Prikupna zgodba, ki jo preberete na mah!

Josie Silver iz Velike Britanije je avtorica romana Nekega decembrskega dne. Svojo romantično dušo, pa je kot sama pravi, izlila naravnost v svoj prvenec. Laurie je mlada ženska, ki je prepričana, da ljubezen na prvi pogled ne obstaja. Medtem, ko je njena najboljša prijateljica Sarah vsa navdušena nad romantično ljubeznijo in vedno kot iz škatlice. Skupaj bivata in med njima je skorajda sestrska vez. Laurie pa se nekega hladnega decembrskega pelje z avtobusom in ta vožnja ji življenje obrne na glavo.

Na zložljivem stolu avtobusne postaje je sedel fant. Gotovo ni čakal našega avtobusa, saj je bil zatopljen v knjigo s trdimi platnicami. V oko mi je padel, ker se sploh ni zmenil za prerivanje pred sabo. … Nisem razločila njegovega obraza, dobro sem videla le peščene lase, daljše, vendar postrižene, da so mu čez čas najbrž začeli že valovati. Nosil je volnen mornarski plašč in šal, ki mu ga je po vsej verjetnosti nekdo spletel. … Ne vem, da ali je njegovo pozornost pritegnila moja roka ali bleščeči uhani ženske s prhljajem, toda nenadoma je dvignil pogled in nekajkrat pomežiknil, ko se je zazrl proti meni. Vame. Strmela sva drug v drugega in nisem mogla odmakniti pogleda. … Zgrabila me je neustavljiva želja, da bi pohitela ven in se mu približala. (str. 9–10)

En sam pogled, ki si ga Laurie še leto zatem ni mogla izbiti iz glave. Vse leto je ob pomoči Sarah iskala tega moškega, a vsi so mu bili le podobni. Potem pa se je v njeni bližini pojavil na čisto nepričakovani način… Sarah ji ga je predstavila kot svojega fanta, čez leto dni, na božični zabavi. Laurie je samo strmela, zdelo se je, da je fant, v katerega se je pred letom dni zaljubila na prvi pogled, ni prepoznal in sedaj je ta obraz končno dobil ime, Jack. Neskončno sladko je zvenelo na njenih ustnicah, a je bilo prepovedano. Bil je fant njene najboljše prijateljice. Medtem, ko je Sarah lebdela na krilih sreče, se je Laurie vse bolj zapirala vase. Odločila se je potovati po svetu in se čimbolj odmakniti od srečnega para ter razmišljanja o lastni stiski. Neuslišani ljubezni. Življenje pa ji je na pot pripeljalo Oscarja, premožnega bančnika, ki ji je pot tlakoval z rožicami. Bo Laurie ob njem popolnoma pozabila na Jacka? Bo zmogla? Ko z Oscarjem zaživita skupaj, se odločita tudi poročiti. A menim, da pomisleki tik pred usodnim da, niso dober znak… Njun odnos z Oscarjem nima srečnega konca. Ga bo imela Sarahina in Jackova ali pa bodo prazniki in snežinke, ki nežno naletavajo na glave mladih zaljubljencev poskrbele za pravo čarovnijo in končno dale prosto pot pravi ljubezni?

Res prikupna zgodba, ki jo prebereš na mah in knjižničarke zase vemo, da jo bomo vsak december znova vzele v roke in se spomnile tistih nevidnih darov življenja, ki so zares pomembni – zdravje, upanje, ljubezen, prijateljstvo in mir.

Tone Partljič je svoje najnovejše delo poimenoval Strnišča, to so zgodbe o otrocih in vojni. Avtor pravi, da je te zgodbe že dolgo nosil v sebi in bi jim najraje dal podnaslov, da ne bi pozabili. Kljub zahtevni tematiki, ki bralca spravi do solz, knjiga ni pesimistična, ampak ostaja človeška, navsezadnje govori o rojstvu, božiču, toplem zatočišču družine, povezanosti, pomenu matere, očeta…Vsaka vojna razdira domove, družine in pušča za seboj grozljivo razdejanje, bolečino ter čakanje, kot v zgodbi njegovega otroštva Božič 1944, kjer otroci z materjo čakajo očeta, ki je na tam nekje za Kavkazom na ruski fronti. Naslovna zgodba Strnišče, ki jo je avtor zapisal po pripovedovanju bice iz nad Sel na spodnjem pobočju Uršlje gore. Strnišče je njiva, na kateri je bilo požeto žito in Strnišče je bilo naselje pri Ptuju. Od leta 1953 preimenovano v Kdričevo. Bica je imela težko mladost, zaradi vojne, toda nihče ne ve, kaj je preživela. O tem ne govori. Vendar se odloči, da bo to povedala gospodu pisatelju, ki biva na njihovi turistični kmetiji, z namenom, da bi v miru preštudiral snov za njegov novi roman. Bica govori o koncu druge svetovne vojne. Očeta so likvidirali oznovci že pred koncem vojne. So rekli, da morajo etnično očistit Štajersko. Mater in bico z enoletnim Ožbejem so kasneje odpeljali v Šterntal. Bica govori o trpljenju, zamolčani bolečini, ki jo je dolga leta nosila v sebi. Pisatelju zabiča, da pripoved lahko objavi le po njeni smrti, če se mu zdi vredna objave.

