Risbe, priče zločina!

Neobičajen ameriški kriminalni roman Skrite slike me je pritegnil z ilustracijami, ki pri tem žanru niso pogosto v rabi. Sprva prikupne otroške risbice petletnika so me pospremile skozi čisto lahkotno pripovedovan uvodni del romana Skrite slike. V ospredju je Mallory, ozdravljena odvisnica, ki postane varuška v urejeni družini Maxwellovih. Teddy je običajen otrok, veliko se igrata, on pa tudi ogromno riše. Njegova mama pravi, da tako veliko riše odkar so se preselili iz Barcelone v Spring Brook. A njegove risbe niso vse čisto otroške, zdijo se preveč umetniške za njegovo starost, celo strašljive. Ko nariše žensko truplo, ki ga po gozdnih tleh vleče neki moški, se Mallory odloči zadevo raziskati. Tudi v njeni hiški se začnejo pojavljati risbe, zdi se, da nekdo vstopa v njeno bivališče, ko je ni. In s kom se Teddy pogovarja v svoji sobi med počitkom, če pa ob njem ni nikogar (živega)? Razpleta bralec skorajda ne more pričakovati, saj avtor skrbno prikriva družinske skrivnosti književnih oseb. Dodani elementi nadnaravnega spominjajo na slog Stephena Kinga, risbe pa so poleg besed tiste, ki stopnjujejo zaplet vse do vrhunca in res zgovorno pospremijo pripoved.

Ko se zasukam, da bi se odpravila nazaj v kočo, z nogo oplazim grd siv kamen v velikosti teniške žogice. Ko se uzrem navzdol, ugotovim, da stojim na papirju, na treh listih papirja z razcefranimi robovi, ki jih obtežuje kamen. S hrbtom se naslonim na vhodna vrata, se sklonim in jih poberem. Nato odidem v hiško, zaklenem vrata, se usedem na rob postelje in eno za drugo pregledam strani. Podobne so tistim trem risbam, ki jih je Ted Maxwell raztrgal – tistim trem, za katere je prisegel, da jih nikoli več ne bom videla. A narisala jih je druga roka. Te risbe so temnejše in podrobnejše. Narisane so bile s tolikšno količino svinčnika in oglja, da je papir ves ukrivljen in zvit. Moški izkopava grob. Ženska, ki jo vlečejo skozi gozd. In nekdo, ki gleda z dna zelo globoke luknje. (str. 152–153)

V romanu Kurja fizika Lainšček zaključuje s svojimi spomini na otroška leta, Feri že obiskuje osnovno šolo, starša pa si prizadevata, da bi se družina s Pujkla le preselila v novo hišo. Zadnji, sklepni del trilogije nosi naslov Kurja fizika. Te besede izreče zidar ob Pištekovih načrtih za gradnjo hiše: » Saj zidarija ni kurja fizika, temveč je to prekleto komplicirano delo.!« (str. 79) Obenem se Ferek s fizikalnimi pojmi srečuje v šoli, ker je to čas prvega človekovega pristanka na luni in fant sanjari, da bo nekoč postal astronavt. Tudi prvo Ferekovo otroško ljubezen pisatelj popiše tako, kakor deček dejansko čuti do dvojčice Ivanke v katero je zagledan. V ospredju je predvsem izgradnja hiše o kateri sanja oče dan in noč. Z muko, skorajda brez denarja, jo oče začenja zidati. Z željo, da bi se družina iz koče, krite s slamo in zbite iz zemlje, v kateri ni elektrike, prebila do novega doma. Mati in hči Trejzika se v tujini pehata za denarjem, prepotrebnim za izgradnjo hiše, oče pomaga zidarjem z golimi rokamni, Ferek pa je prepuščen sam sebi in dobrim ljudem, sosedom, ki poskrbijo, da ni lačen.

Ali si deček želi zapustiti domačijo in oditi na drugi breg, kjer ga čez čas čaka nekaj novega in modernega? Zadnji del Lainščkove avtobiografije je spomenik rodni hiši, celotna trilogija pa je poklon otroštvu, čudovitim letom, ki so kljub revščini bila zaznamovana z igrivostjo, smehom, predanostjo igri in naravi, naklonjenostjo do živih bitij, kot je maček Ciri in predvsem domišljiji.

