Dr. Anton Murko

O jezikoslovcu in utrjevalcu slovenskega knjižnega jezika, dr. Antonu Murku ni veliko zapisanega. Znano je, da se je rodil 8. junija 1809 v kraju Črmljenšak, v krajevni skupnosti Voličina v Slovenskih goricah. Natančna lokacije njegove rojstne hiše bi naj bila na naslovu Črmljenšak 51. Glede na zapise iz »Status animarum« lahko le sklepamo, da je le-ta bila na današnjem naslovu Črmljenšak 59. (Krajnc – Vrečko, 2002: 156).

 

Izhajal je iz nepremožne družine, kjer je bil oče vinogradniški mojster ali gornik. O dejanskem številu Murkovih sorojencev ni podatka. Izvemo pa, da so bili v družini trije sinovi, ki jih je oče, kljub pomanjkanju denarja, poslal na šolanje (Hartman 1998: 5).

 

Davorin Terstenjak je v Zori – časopis za zabavo, znanost in umetnost, leta 1872 kot prvi pisal o življenju in delu Antona Murka. Prav iz tega članka razberemo, da je imel Anton še dva brata, Matijo in Franca, ki sta bila prav tako zelo bistra. O Matiji ni skoraj nobenih podatkov, medtem ko za Franca izvemo, da je doštudiral in se zaposlil, se preizkusil v pesništvu, vendar je kljub domoljubnosti raje pisal v nemškem jeziku.

 

Anton Murko je med leti 1815−1820 obiskoval osnovno šolo pri Svetem Rupertu (Voličina). V šolski kroniki zasledimo med »pomembnimi osebnostmi« tudi njegovo ime (Krajnc – Vrečko, 2002: 156).

 

Po očetovi strani je imel Anton dva strica, ki sta že bila duhovnika. Franc Murko je služboval pri Sveti Trojici, medtem ko je Florijan Murko svoje bogoslužno poslanstvo opravljal v domači župniji pri Svetem Rupertu. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da sta prav strica zaslužna za šolanje treh Murkovih sinov, ki sta jih sicer v začetku finančno podprla, vendar kasneje v življenjepisih Antona Murka o tem ni podatka. Prej nasprotno, nenehno je govora o njegovi revščini, ki ga je spremljala skozi študijsko obdobje. Zasledimo pa, da je oče svojim trem sinovom, dokler so se šolali v mestu, vsak teden prinašal hrano. Po odhodu sinov v graške šole, pa je bila očetova pomoč nemogoča. Antonov dobrotnik je tako postal duhovnik, kasneje kanonik, Marko Glaser, ki je služboval pri Svetem Petru pri Mariboru (danes Malečnik) in prav pri Glaserju sta se srečala s škofom Antonom Martinom Slomškom. Slednji je že leta 1832 v svojem potopisu zapisal, da je srečal znanega slovenskega jezikoslovca, Antona Murka. To nakazuje, da je ob izidu svojega prvega jezikoslovnega dela, med svojimi sonarodnjaki že veljal za znanega jezikoslovca (Krajnc – Vrečko, 2002: 156).

 

Med leti 18201825 je obiskoval gimnazijo v Mariboru, in sicer v stavbi na Koroški cesti 1, kjer se danes ob Alojzijevi cerkvi nahaja škofijski arhiv. Njegova gimnazijska leta je podrobno preučeval dr. Jožef Pajek v Letopisu Slovenske Matice (LSM) iz leta 1880. Opisuje ga kot pridnega, vendar kar precej živahnega učenca, ki je tako v gimnazijskih letih kot tudi kasneje v življenju pri svojih nadrejenih večkrat naletel na težave. Njegovo zunanjo podobo skorajda oriše, prikaže ga kot »fanta« z zlato rumenimi lasmi in ljubeznivega obraza z nekoliko sklonjeno držo. Ob zunanji podobi pa mu še doda preroško oznako, ki jo zapiše takole: «Ubogi Murko! Odložil si sedaj teški jarem samostanskega življenja, - vendar pa bodeš izpolnjeval eno samostanskih obljub rad ali nerad – ubožen bodeš ostal!« (str. 230). Ta oznaka je Murka spremljala skozi vse njegovo življenje in prav to je bil pogoj za njegovo ustvarjanje, saj si je z delom služil svoj kruh (Krajnc – Vrečko, 2002: 156).

