej poiskala Mulmandovo mamo. Našla sta jo dokaj hitro, ker je na tržnici ravnokar kupovala hrano. Mulmand je stopil do nje, ji vse razložil, Lan pa je videl, da je kimala in Mulmand je odšel do mame. Skupaj sta odšla do Mulmandovega doma.

Tam ju je Mulmadova mama krepko okrepčala s piškoti in črvi. Lan je sicer prvič jedel tako hrano, ker je bil zelo lačen, je pospravil čisto vse. Po tem obilnem kosilu so se vsi s skupaj usedli na kavč, lebdeč v zraku, in kramljali o različnih stvareh. Nato sta se Mulmand in Lan igrala družabne igre. Imela sta se zelo lepo.

Čez nekaj časa je Lan ugotovil, da mora domov. To je hitro povedal Mulmandu, ki se je brez težav oblekel, obul in pripravil na odhod.

Ko pa sta prišla do vesoljske ladje, je Mulmand ugotovil, da mu primankuje goriva, zato sta šla še na bencinsko črpalko. Lan ni videl vsega, ker je med tem, ko je mulmand poravnal račun, čakal v vesoljski sondi, videl je ravno toliko, da je nekaj bilo.

Ni videl, da vesoljci na Veneri uporabljajo denar, ki je zelo sluzast. Ni vedel tudi, da so tam blagajne v obliki nosoroga. O vsem tem je Lan razmišljal, ko je bil v vesoljskem plovilu.

Ni dolgo trajalo, ko sta že prispela do zemlje. Lan se je za vso to gostoljubje zahvalil Mulmandu in mu obljubil, da se bo vpisal na astronomski krožek, da ga bo z daljnogledom lahko opazoval. Ko je to opravil, je pomahal Mulmandu, nato pa stekel v hišo in se pripravil na prihod svojih družinskih članov.

Tistega dne so še dolgo v noč kramljali in razpravljali o podobnih rečeh, kot je kvantna fizika. Lan ni nikoli pozabil na Malmunda in na njegovo dobroto.

 

Alina Berič, 6. razred OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol

 

 

 

Glej, zvezda
(POSEBNA POHVALA STROKOVNE KOMISIJE)

 

Nekega dne sta se najboljša prijatelja ob polnoči odpravila ven na sprehod do travnika. Ko sta prišla do njega, sta videla kako kresničke letajo po zraku in plešejo po najlepših rožah. Prvi prijatelj, ki mu je bilo ime Din je opazil lisičko, ki je ležala v travi. Drugi prijatelj, ki pa mu je ime Kasper, pa je mislil, da je lisička ranjena, ker tako mirno leži v travi. Počasi sta se ji približala in videla da ima tačke zelo poškodovane in ni morala hoditi. Kasper jo je prijel v naročje in sta jo skupaj odpeljala k veterinarju na pregled. Veterinar jima je povedal vesele novice, da bo z lisičko vse v redu in če bi jo pripeljala kakšno minuto kasneje nebi preživela. Nekaj časa je minilo, odkar jima je veterinar povedal vesele novice. V zraku sta videla zvezdo in se začudila, ker je bilo nebo oblačno. Zvezda je postajala vedno večja in se jima je zdelo, da se zvezda bliža, bliža in bliža. Naenkrat je bila zvezda pred njima in tista lisička na zvezdi. Lisička je rekla: »pridita z menoj, ker sta mi rešila življenje, imam darilo za vaju. Jaz sem boginja vesolja ker sta mi rešila življenje, vama bom razkazala celo vesolje, pač no ne celo vesolje, ampak samo naš del vesolja če me štekata. In vsi skupaj so se odpravili na Sonce. Lisička je začela govoriti o soncu: »sonce je osrednja točka našega osončja. Vsa ostala nebesna telesa krožijo okrog njega. Vendar pa tudi sonce ne miruje. Ob robu naše galaksije (mlečne ceste) kroži okrog njenega središča. A tudi galaksija ne miruje. Tudi ona sama potuje. Grki so Sonce imenovali Helios, Rimljani pa Sol. V soncu je zbrane 99,8% vse mase osončja. Preostanek mase se večinoma nahaja v Jupitru, le majhen del si je delijo vsa ostala nebesna telesa osončja. Po velikosti sodi med 10% največjih zvezd v naši galaksiji (mlečni cesti), ki je sestavljena iz okrog 100 milijard zvezd. Povprečna velikost zvezd v Mlečni cesti je manj kakor 50% velikosti Sonca. Din in Kasper sta vse podrobno poslušala, saj je bilo zanimivo. Najprej so odšli na Merkur. Lisička je spet začela: »Merkur je najmanjši in soncu najbližji planet v osončju. Sonce obkroži v 88 dneh svetlost njegovega navideznega sija se giblje med -2,0 in 5,5 vendar se ga le težko opazi, saj znaša njegova največja kotna oddaljenost od Sonca (najdaljša elongacija) le 28,3. Vidi se ga lahko v jutranjem ali večernem mraku. Prvo vesoljsko plovilo, ki ga je obiskalo in kartiralo 40% do 45% površja, je bil Mariner 10 v letih 1974 in 1975. Lisička se je počutila ponosno, ker si je vse to zapomnila, ko je bila pri pouku geografije v neki oddaljeni galaksiji. Lisička je pozabila, kateri planet je naslednji in je vprašala Dina in Kasperja. Ona dva sta oba v en glas rekla: »VENERA!« Lisička je prosila Dina, če on kaj ve o Veneri. On je začel: »Venera (tudi Danica ali Večernica) je notranji, drugi planet od sonca v osončju. Po zemljini luni je drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu navidezni sij doseže -4,6. Ker je Venera notranji planet, se iz gledišča Zemlje nikoli ne oddalji preveč od sonca, elongacija doseže največ 47,8. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim vzhodom ali malo po sončnem zahodu, zato je včasih imenovana (zvezda), Danica (jutranjica) ali večernica. Kadar je vidna najsvetlejša točka na nebu in jo znajo nekateri zamenjati z zvezdo. Lisička je bila presenečena koliko Din ve o Veneri, zato je vprašala Kasperja naj nekaj pove o zemlji. Kasper je začel: »Zemlja je edin izmed planetov osončja ter, planet na katerem se nahaja življenje, tekoča voda in človeštvo. Po oddaljenosti od sonca je tretji po velikosti pa peti planet sončevega sistema. Predstavlja največji trdi planet in edini prostor v Vesolju, za katerega je znan obstoj življenja. Zemlja se je oblikovala pred približno 4,57 milijarde let, njen edini naravni satelit luna pa pred okoli 4,53 milijarde let«. Je zaključil. Lisička je bila presenečena, da ona dva vesta toliko o vesolju. Ni še spoznala nobene take osebe, živali ali boga/boginje. Din je hotel opisati Mars, a prvo so morali pristati na njem. Ko so pristali je tako izpljunil: »Mars (tudi rdeči planet) je četrti planet v osončju in sedmi po velikosti. Imenuje se po rimskem bogu vojne Marsu, zaradi značilne rdeče barve, ki je posledica prisotnosti železovega oksida na njegovem površju. Mars ima dve majhni luni, Fobos in Deimos. Lisički je zelo všeč ta rdeča barva na Marsu. Lisička se je spomnila hitrejšo pot do Jupitra in skoraj so padli na dno vesolja, če ne bi padli v en vrtinec na tem planetu. Lisička je prestrašeno rekla: »Jupiter je zunanji planet, peti od sonca in je največji planet znotraj našega osončja. Plinaste orjake Jupiter, Saturn, Uran in Neptun včasih imenujejo tudi Jupitrovski planeti. Ime je dobil po rimskem bogu Jupitru. Planet ima po štetju iz leta 2023 92 lun.