Liv se je za božič vračala domov. Oboževala je ta praznik, tako kot Rachel, njena sestra dvojčica, ki je izgubila bitko z boleznijo. Tistega leta, ko so izvedeli, da je zbolela, sta se prijavili za prostovoljki v zavetišču za brezdomce v bližini bolnišnice, kjer je Liv delala. Mrtva sestra je še vedno nekje v njeni bližini, je nekdo, ki mu skrivoma zaupa. Liv živi z Eddijem v njenem stanovanju in skrbi za vse sama. Od nekdaj je bila njena želja, da se poroči in ima otroke, veliko otrok. Želela si je družino, psa, hišico in ljubečega moža. Ko nekega dne pred prazniki v Eddijevi delavnici najde prstan, je vsa srečna, misleč, da je namenjen njej. Na božični večer je bila po zaključni izmeni na uregenci pripravljena, da se prijateljem Petom odpravi domov. Pri prečkanju prehoda za pešce ji življenje reši neznanec Finn. Avtorica zgodbo razdeli v dve različni odločitvi: po eni Liv božični večer praznuje z domačimi, po drugi pa ostane na urgenci v skrbeh za zdravstveno stanje neznanca, ki ji je rešil življenje. Idealno praznično branje za vse, ki uživajo v srčnih zgodbah o ljubezni.

Mogočna vinogradniška družina Gornik živi v zaselku Pesniški dvor. Gospodar Štefan je slavni pridelovalec in poznavalec vina. Verjame, da bo sin Slavko nekoč prevzel kmetijo in nadaljeval z vinogradništvom kot on, vendar temu ni tako. Slavko se po prihodu iz Ljubljane posveti pisanju. Vse okrog njih pa že buči in se pripravlja na najhujše, vojno. Rupnikovi vojaki gradijo severno obrambno linijo, bunkerje in jarke. Povsod po Pesnici, Jarenini in okoliških krajih so nastanjeni vojaki. Pri Gornikovih stanuje kapetan Sima in njegov posilni. Na drugi stani nekateri mladi verjamejo v revolucijo in napredne ideje nekega sistema, tem se pridružita tudi Slavko Gornik in doktor Južek. V kleti na Drankovcu še vedno kletari gospodar Štefan, v vinogradih dozoreva grozdje, toda tudi on je v skrbeh za sina , za zemljo…Hitler je pokoril že skoraj celo Evropo, samo vprašanje časa je, kdaj bo vojska čez mejo. Pa ni bilo dolgo tako, v deželo so vstopili tuji vojaki, Rupnikovi so se v enem dnevu razbežali. Vsak po svoje so bili bitko za preživetje, eni doma, Slavko v taborišču…Roman se predvsem osredotoča na odnos oče – sin, obenem pa je poln polnokrvnih debat o življenju in družbi, prikaz življenja na nekoč mogočni kmetiji ter zaton le- tega skozi mučna vojna in povojna leta. »V nočni tišini je Slavko poganjal bicikel skozi Lenart in Benedikt… Vse je tiho. Včasih so ga na cesti prestrašile oči začudene srne, ki se je hitro pognala v gozd, kakšen zajček pa je nekaj časaq panično tekel pred kolesom, potem pa je le preskočil obcestni jarek in izginil v travo. Slavko ni mogel vedeti, da ga skoraj pet ne bo več na Pesniški dvor, vmes pa se bo zgodilo vse hudo, najhujše, kar je še čakalo dvajseto stoletje.« str. 242

Nemška novinarka Alena Schrὂder je s prvencem Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka navdušila domače kritike in bralce. V njem je spletla pripoved žensk iz štirih generacij in v ospredje postavila vnukinjo Hannah in njeno prababico Sento. V romanu Pri vas je vedno tako nenavadno tiho, ki je izšel pred kratkim glavni literarni vlogi prevzameta mama Evelyn in hči Silvia. To je tako rekoč predzgodba, zajema čas od povojnega obdobja do padca berlinskega zidu. Pisateljica podaja zgodbo v sedanjem času, ki predstavlja leto 1989, ko se Silvija odloči, da bo z dojenčico Hannah zapustila Berlin, prijatelje v skvoterski skupnosti, kjer biva. Ukrade star polo ali kot sama pravi, da si ga je za nedoločen čas izposodila. Vrača se domov v rodni kraj, k materi, Evelyn Borovski s katero imata pravzaprav zelo hladen odnos. Po drugi strani pa nam pisateljica odkriva družinsko življenje v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Silvijino otroštvo in mladost so zaznamovala potlačena čustva, molk, neizrečena vprašanja in hlad družinskega življenja, predvsem matere. Teta Betti, očetova sestra ji je bila edina v oporo, veselila si je življenja in se razdajala za druge. Za malo Silvio so bili edini odmik od tihega doma njeni obiski sosednje družine in izleti s teto Betti, ki je bila živo nasprotje mamini zadržanosti, neposredna, vihrava, toda pozorna in rahločutna. Poglavja v romanu prehajajo iz preteklosti v sedanjost, pisateljica spretno razkriva zgodovino družine Borowski, kjer starša, oba zdravnika, ne zmoreta ustvariti ljubečega doma.