 

Študij je nadaljeval na liceju, vmesna šola med gimnazijo in univerzo, v Gradcu, vendar ga je zaradi pomanjkanja denarja za nekaj časa opustil. Za krajše obdobje je vstopil celo med frančiškane, vendar je iz reda kmalu izstopil in se raje preživljal tako, da je nabožnemu pisatelju Vidu Rižnerju prepisoval slovenske prevode evangelijev (veliko teh naj bi celo sam prevedel). Leta 1829 je študij na liceju uspešno zaključil (Hartman 1998: 5).

 

Anton Murko se je pričel za slovenščino zanimati že v gimnaziji, ko se je navdušil nad zbiranjem slovenskih besed. Med študijem v Gradcu se je gibal v krogih bodočih slovenskih kulturnikov in politikov. Kot član Slovenskega društva, katerega je postal leta 1830, je skrbel za društveno knjižnico s slavistično literaturo (Hartman 1998: 14).

 

Murko se je šolal in ustvarjal v času, ko so se začele v Sloveniji pojavljati močne preroditeljske težnje, torej v tridesetih letih 19. stoletja. Želja po študiju medicine je bila velika, a zanjo ni imel dovolj denarja. Zaradi denarne stiske se je odločil in sprejel ponudbo graškega knjigarnarja Johanna Lorenza Greinerja, da bi mu napisal nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar, oba s kratko razlago slovnice, ki bi služila za nemško govoreče prebivalce, ki so vse pogosteje povpraševali po priročniku slovenskega jezika. Sklenila sta pogodbo v višini 200 goldinarjev honorarja za obe knjigi, za vsak ponatis pa bi prejel še dodatnih 100 goldinarjev. Z obljubljeno aro se je Murko odpravil na Dunaj, kjer se je vpisal na močno želeni študij medicine. V tamkajšnji bogati cesarski dvorni knjižnici, v kateri je bil knjižničar Jernej Kopitar, je zbiral gradivo za slovarsko delo. Študij medicine je kmalu opustil in se vrnil v Gradec. Murko se je obljubljene pogodbe držal in jo je po vrnitvi do junija leta 1832 tudi izpolnil, sicer nekoliko spremenjeno, saj je omenjenega leta najprej izšel jezikovni učbenik za slovenščino – Theoretisch-practische Slowenische Sprachlehre. Po Kopitarjevi slovnici velja za eno najboljših in najpomembnejših slovenskih slovnic, zaradi zavrnitve dajnčice in metelčice ter utrditve enotnosti slovenskega jezika (Kos, Dolinar in Blatnik, 1996: 312). Slovnica je bila zasnovana na podlagi dotedanjih slovnic. Isto leto, vendar z letnico izida 1833 je izšel slovensko-nemški slovar, nato pa leta 1833 še nemško-slovenski del ročnega slovarja (Slovensko-nemški in Nemško- slovenski ročni besednik). Ta njegova dela so odigrala zelo pomembno vlogo, tako v kulturi kot tudi narodni zgodovini slovenskega naroda (Hartman 1998: 5−6).