Kasper je hotel imeti Saturna, a ga je Din prehitel: »Saturn je zunanji, šesti planet od sonca v Osončju. Imenuje se po rimskem bogu Saturnu. Je plinasti orjak, po velikosti drugi največji za Jupitrom. Že od nekdaj najbolj znan po svojih značilnih obroči. Kasper je bil jezen na Dina, ker se je samo tako vrinil. Kasper je hitro začel govoriti o Uranu, da ga spet Din ne bi prehitel in je začel: »Uran je zunanji planet, sedmi planet od sonca v osončju. Je ledeni orjak, (do leta 1990 je spadal v kategorijo plinastih orjakov) tretji največji po premeru in četrti največji po masi. Imenuje se po grškem bogu neba in praočetu drugih bogov Uranu.

Lisička se je postavila na sredino Neptuna in začela: »Neptun je zunanji, po oddaljenosti od sonca osmi planet v Osončju. Je tudi najbolj oddaljen ledeni orjak v osončju. Ima ime po rimskem bogu Neptunu, bogu sladke vode in morja. Lisička je rekla da so z vsemi planeti končali, a še vseeno hoče povedati, kaj je vesolje: »vesolje ali vsemirje je pojem, s katerim so v prvi polovici 20. stoletja imenovali celotni prostorsko-časovni kontinum, v katerem se živi skupaj s snovjo in energijo, vključno s planeti, zvezdami, galaksijami. Tudi bivajoča bitja so snovna. V tem smislu v največjem merilu poskuša razumeti vesolje kozmologija-znanost, ki se je razvila iz astronomije in fizike«. Lisička je s tem zaključila in Dina in Kasperja peljala nazaj na naš prelep planet.

Naslednji dan se nista mogla pogovarjati o čem drugem, razen o tem, kaj se jima je včeraj zgodilo.

 

Kaja Žnuderl, 6. razred OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol

 

 

 

Rešen s čudežnega planeta

 

Zbudil sem se, ko je nekaj treščilo na dvorišče. Vstal sem in šel pogledat, kaj je. Bila je vesoljska ladja. Malo je bila poškodovana. Popravil sem jo in vzletel. Čez šestdeset minut sem bil v vesolju. Razmišljal sem o tem, kako bi lahko bil prvi človek na Marsu. Nenadoma sem trčil v čudežni planet.

Po dvajsetih minutah sem prišel iz vesoljske ladje. Videl sem grad in pred gradom čudežni kristal, ki je bil zlomljen. Potreboval sem moč za svojo ladjo, ker je bila prazna. Našel sem žabo, ki je imela kristal. Vprašal sem jo, če mi ga lahko da. Ampak žaba je rekla: »prinesi mi glasbilo.« Rekel sem, da bom in se odpravil na pot. Na poti sem srečal drevo s glasbili, vprašal sem ga ali lahko dobim eno glasbilo. Drevo je reklo, da ga lahko dobim, če mu prinesem malo čarobne vode. Rekel sem: »takoj!« čez nekaj časa sem prispel do čarobnega jezera, vzel lonček, zajel vodo in odšel. Ko sem prispel do drevesa, sem mu dal vodo ter odšel s flavto. Čez nekaj časa sem prispel do žabe in ji dal flavto. Ona pa je meni dala kristal. Rekel sem: »hvala.« in se poslovil. Stekel sem do ladje, dal noter kristal in se odpravil do Marsa. Ko sem prispel na Mars, sem bil presenečen nad tem, kar sem videl. Nisem odlašal. Vzel sem slovensko zastavo in jo zapičil na Marsu. Ko sem prišel domov, sem videl, da sem bil prvi človek na Marsu.

Doma mi je dobro, ampak pogrešam čudežni planet in vse svoje prijatelje od tam. Nekega dne se bom vrnil.

 

Erik Nedelko, 5. a OŠ Sveta Trojica

 

 

 

Čudežno potovanje v vesolje

 

Zdravo! Moje ime je Alina. Včeraj se mi je zgodilo nekaj čudnega, ampak v dobrem smislu. Zvečer, ko sem se odpravljala spat, sem skozi okno zagledala luno. Ne boste verjeli! Luna se je približevala mojemu domu. Odhitela sem ven in luna me je vprašala: »bi poletela z mano v vesolje?« takrat se je moja pustolovščina začela.

Takoj sem pokimala in skočila na luno. Ko, sva prispeli v vesolje, za sekundo nisem mogla dihati. Ampak luna je na mene spustila čaroben zlati prašek. Počutila sem se kot da sanjam. Toda če verjamete ali ne, nisem sanjala. Res sem bila v vesolju. mogoče si zdaj mislite, da sem poletela s tisto navadno luknjasto Luno. Žal se motite. Peljala sem se s pravljično luno. Bila je čudovita, v zlato rumenkasti barvi. Prispela sem do navadne lune. Zlata luna me je odložila in odšla daleč med zvezde. Vso vesolje je bilo lepo. Videla sem vse planete. Saturn je bil najlepši. Ko sem opazovala vesolje, sem zagledala vesoljsko ladjo, v kateri so bili trije vesoljčki. Ko so pristali na luni, so mi rekli: »dober dan Zemljanka. Mi smo trije vesoljčki iz planeta Mars.« Odgovorila sem: »zdravo. Ime mi je Alina. Kako pa je ime vam?« »imenujemo se Riki, Diki in Biki.« Takoj so me vprašali ,če mi lahko razkažejo galaksijo. V trenutku sem privolila in skočila na krožnik. Razkazali so mi vso galaksijo. Pokazali so mi tudi planet, na katerem živijo, torej Mars. Ko smo končali z ogledom, so me odložili na Luno, objeli in se poslovili.

Po mene je prišla zlata luna ter me odpeljala nazaj na Zemljo. Poslovila sem se in se ji zahvalila, ker me je odpeljala v vesolje. Legla sem v posteljo in zaspala v sladek spanec.

 

Alina Štrucl, 5. a OŠ Lenart

 

 

 

Potovanje v vesolje

Nekega dne je živel fantek z imenom Vito. Bil je star deset let. Vito je imel zelo rad vesolje. Zato se je nekega dne odločil, da bo naredil raketo. Po petih tednih je končno naredil raketo.

Imenoval jo je Raketko. Prižgal je Raketkota in šel v vesolje. V vesolju je bilo ogromno planetov kot so Klinko, Vrenko, Bolki in Tolki. Vito se je odločil, da bo najprej šel na planet Klinko, ker je njegove najljubše barve. In to je modra. Ko je prispel na ta planet, je videl veliko hiš. Vstopil je v hišo in opazil je sedem Klinkotov. Vprašal jih je, kje je. Klinkoti so mu odgovorili, da je v mestni hiši. Klinkoti so mu razkazali mestno hišo. Bilo je veliko slik, na katerih so bile rože, avtomobili celo vesoljski zmaji. Ko si je ogledal celo mestno hišo, je opazil velik kip. Vprašal jih je, kaj je ta kip. Odgovorili so mu da je to kip njihovega šefa. Rekli so mu, da je enkrat odšel na planet Bolki. Vito je vedel, da bo moral najti njihovega šefa. Poslovil se je in odšel na planet Bolki. Po dolgem letu z raketo končno prišel na ta planet. Raziskal ga je. Videl ni ničesar. Ravno ko je hotel raziskovati druge planete, je odkril majhno hišico. Šel je proti njej. Potrkal je in odprl mu je šef Klinkotov. Vito mu je rekel, da ga klinkoti potrebujejo, zato bo moral priti nazaj na planet. Šef je odgovoril, da je samo na dopustu, da se je izgubil. Vito mu je rekel, naj pride na njegovo raketo, da bosta odšla nazaj na planet Klinko. Tudi to sta storila. Po dolgem času sta prišla nazaj. Šla sta do mestne hiše in tam poiskala Klinkote. Ko sta jih našla, so bili vsi zelo srečni, saj so bili vsi spet skupaj. Ampak vito še ni odkril vseh planetov. Poslovil se je in odšel na planet Bolki. Ko je prispel, je opazil sedem belih in rdečih hiš. Šel je v rdečo hišo in potem še v vse druge hiše. Ampak ni našel ničesar. Ko je našel rdečo-belo hišo, je potrkal na vrata in odprl mu je pes z imenom Floki. Vito je bil zelo prestrašen, ampak je šel v hišo. Ko je prišel v kuhinjo, je opazil veliko drugih živali. Bil je zelo začuden. Pes Floki mu je rekel naj sede na stol. Vito je bil zelo lačen, zato je pasjo hrano pojedel v petih sekundah. Vse živali so bile malce jezne, da ni začel jesti takrat kot oni. Ampak vseeno so bile tudi srečne, ker je pojedel vso hrano. Poslovil se je in odšel na zadnji planet Tolki. Na tem planetu je bilo veliko snega, zato je Vita zeblo. Ampak na planetu je bilo tudi veliko daril. Ko so prebivalci opazili vita, so mu rekli da lahko odpre samo sto daril. In to je tudi naredil. Dobil je veliko zanimivih stvari. Po odpiranju se je odpravil domov.

Ko je prišel domov, je bil zelo srečen, kajti videl je veliko novih planetov.

 

Vito Kirbiš, 5. a OŠ Sveta Trojica

 

 

 

Obisk vesoljcev

 

Nekega jutra, ko sem vstal, sem mami povedal, da sem sanjal o vesoljcih. Nasmejala se je in rekla: »To so le pravljice. Mi vesoljcev še nismo videli.« Zvečer, ko sem se najedel in umil zobe, sem mami rekel:« mi lahko prebereš pravljico za lahko noč?«

Čez nekaj ur sem zaslišal čudne zvoke, ki so bili zunaj. Mislil sem, da je prišel ati iz službe. Ko sem prišel k oknu, sem videl, da je zunaj vesoljska ladja. Hitro sem se skril pod odejo. Čez nekaj časa sem zaslišal ropotanje po vratih in videl sem sence vesoljcev. Hitro sem prijel baterijo in jo prižgal. Ko sem jo prižgal, sem videl prave vesoljce. Zelo sem se ustrašil. Ko sem se jim približal, so mi rekli da iščejo nov dom, saj je njihov premajhen za vse. Vprašal sem jih, če bi lahko odšel z njimi v vesolje pomagat poiskat še en planet. Vesoljci so rekli:«seveda lahko greš z nami. V ladji že imamo tri družine, ki nimajo doma.«