 

Po skromnem honorarju, ki ga je prejel za opravljeno delo, je kaj kmalu zopet ostal brez denarja. Življenje ga je tako znova prisililo v neizbežno odločitev in posledično usodo, ki mu je zaznamovala preostanek njegovega življenja. Da mu ne bi bilo treba stradati, je leta 1832 stopil v graško bogoslovje. Zaradi vzornega študija in vedenja je bil že po treh letih posvečen v duhovnika, in sicer 26. julija 1835. Istega leta je še kot bogoslovec zaprosil za mesto predavatelja slovenskega jezika na graškem liceju, vendar so ga zavrnili in na omenjeno mesto ponovno imenovali Kolomana Kvasa, kljub temu, da se ga je držal sloves slabega učitelja. Namreč, izhajal je iz Dajnkovega kroga, ki mu pa Murko ni bil naklonjen.

 

Kljub temu, da je opravljal bogoslužni poklic, je nadaljeval s slovstvenim delom in leta 1836 izdal pesmi Leopolda Volkmerja, ki pa niso veljale za literarni presežek. Naletel je na ostre kritike v takratnem slovenskem prostoru. France Prešeren ga je celo poimenoval kot izdajalca slovenskega naroda. Po vseh teh kritikah se je Murko odločil, da opusti svoje slovstveno ustvarjanje in se docela posveti svojemu poklicu. Imenovan je bil za adjunkta (predstojnik in učitelj bogoslovcev) v graškem bogoslovju, kjer je nadaljeval študij in leta 1843 doktoriral iz bogoslovja in teoloških znanosti.

 

Leta 1842 je izdal drugo izdajo gramatike v novem, češko-ilirskem pravopisu, v gajici, kakršno poznamo še danes.

 

Do leta 1850 je opravljal službo župnika in dekana na avstrijskem Štajerskem, po premestitvi leta 1850 pa nadaljeval svoje poslanstvo v Zavrču, kjer je ostal deset let. Veliko se je posvečal tamkajšnjim župljanom in jim pomagal, ko je reka Drava prestopila svoje bregove in poplavila polja ter domove številnim vernikom. Za svoje zasluge je prejel križec z zlato krono (Hartman 1998: 12).

 

Leta 1859 je zaradi preselitve lavantinske škofije v Maribor škof Anton Martin Slomšek ustanavljal Visoko bogoslovno šolo in zanjo iskal predavatelje. V svoji škofiji je imel takrat na razpolago le 4 doktorje bogoslovnih znanosti, med njimi tudi Antona Murka, ki ga pa ni povabil za predavatelja, oziroma o tem ni zapisa. Kljub temu ga je Slomšek izredno cenil in spoštoval, saj je ob izidu Murkove slovnice leta 1832 v celovškem časopisu Charintia zapisal: »Vesela prikazen v slovenskem slovstvi! Kar je potniku zvest svetovalec na razpotji, to je prijateljem slovenskega slovstva Murkov slovar in slovnica njegova. Ravno tega je nam Slovencem treba bilo. Tujec ne more zdaj več tožiti, da bi ne gleštali več pomočkov za učenje svojega jezika; ni nam več treba pri kmetih in ovčarjih besedi iskati. Pa tudi domačinom se je s tem lepa pomoč ponudila, da morejo svoj jezik pravilno dalje likati. Abecedarska vojna nam je uže vsem presedla! Zato nam je Murko še tem ljubši, ki nam z besedo in z dejanjem kliče: »Bratje, naprej po poti, po katerega so hodili naši pisatelji uže 300 let!« Ne iščimo za svoj jezik novih besed, iščimo marveč narodu tečne duše hrane!« S temi besedami je Slomšek opisal Murkovo jezikovno delo in ga tudi kasneje večkrat poklical za razsodnika v jezikovnih vprašanjih (Krajnc – Vrečko, 2002: 157).