Nato smo se odpravili v vesoljsko ladjo. Bila je velika. Tam sem videl tri druge družine. Skupaj smo se odpravili v vesolje. Do planeta je bilo eno uro in pol. Vprašal sem jih, zakaj ne gremo na njihov planet. Rekli so, da še obstaja en planet z vesoljci, ki je zelo velik. Ko smo prispeli, sem videl veliko drugih vesoljcev. Vprašal sem jih, kako bom prišel nazaj na zemljo. Rekli so, da me bodo peljali nazaj. Hitro sem se vkrcal v vesoljsko ladjo. Čez nekaj ur smo prispeli na zemljo.

Ko sem izstopil iz ladje in se poslovil od vesoljcev, so mi rekli, da me ne bodo pozabili. Nato so odleteli nazaj v vesolje.

 

Gašper Harl, 5. a OŠ Sveta Trojica

 

 

 

Potovanje po planetih

 

V daljni vasi je živel deček po imenu Maj. Zvečer se je odpravil v posteljo in sanjal. Sanjal je o tem, kako so ga vesoljci odpeljali na druge planete.

Maj se je igral na igrišču, ko je nenadoma priletel leteči krožnik in padel na tla. Maj je šel pogledat, kdo je v letečem krožniku. Bili so vesoljci. Vprašal jih je, zakaj so prileteli na Zemljo. Povedali so mu, da so med potovanjem zavili v napačno smer, v polje asteroidov. Trčili so vanje in padli na Zemljo. Maj je vesoljčke vprašal, če ga lahko odpeljejo na druge planete. Seveda so ga vzeli.

Potovali so po vesolju in hitro prispeli na planet Mars. Maj ni vedel, da je na Marsu življenje. Ko je videl žuželke z osmimi ušesi in konje, ki so hodili po zadnjih nogah, je ugotovil, da je na Marsu življenje. Ko so prispeli na Mars, jim je zmanjkalo goriva, zato so ga morali poiskati. Na srečo so v bližini našli Marsovce, ki so jim ga pomagali poiskati. Na žalost so morali zgodaj oditi, ker se je na Marsu začela nevihta.

Odpotovali so na drugi planet. Prispeli so na Saturn. Komaj so se prebili do njega, saj ima nekakšen prstan, ki ga obdaja. Tam smo se malo poigrali in se spoprijateljili z vesoljskimi medvedi. Maja so zanimali še drugi planeti, zato so se odpravili. Po nesreči so zavili s poti in odneslo jih je v drugo galaksijo. Maja je bilo zelo strah, saj ni vedel, če bo še kdaj videl zemljo.

Prispeli so na planet Piškotek, na katerem je bilo toliko sladkarij, da si jih človek ni mogel zamisliti. Maja je čudilo, zakaj na tem planetu niso vsi bolj okrogli. Ugotovil je, da na tem planetu bolj kot ješ sladkarije, bolj si suh. Posladkali so se in se vrnili nazaj v domačo galaksijo in nazaj na Zemljo.

Maj se je vesoljčkom zahvalil, se poslovil in jim želel srečno pot. Dogodivščine ni nikoli pozabil. Bil je srečen, ker je spoznal nove prijatelje, čeprav samo v sanjah.

 

Žan Mlakar, 5. a OŠ Sveta Trojica

 

 

 

Skok v vesolje

 

Skakal sem na trampolinu in kar naenkrat je prišlo čudežno vozilo. Ven so stopile zelene spake. Ena me je potegnila v vozilo. Tako sem se prestrašil, da sem se kar polulal v hlače.

Skupaj smo se peljali v vesolje. Šli smo na sonce. Tam je bilo vedno več zelenih spak. Jaz jih nisem razumel, ker so brbljali nekako tako:« Brb brb brb…« za hrano niso imeli kruha, hrušk, mesa ampak nekaj modrega. Moral sem na wc. Nikjer ga ni bilo. Potrebo sem moral opraviti v hlače. Bilo me je tako strah da sem šel nazaj v čudežno vozilo. Naenkrat so se vrata zaprla. Peljali smo se nazaj na Zemljo.

Domov sem prišel ves prestrašen in polulan. Šel sem do mame in očeta. Rekla sta, da sta me iskala. Hotel sem jima povedati zgodbo. Povedal sem jima zgodbo, vendar sta se samo nasmehnila in rekla, da to ni res.

 

Pascal Rus Sternad, 5. a OŠ Sveta Trojica

 

 

 

 

Reševanje planeta Medzveton-a

 

Nekoč je živel fant z imenom Tine. Bil je pameten in rad je hodil po gozdu in opazoval naravo. A kar je enkrat videl, je bilo strašno. Ljudje so z majhnimi raketami pošiljali smeti v vesolje. Mislil je, kaj bi sploh lahko ukrenil, saj je samo otrok. Odrasli ga nikoli ne poslušajo. Ves žalosten in objokan je šel spat.

Vsako noč vesoljci pogledajo, kaj se je zgodilo na Zemlji. Videli so, da jim je Tine hotel pomagati. Poiskali so kraj, kjer živi, in ga z vesoljskimi krožniki odpeljali na planet, ki ga človeštvo še ni poznalo. Imenoval se je Medzveton. Pripeljali so ga v hišo, ki je bila pod nadzorom.

Ko se je Tine zbudil, je bil najprej zelo prestrašen. A se je z časoma pomiril. Nato so vstopili vesoljci. Povedali so mu, da potrebujejo njegovo pomoč pri čiščenju planeta Medzvetona. Strinjal se je. Vprašal je:« Kako?« odgovorili so mu, da potrebujejo kamne, ker njihov stroj deluje le na kamne s planeta zemlja. Naenkrat se je slišal pok z Zemlje in z Medzvetona. Niso imeli več veliko časa in tudi zemlja ne. Sklenili so da morajo pripeljati tudi ljudi z Zemlje, da jim bodo pomagali očistiti njihov planet. Zato se je le malo vesoljcev odpeljalo z vesoljskimi krožniki na Zemljo, da bi lahko čim več ljudi vzeli zraven na Medzveton. Namreč vesoljci so visoki 3 metre in široki 150 cm.

Ko so prispeli na zemljo, so vzeli zraven toliko ljudi, kot so jih lahko vkrcali v vesoljska vozila in tono kamnov, da bodo lahko uporabili stroj za čiščenje. Med potjo nazaj pa jim je v nekaj vozilih zmanjkalo goriva. Tineta so oblekli v vesoljsko obleko in ga prosili, da jim pomaga preložiti kamne v vesoljska vozila, ki so imela dovolj goriva, da so lahko nadaljevali vožnjo. Za njimi je kar naenkrat Zemlja eksplodirala. Ko so končno prispeli nazaj v vesolje, so s čistilno napravo počistili Medzveton.

Tineta so slavili kot kralja, saj je bil njihov rešitelj. Predali so mu najlepše vesoljsko plovilo, ki je bilo podobno nogometni žogi. Največji vesoljec ga je naučil voziti vesoljsko plovilo. Tine ga je poimenoval kar poglavar Žoga. Ostalim ljudem pa so v zahvalo dali hiše na najlepšem delu planeta Medzveton. Od tukaj je bil najlepši pogled na Zemljo. Skupaj so nato živeli srečno, do konca svojih dni.

 

Matic Prebevšek, 5. a OŠ Sveta Trojica

 

 

 

Potovanje na luno

 

Nekega dne se je na luni pripetila nezgoda. Asteroid je trčil v raziskovalnega robota na luni. Robota je seveda uničil, zato ga je nekdo moral popraviti. To so bili trije astronavti. Ime jim je bilo Dane, Matevž in Hana.

Ko so z raketo vzleteli, je let trajal res dolgo. In to bolj dolgo kot so pričakovali. Ko so končno pristali, so začeli iskati robota. Luno so prečesali po dolgem in počez. Ampak robota še vedno niso našli. Odločili so se, da bodo poklicali na Zemljo, da povprašajo, na katerem mestu je bil robot uničen. Povedali so jim, da na tistem satelitu ni robota in da so očitno odkrili nov planet. Z Zemlje so jim poslali tudi zemljevid vesolja, da lahko pridejo na Luno.

In so vzleteli. Ko so tokrat dejansko pristali na luni, so hitro našli robota in ga popravili. Ko so hoteli vzleteti, so ugotovili, da nimajo dovolj goriva za vrnitev na Zemljo. Začeli so hoditi po Luni in iskati nekaj, kar bi lahko uporabili namesto goriva. Med iskanjem so srečali vesoljčka. Vsi so se zelo čudili in povedali vesoljčku za svojo težavo. Ta jih je odpeljal do njihovih skrivnih podzemnih domov. Tam so imeli zaloge goriva, ki so ga našli med kopanjem podzemnih domov. Dali so jim gorivo.

Astronavti so odleteli nazaj na zemljo. Na zemlji so jim strokovnjaki dovolili da planet, ki so ga odkrili, lahko poimenujejo. Imenovali so ga po začetnicah svojih imen: DMH

 

Tal Lipič, 5. a OŠ Sveta Trojica
Mentorica na OŠ Sveta Trojica: Verica Vračko

 

 

 

Žirafa

 

Že dolgo sanja, da bi lebdela, zato nekega dne je v vesolje poletela.

Spremlja jo astronavt medo Maj, ki iz vesolja razkazal ji je cel severni tečaj,

Odletela sta tudi na Mars kjer srečala sta vesoljca po imenu Gars. Na dolgo in široko se predstavi v vas svojo ju povabi.

Po dolgem času iz vasi odideta a obljubita, da kmalu nazaj spet prideta.

Žirafa vsa srečna na zemljo prileti, tam vsem domačim pripoveduje, da se kar iskri.

A prav hitro ugotovi da storila je napako zdaj izgnana je iz rodu češ, da prijatelje ima vesoljce. Medved Maj odpelje v vesolje jo nazaj, saj tja se preseli in v miru srečna tam živi.

 

Filip Sirk, 5. b OŠ Lenart

 

 

 

Vesolje zakaj me kličeš?
(POSEBNA POHVALA STROKOVNE KOMISIJE)

 

Pred oknom je sedela deklica in zamišljeno strmela v nebo. Na nebu so se lesketale zvezde in luna je kresila temo. Bila je že zelo pozna ura, ko se je na nebu pojavil napis: pridi Rea! Rea je začudeno zamežikala. Še vedno ji vesolje ni dalo miru. Vsako noč se je ta napis pojavil ob deseti uri zvečer in je trajal dokler se ni zdanilo. Videla pa ga je samo ona. A danes se prvič ni pojavil le ta napis, danes se je prikazal cel namen te neskončno dolge misije.

Rea se je znašla sredi vesolja. Okoli nje so lebdeli veliki se svetleči kamni in obarvana tema. Pred seboj je zagledala obarvano pot. Prvo kar je takrat izgovorila je bila beseda: «Joj« Nenadoma je začutila na svojih ustnicah nekaj zbadajočega, nekaj kar ji je dajalo kisik. Dotaknila se je in opazila, da jo cesta vedno bolj vleče, vleče v črno luknjo. »Oh ne!« je vzkliknila, se obrnila in začela zamahovati z rokami in brcati z nogami. Nič ni pomagalo. Odneslo jo je v črno luknjo. Kdo ve kam.

Reo je sredi velike temne hitrosti začelo vrteti z enega na drug konec teme. Naposled jo je končno velik vihar vrgel ven. Pristala je v novi galaksiji.