 

Prvega maja 1860 je škof Anton Martin Slomšek izdal latinsko pismo, s katerim je postavil dr. Antona Murka za nadžupnika pri sv. Juriju v Hočah. Hkrati je postal tudi konzistorialni svetnik in sekovski duhovni svetnik (omenjeno listino hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru). Ko je škof peto nedeljo po veliki noči birmal v Hočah, je župljanom predstavil novega nadžupnika in dekana dr. Antona Murka. Na novem delovnem mestu se je začel ukvarjati z zbiranjem in z zapisovanjem pomembnih dogodkov iz domačih krajev in tudi iz sveta, ki jih je združeval v t. i. Kronike. S tem lahko poudarimo, da je Anton Murko veliko prispeval v zgodovino slovenskega knjižnega jezika, ne samo s svojim delom, ampak tudi z dejanji, in sicer z zbiranjem slovenskih besed in pomembnih dogodkov, ki jih je širil med ljudstvo ter s tem pripomogel k ozaveščanju ljudi. S slovnico in slovarjem pa je dosegel enotnost slovenskega jezika in naroda, za kar se je trudil. Torej so mu prizadevanja, s katerimi se je soočal v času nastajanja, vendarle uspela. V Hočah je vodil svoje vernike slabih dvanajst let, vse dokler se ni okužil z ošpicami, ki so takrat množično razhajale in na Silvestrovo leta 1871 tudi umrl (Hartman 1998: 12).

 

O njegovi smrti so poročali takratni časopisi, v katerih je prišlo do različnih datumskih navedb njegove smrti. Tako lahko zasledimo v ZORI, časopisu za zabavo, znanost in umetnost, številka II, z datumom 15. 1. 1872, pod rubriko »Oddel za slovstvo in umetnost« kronološki zapis o Antonu Murku, ki ga je spisal Davorin Terstenjak. Navaja, da nam je prvi dan leta 1872 zopet vzel enega učenega slovenskega pisatelja – dr. Antona Murka. Medtem ko Slovenski narod v prvi številki, ki je izšla v četrtek, 4. januarja 1872 navaja, da je umrl v nedeljo, torej na zadnjega leta dan in bil že v sredo, 3. 1. 1872 pokopan. Vsi kasnejši kronološki zapisi navajajo datum Murkove smrti 31. 12. 1871. Iz tega lahko sklepamo, da je Terstenjak imel napačno informacijo o času preminulega.

 

Tako se je končala življenjska pot dr. Antona Jožefa Murka, rojaka iz Črmljenšaka, ki ga domačini nekako niso spoznali, so mu pa zato spoštovanje in naklonjenost namenili leta 1999 s postavitvijo spomenika pred cerkvijo v Voličini, ki je delo kiparja Darka Golije. Prav tako so mu njegovi farani v Hočah, kjer je pokopan, postavili lep nagrobnik, ki so ga natančno pred 100-imi leti tudi prenovili. Na župnišču so mu postavili spominsko ploščo, po njem poimenovali ulico in Katoliško društvo, ga uvrstili med pomembne in zaslužne krajane ter kulturne delavce. Leta 1999 pa pomagali Slavističnemu društvu Maribor pri organizaciji mednarodnega simpozija o življenju in delu dr. Antona Murka.

 

 

Delo in jezikovni pomen dr. Antona Murka

 

V času, ko je pripravljal svoja slovarja, je potekala tako imenovana »črkarska pravda« glede črkopisa, ki se naj uporablja za zapisovanje slovenskega knjižnega jezika. Jernej Kopitar se je v svoji slovnici zavzemal za črkopis, ki bi združeval vse Slovane, ki so za zapisovanje svojih jezikov kot osnovo uporabljali latinico. Franc Metelko si je zamislil nov črkopis, »metelčico«, ki je bil vezan na glasovni sistem kranjskih govorov, Peter Dajnko pa je svojo slovnico utemeljil na vzhodnih slovenskogoriških govorih in za zapisovanje uporabljal »dajnčico«.

 

Murko je v svoji slovnici upošteval predvsem Jerneja Kopitarja, ki mu je z nasveti pomagal že na Dunaju. Zapisal jo je v bohoričici, črkopisu, ki se je uporabljal že več kot 200 let in navedel tudi 3 razloge, zakaj se je zanjo odločil.