Rea je hotela domov a ji vesolje ni hotelo pomagati. Opraviti bo morala to preizkušnjo, ki ji je bila zadana. Rešiti mora vesolje sicer bo vse uničeno. Spraševala se je kdo bo vse uničil in zakaj, a najprej mora raziskati ta prostor brez konca in kraja. Pot je bila dolga, saj ni vedela kam naj gre. Hodila je pač okoli po prostoru brez konca in kraja, noč in dan, da bi kaj našla. Naposled pa se ji je le nasmehnila sreča. Našla je listek, vrata in ključ. Na listku je pisalo:

 

POZDRAVLJENA!

 

Odpri vrata in odprl se ti bo svet.

Rea je hitro pograbila ključ odklenila vrata in preden bi lahko prebrala listek do konca so iz vrat šinila vsa mogočna bitja sveta. Zdaj se ji je res odprl svet. Videla je veliko bitij z štirimi rokami (če bi temu sploh lahko rekli roke) in očmi, pikami ter črtami. Grozno se je ustrašila. Bili so vesoljci! Res, pravi vesoljci so stali pred njo! Zdaj so vsi vesoljci strmeli v njo. Ona si jih je že ogledala, a oni nje prej sploh niso opazili. Tedaj pa je pred njo stopil najstarejši izmed vesoljcev. »Naša odrešiteljica si! Pomagali ti bomo najti pot!« ji je rekel in povedal celo zgodbo: »bil sem še mlad vesoljec, ko je eden od mojih tovarišev razjezil boga vesolja. Rekel mu je, da bi rad obkrožil svet izven te galaksije, on pa mu ni dovolil. Bal se je, da bi se srečal z ljudmi in izdal resnico. Resnice še sam ne poznam. A on ni poslušal boga vesolja. Odšel je in se nikoli več vrnil. Pozneje pa so našli njegovo sporočilo: vrnil se bom, a v drugačni podobi. Da ne bi še kdo od nas odšel, nas je zaradi tistega vesoljca zaprl za ta vrata in nam povedal svojo prerokbo, ki je pravila, da nikoli več ne bomo prišli od tod. A boginja dobrote, Afrodita po imenu ni mogla stati križem rok, saj nas je bog vesolja zaprl po krivici. Spremenila je prerokbo, v njem pa je bila omenjena nekakšna zvezdna pot, izbranka in rešiteljica vesolja.« Ko je Rea to slišala se je za nekaj časa zamišljeno umaknila stran od vesoljskih bitij. Torej je zdaj opravila nalogo. Bila je zelo lahka. Lahko bo šla domov! Zaslišala je glas: »mlada dama. Če misliš, da je to konec tvoje naloge se še posebej motiš. To je začetek tvoje misije!«

 

ZVEZDNA POT

 

Rea je že dodobra spoznala vesolje, saj so jo vesoljčki, dobro poučili o njem. Ali ste vedeli, da zemlja v bistvu ni okrogla ampak trikotna in, da utrinki v bistvu niso utrinki ampak kabine vesoljčkov? Ne seveda niste. No, zdaj je bila Rea že na zvezdni poti in skakala z zvezde na zvezdo, ki so bile dovolj blizu. Grozno vroče ji je bilo saj so zvezde rdeče žarele iz njih pa se je kadilo. Tedaj pa je Reo nekaj zgrabilo in jo potegnilo stran od zvezd. Rea je pred sabo zagledala veliko barvno gospo. Premaknila jo je v neko votlino in zapečatila vrata. Rea še nikoli ni videla kaj lepšega! Koliko svetlečih draguljev je bilo tam! In stene so bile vesoljsko obarvane napis pa je pravil:

 

Želiš priti ven?

Ozri se in poglej!

Ko zagledaš izhod zabrisal se ti bo,

Le najdi, le najdi ga pred polnočjo,

Drugače ostala boš tu za vedno, kaj le

Kaj le kaj bi to lahko bilo?

 

Torej bo Rea morala rešiti uganko, ki ji jo je zadala barvna gospa. Zakaj pa jo je sploh zaprla sem Rea ni vedela. Morda bo pa na drugi strani izhoda, druga galaksija.

 

UGANKA

 

Mlado dekle z velikimi bistrimi očmi je sedelo na kamnitih se lesketajočih tleh in si tiščalo noge h glavi. »tuhtaj Rea, tuhtaj!« si je pregovarjala. In naposled se je spomnila: »izhod zabrisal se ti bo! Seveda! To je megla!« takrat so se dragulji zasvetili in odprl se je prehod kamnitih pokrajin; nove naloge.

 

NOVA NALOGA

 

Toliko kamenja Rea še ni videla. Špičasti kamni so svareče strmeli v njo. Pot jo je vodila do koče. Rea je vstopila. V koči je bilo neskončno vrat. Odprla je prva in ta so jo odpeljala v kamnit vrt. Tega je očitno bog vesolja spremenil v podrtijo. V kotu se je nekaj zganilo. Bil je vesoljski pav Pavian. Imel je neskončno zlatih peres posutih z raznimi vzorci. Bil je lep in mogočen. Povedal ji je svojo zgodbo: »ko je prišel bog vesolja smo se ga razveselili. Mislili smo, da je prišel na obisk. V resnici nas je prišel zapreti. Le jaz sem se mu uspel skriti. Ne vem kaj se je zgodilo z ostalimi. Afrodita je rekla, da so utonili v globok spanec brez sna. Rekla je tudi, da me boš potrebovala.« Tako sta skupaj odšla do konca vrta, kjer je bil globok prepad. Pavian je razprl svoja pet metrska krila in Reo ponesel v novo galaksijo, kjer naj bi našla nov namig.

 

DRUGI NAMIG

 

Pav je Reo do črnega kraljestva. Videti je bil zelo strašljivo. Vstopila sta in že na prvem koraku so ju obsule puščice. Pava so zadele v pero, Rejo pa v bok. Grozno se jima je zavrtelo in pav je začel jokati po Rejini rani, saj imajo pavi zdravilne solze. Ko se je Reji rana zacelila, je pav preostale kapljice namenil svojemu krilu. Očitno ima ta grad zraven labirinta tudi pasti.