 

(1) pisal je za vse Slovence, ki večinoma uporabljajo bohoričico;

(2) novost je mogoče sprejeti v slovnico šele tedaj, ko jo poleg naroda sprejmejo tudi pisatelji, saj je edini zakonodajalec jezika raba;

(3) za novo pisavo postavlja latinico.

 

V uvodu k slovnici je predvsem opozoril, da se mora slovenski knjižni jezik dvigniti nad pokrajinske jezikovne posebnosti in poenotiti vse Slovence, ne pa z različnimi črkopisi postavljati meja. Slovnica je pisana le v nemškem jeziku. Manjka slovnični del iz slovenskega jezika, kar kaže na to, da Murko ni v celoti izpolnil založnikovih zahtev. Čeprav je v njej pisal o slovenski slovnici in pravilih, marsikomu v tem času zaradi slabega razumevanja nemškega jezika ni bila v pomoč. Jezikovni učbenik torej zajema slovnico slovenskega jezika, ki je razvrščena po sklopih glede na besedne vrste. V teh sklopih je posamezno vrsto razložil in za lažje razumevanje dodal primere iz vsakdanjega jezika. Verjetno bi slovnica marsikomu pripomogla k učenju slovenščine, vendar žal slovenskega dela slovnice ni napisal. Zakaj do tega ni prišlo, ni znano. Morda zaradi pomanjkanja časa ali pa je obupal. Murko je v slovnico dodal še dve pesmi Franceta Prešerna, in sicer Slovo od mladosti in Povodni mož (Hartman 1998: 19–20).

 

Murkova slovnica je bila v javnosti zelo dobro sprejeta. Jernej Kopitar je odobraval njegov kritičen pogled do besednega gradiva in njegove umestitve v slovnični sistem. Tudi sam je slovnico uvrstil v dela z veliko vrednostjo. Prav tako ga je Anton Martin Slomšek, ki je bil do takrat zagovornik metelčice, pohvalil in mu priznal, da so njegovi priročniki uporabni za vsakega človeka, saj so kot kažipot nevednemu. S tem pa se je odpovedal tudi metelčici. Murkovo delo je sprejel tudi France Prešeren, saj mu je godilo, da je v svoji slovnici objavil dve njegovi pesmi. Pozitiven odziv je sprejel tudi od slovaškega pesnika in slavista Jana Kollárja. Puškin pa je Murkovo delo uporabil v svoji poeziji (Hartman 1998:20–21).

 

V slovarja je sprejel govore Slovencev na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in v zahodnih krajinah Ogrske. Zgledoval se je pri koroškem slovaropiscu Ožbaltu Gutsmanu, njegovo besedno gradivo pa je prečistil in upošteval jezik sodobnih pisateljev ter dodal tudi besede iz drugih slovanskih jezikov. Po tem, ko na graški univerzi ni bil izbran za profesorja slovenščine, se je njegovo jezikoslovno delo skoraj končalo. V letu 1836 je na prošnjo škofije napisal mnenje o Dajnkovih spisih in v njem napadel dajnčico ter poudaril, da bi se z njo štajerski Slovenci ločili od drugih Slovencev, kar je povzročilo uradno odpravo dajnčice. V letu 1843 je izšla predelana in razširjena izdaja slovnice, ki je bila natisnjena v gajici. Murko je pojasnil, da je gajico prevzel zato, ker je za šumnike imela le po eno črko s strešico, medtem ko jih je bohoričica imela več. Murkova slovnica in slovarja so bili dobro sprejeti in so se uporabljali še dolgo, po njih pa so se zgledovali tudi drugi slovaropisci. Najpomembnejši dosežek pa je vsekakor enovitost slovenskega knjižnega jezika. Vsa njegova dela so v slovenski kulturi in narodni zgodovini izredno pomembna (Hartman 1998: 6).

 

Deloval je v času, ko Slovenci nismo imeli enotnega slovenskega jezika. S slovarjem in slovnico je pripomogel k temu, da smo postali en narod in s tem dobili tudi enoten jezik. Torej velja za pomembnega slovaropisca in jezikoslovca 19. stoletja, ki se je z delom zapisal v slovensko narodno zavest in kot utrjevalec slovenskega knjižnega jezika. Skoraj 40 strokovnjakov in znanstvenikov iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Italije in Francije je Antona Murka, na tridnevnem simpoziju »Anton Murko in njegov čas«, predstavilo kot jezikoslovca, literarnega zgodovinarja, slovaropisca, utrjevalca slovenskega knjižnega jezika ter ustvarjalca slovenske kulture in omike (Jesenšek 1999: 11).

 

S tem so potrdili, da je Anton Murko zelo pomembna osebnost slovenskega jezika, saj je deloval kot utrjevalec in ustvarjalec na vseh področjih pomembnih za slovenstvo. Zanimiv je tudi stavek, s katerim so povzeli Murkovo delovanje in življenje: »Bil je duhovnik, vzet iz ljudi in postavljen za ljudi.« (Jesenšek 1999: 11).

 

V času črkarske pravde med metelčico in dajnčico je ostal zvest bohoričici in se je kljub vplivom pomembnežev temu uprl. S tem je dokazal, da je zavezan Slovenec.

 

Pomemben ni bil le kot jezikoslovec, literarni zgodovinar, slovaropisec in slovničar, ampak tudi kot duhovnik, saj je deloval v času, ko se je širilo narodno preroditeljstvo. Duhovniki so tako širili in utrjevali jezik in spodbujali ljudi k temu, da govorijo v maternem jeziku.

 

 

 

 Pripravila: Nina Polanec

 

 

 

 

Viri fotografij: 

 

https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/murko-anton-2/

https://www.visitlenart.si/index.php/en/visitvolicina

https://www.europeana.eu/en/item/2020127/URN_NBN_SI_DOC_M70BMSG9

https://kraji.eu/slovenija/spodnja_volicina/photos/slo

http://www.antikvariat-glavan.si/

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Anton_Murko_-_Theoretisch- practische_Grammatik_der_Slowenischen_Sprache.pdf

 

 

8. junij 1809 (Črmljenšak)

–

31. december 1871 (Hoče)

 

 

 

 

 

Rojstna hiša.

 

 

 

 

 

Župnija pri sv. Rupertu (Voličina).

 

 

 

 

 

Anton Murko, duhovnik in jezikoslovec. Spomenik pred cerkvijo je izdelal kipar

Darko Golija (1965. Maribor), leta 1999. (mariborart.si)

 

 

 

 

 

Murkova slovenska slovnica, napisana v nemščini, preurejena izdaja iz leta 1843.

 

 

 

 

 

Murkov slovensko – nemški in nemško – slovenski ročni slovar iz leta 1832/33.

 

 

 

 

 

Naslovni list zbirke Volkmerjevih pesmi, ki jih je leta 1836 objavil Anton Murko.

 

 

 

 

 

Medalja za zasluge, ki jo je dr. Anton Murko prejel pred letom 1858.

 

 

 

 

 

Listina o imenovanju dr. Antona Murka za nadžupnika in dekana. V latinščini jo je izdal škof Anton Martin Slomšek, 1.maja 1860 v Mariboru.

 

 

 

 

 

Hoška cerkev.

 

 

 

 

 

Župnišče.

 

 

 

 

 

Spominska tabla ob glavnem vhodu v župnišče.

 

 

 

 

 

Osmrtnica dekana dr. Antona Murka, objavljena v Slovenskem gospodarju, 4. januarja 1872.

 

 

 

 

 

Grob dr. Antona Murka na Hoškem pokopališču.