Rea in Pavian nista morala poleteti nad gradom, saj so nad njimi lebdeli Vesoljuzi. Bili so močvirnate pošasti in v svojih lebdečih močvirjih so grdo gledale nanju. Iskala sta rešitev… Odločila sta se, da bosta odšla naprej po rovu, ki ga bosta izkopala, saj je Rejo čudežno odkrila vesoljski rezač, s katerim bo luknja narejena en, dve, tri. Kmalu jima bo uspelo.

Vstopila sta v grad. Bila sta že pri namigu. Hitro sta ga vzela. To je bila tako enostavna naloga! A zlobni graščaki tega gradu so bili grozno prebrisani! Na poti ven jima je za vrat že dihala velika ožigalkarica ter jima tu in tam opekla kožo in perje. Končno sta prišla ven, kjer pošasti niso morale biti zaradi svetlobe, ki bi jih sicer okamenela. Končno sta lahko z olajšanjem prebrala drug namig:

 

Tvoja naloga sedaj je:

Najdi boga vesolja in spremeni ga nazaj,

Saj zle sile spremenile so ga in preobrazile v direndaj.

Te besede, ki so bile vklesane v ključ so odpirale vrata v podzemlje.

 

BOGINJA AFRODITA

 

Afrodita je že dolgo časa čakala na Reo in pava. In zdaj sta prišla, saj sta potrebovala njeno pomoč.

Ko je Rea vstopila v prelepo Afroditino domovanje je dobila na svoja vprašanja vse odgovore razen enega: zakaj je bila izbrana ona? Afrodita ji je povedala, da bo ta odgovor dobila kasneje. Pavian in Rea sta od Afrodite izvedela, da je Afrodita boga vesolja zaprla v podzemlje za kazen, ker je on zaprl vsa bitja v vesolju. Ugonobile so ga zle sile in ga spremenile v pošast, ki zdaj skuša priti na površje. Ko je Rea slišala v kakšno nevarnost se podaja je vzkliknila: »zakaj pa ti ne greš v podzemlje?« »tja lahko vstopajo samo tisti, ki jih izberejo bogovi in to si ti!« se je odzvala Afrodita. Zdaj, ko sta pav in Rea izvedela vse sta morala oditi. Rea je odklenila vhod v podzemlje in s pavom sta padala, padala…

 

BOG VESOLJA

 

Rea in pav Pavian sta se zbudila na žgočih tleh v podzemlju. Odšla sta naprej s ključem, ki ga je Rea vzela v gradu. Odklenila sta vrata in vstopila. Zagledala sta velikanskega boga in on je opazil tudi njiju. Rei se je ključ spremenil v dolgo ostro bodico, na bogu pa je bila označena točka kamor bo morala palico zapičiti. Pavian ga bo zamotil ona pa mu bo v koleno zasadila palico. Tako se je tudi zgodilo. Rea bi že skoraj zarila bodico v koleno boga vesolja, pa jo je ta še pravi čas videl ter jo vrgel ob kamen, tako da je nezavestna obležala. Pav je hitro priletel k njej spustil nekaj solz in odšel. Vstala je skočila pokonci in brez obotavljanja zarila bodico v koleno boga vesolja. Začel se je krčiti in spreminjati, ter postal takšen kot je bil. Rea ni opazila kaj je naredil Pavianu. Našla ga je mrtvega in posušenega. Spremenil se je v prah. A kmalu za tem se je prikazal nov, mlajši. Povedal ji je, da ko je pav prestar, se sesede v prah, nato pa se rodi na novo. Bog vesolja ju je ponesel k Afroditi kjer sta se s Pavianom poslovila. Afrodita je Rei povedala zakaj je bila izbrana, ker sama tega še ni ugotovila. Bog vesolja pa je med tem odšel osvobodit vesolje.

 

KONEC ALI ZAČETEK?

 

Rea se je zbudila v svoji postelji. Ura je bila deset ponoči. Skočila je k oknu in pogledala v nebo. Ni bilo napisa. Torej so vse to bile samo sanje. Rea je zdaj vsako noč ob desetih pogledovala v nebo. Neko noč je zagledala napis: PRIDI REA! In zavzdihnila: »oh, ne že spet!«

 

Aurora Lorber, 6. b OŠ Lenart

 

 

 

III. TRIADA

 

Vesolje skozi oči mladih
(NAGRADA STROKOVNE KOMISIJE)

 

Vesolje vsak posameznik dojema drugače. Večina ljudi ga doživlja kot brezmejni prostor z zvezdami in planeti ter drugimi nebesnimi telesi.

Vsak ima svoje mnenje o njem nekateri ga dojemajo kot skupek sveta in ljudi. Za njih je svet, na katerem živimo, vesolje, saj se jim zdi, da jih obkroža še veliko neraziskanih in oddaljenih stvari, ki bi jih želeli odkriti, npr. potapljače in raziskovalce morja še čaka veliko raziskovanja v globinah morja, so kot astronavti, ki raziskujejo vesolje, za potapljače je njihovo vesolje morje. Kaj pa otroci? Otroci si svoje svetove in mnenja ustvarjajo s pomočjo tega, kar slišijo na televiziji in seveda si ga ustvarijo tudi s pomočjo tistega, kar jim povedo starši oz. skrbniki. Vsak otrok ima svoje vesolje, kjer je vse tako skrivnostno in nemogoče postane mogoče. Nekateri se v šoli na primer radi pogovarjajo o vesoljcih, spet drugi radi rišejo planete ali pa zvezde. Tu so pa še eni, ki radi poslušajo pri pouku o vesolju oz. o vsem, kar je povezano z vesoljem. Ljudje se poglabljajo v neznan svet, v katerem smo samo mi, ki nas je iz vesolja videti le kot milijone drobnih pikic. S tem se kaže veličina vesolja in naša majhnost v njem.

Tudi sama se kdaj zalotim pri razmišljanju o vesolju. v njem je še veliko prostora za nova odkritja, za napake, iz katerih se lahko naučimo. A odrasli ljudje ne vidijo tega, kar vidimo mi otroci. Nas slišijo, ampak ne poslušajo. Zame je moje vesolje moj svet, v katerem živim, v katerem so moja pravila. Tam so tudi ljudje, ki mi nekaj pomenijo. Moj svet je preplavljen s čustvi in občutki-dobrimi in slabimi. V mojem svetu obstajajo tudi ljudje, ki pa me žalijo in za mojim hrbtom govorijo o meni slabe stvari. A se ne zavdajo, da imajo tudi oni slabe lastnosti. Za takšne ljudi v mojem vesolju ni prostora. A vsak od nas mora sprejeti v življenju veliko stvari in se pripraviti na spremembe, ki so različne kot vsako ozvezdje v vesolju. Najstniki in pubertetniki smo ranljivi, saj ne znamo še po vsem obvladovati svojih čustev in smo planet zase za druge ljudi. Vsak od nas je nekakšna zvezda oblita z drugimi. Pred našimi očmi je res še veliko ne odkritega. Za nas otroke je naša zemlja, na kateri živimo, naše vesolje. Tam so tudi starejši, ki ne razumejo ali pa nočejo razumeti naših mnenj ter razmišljanj, da je naše vesolje iz tisočerih besed. Vendar bomo tudi otroci nekoč odrasli, ne bomo več samo zvezde. Postali bomo kometi vesolja, ki padajo in se dvigajo s svojimi padci in vzponi.

Svoje razmišljanje bom sklenila z verzi iz pesmi Toneta Pavčka Pesem o zvezdah:

Vsak človek je zase svet,
Čuden, svetal in lep
Kot zvezda na nebu…
Drugačnost ljudi je tista, ki nas bogati. Bodi jaz, bodi ti.

 

Tisa Bedič, 7. razred OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol

 

 

 

Vesolje kot iz sanj

Vesolje in planeti

So kot poeti.

Zvezde sijejo celo noč,

Ni luči niti v eni od koč.

Zvezdni utrinek se skozi nebo spusti.

Upam,

Da eno željo uresniči mi.

V poletni noči

Po zvezdnim nebom zaspim

In se svetu vesoljskih sanj prepustim.

 

Lana Bašnec, 8. razred OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol

 

 

 

Življenje zunaj planeta Zemlja

 

Zemlja je nastala pred 4,5 milijarde leti. Življenje na njej se je pojavilo dokaj hitro, to je manj kot milijardo let po njenem nastanku oziroma kmalu po nastanku oceanov. Najmanj dve milijardi let je po tem trajalo, da so iz preprostih enoceličnih mikroorganizmov nastali večcelični organizmi. Torej je bil nastanek življenja na zemlji hitrejši kot prehod od preprostih živih organizmov v zapletenejše.

Za življenje sta seveda bila pomembna voda in kisik. Življenje je bilo možno opaziti tudi iz vesolja.

Znanstveniki skušajo ugotoviti, ali je možno življenje tudi na drugih planetih, ki imajo vodo, kisik ter druge pline.

Znanstveniki so ugotovili, da je bilo pred več kot milijon leti možno življenje na oddaljenih planetih. Ta planet izhaja iz galilejskih satelitov po imenu Evropa. Življenje bi bilo lahko možno še na katerih drugih manjših planetih, kot so npr. Mars, ki je za človeka najboljše prilagojen, Titan – edini naravni satelit, za katerega točno vemo, da ima atmosfero in ocean, Evropa naj bi imela ocean, Ganimed in Enkelad – naj bi imel pod površjem tekočo vodo.

Nedavno nazaj pa so Nasini znanstveniki zasledili frekvenco, ki jo lahko povzroči človek. NASA se z vsemi svojimi sateliti in plovili skuša prikopati do novih podatkov, a bo za to potrebno še veliko časa. Tudi astronomi iščejo življenje celo izven našega osončja. Vesolje čaka na nas, da odkrijemo.

 

Manja Jug, 7. razred OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol

 

 

 

Vesolje

 

Vesolje je širno,
Bolj širno kot morje,
Oh, to naše vesolje.

 

V njem pa planeti
In galaksije,
Asteroidi, kometi
In podobne norčije.

 

Pa res že vse vemo?
Je tu še kakšen svet,
Na katerem gre živet?

 

Ali zemlja res se okoli sonca vrti,
Je to le domišljija?
Morda pa sploh ne obstajamo mi
In je vse skupaj izmišljotina.

 

Morda pa vesoljček kje se skriva
In kakšen marsovec tam na Marsu biva.

 

Veliko ljudi je to že raziskovalo,
Se s teleskopi igralo
In zvezdice opazovalo.
A zatirani so bili spet in spet,
S strani ljudi, ki nočejo razumeti.

 

Nina Selič, 7. razred OŠ Markovci
Mentorica: Doroteja Kostanjevec

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tags
Image

Knjižnica Lenart

 

Nikova ulica 9
2230 Lenart

 

Tel.: 02 720 06 25
GSM: 031 571 682

 

E-pošta: info@knjiznica-lenart.si

Delovni čas

Odpiralni čas
Knjižnice Lenart:

Ponedeljek: 8.00 - 16.00
Torek: 8.00 - 16.00
Sreda: 8.00 - 18.00
Četrtek: 8.00 - 18.00
Petek: 7.00 - 15.00
Sobota: 8.00 - 12.00

 

 

 

Delovni časi krajevnih knjižnic

Delovni čas KK Voličina:

Ponedeljek: 14.00 - 16.00

Tel. št.: 02 720 06 25

Delovni čas Knjižnice Cerkvenjak:

Torek: 14.00 - 16.00

Tel. št.: 02 720 06 25

Delovni čas Knjižnice Sveta Ana:

Torek: 14.30 - 16.30

Tel. št.: 02 729 58 75

Občina Lenart
Občina Sveta Ana
Občina Cerkvenjak
Občina Sveta Trojica
Občina Sveti Jurij v Slovenskih Goricah
Občina Benedikt
Skok na vsebino