Maščevanje je sladko!

Na zasneženih vrhovih Mont Blanca se znajdejo štirje znanci, ki najamejo kočo z namenom, da se ob prijetni smuki in razgledih ter kulinaričnih užitkih sklene tudi dober posel. A zdi se, da ženi podjetnikov Huga in Simona ne sodelujeta najbolj skladno z načrti obeh omenjenih. Hvalisavi Cameron, lastnik več koč na smučiščih načenja mir Hugovi ženi Ria. Mirna strežnica Millie gostom ugodi na vsakem koraku. Ob aktualni zgodbi, ki se plete v sedanjosti, pa se avtorica vrača v leto 1998, ko se je na enem izmed nevarnejših prog tega znanega francoskega zimskega letovišča zgodila nesreča s smrtnim izidom. Brata Matt in Will sta se tedaj z dvema lokalnima smučarskima vodnikoma odpravila smučat na neoznačeno, izjemno zahtevno progo. A Will se iz tega smučanja ni vrnil, kar je določilo življenjsko usodo njegove tedanje partnerke Louise in njegove hčere. Sedaj pa so našli njegovo truplo in to je točka, ki na enem mestu združi vse, ki niso tisto, za kar se pretvarjajo, da so. Bo maščevanje uspelo?

»Če se ne bosta vrnila, ne bosta preživela.« Zazvoni telefon. ( str. 63)

To je četrti kriminalni roman v katerem sta v glavni vlogi kriminalistka Olivia Rὂnning in nekdanji kriminalist Tom Stilton. Ob branju napete zgodbe se zdi kot, da beremo resnično zgodbo, ki se dogaja nedaleč stran. V romanu Spi, mala mačica so opisani zločini, ki se dogajajo povsod po Evropi. V opisu današnje družbe sta avtorja zelo natančna. Zgodba je strašljiva, zelo vznemirljiva in nenazadnje, ker nastopajo otroci še posebej ganljiva. V romanu je izpostavljena begunska kriza, mamila, brezdomstvo, otroci brez spremstva, ljudje v stiski in na drugi strani tisti brezvestneži, ki izkoriščajo sočloveka. Vse se začne z najdbo trupla dečka…sledi vodijo vse do Romunije. Glavna inšpektorica Mette pošlje v Bukarešto Toma in Olivijo, ki poskušata ugotoviti dečkovo identiteto. To jima tudi uspe, toda pojavi se novo truplo in zdi se, da je za vsem tem družba, ki se okorišča z nemočnimi.

Človeška zoba ne pozna meja! Izvrstna, ostra, strašljiva kriminalka.

»Stilton in Olivia sta se zdaj že seznanila z revščino in bedo, v kateri so živeli berači in brezdomci v Bukarešti. V primerjavi z neizrekljivim trpljenjem se je življenje stockholmskih brezdomcev zdelo kot otroška igra.« (str. 173)

Breda Pugelj je upokojena dramska igralka, prevajalka. Doslej je napisala dve otroški deli, Cesta do proge je njen romaneskni prvenec. V zgodbah treh žensk avtorica naniza celo vrsto motivov, ki nam vedno znova globoko zarežejo v življenje, pa se o njih tako redko pogovarjamo. Marina, Katja in Veronika se postarajo, vsaka po svoje se spopadajo travmatičnimi izkušnjami iz mladosti, predvsem pa so vse tri, vsaka zase osamljene in povezane s cesto do proge. Vse se začne s prepirom v avtoričini glavi, ki je nekakšen uvod v vsako novelo. Tam se rodijo tri ženske, preproste in vsakdanje, pa vendar tako zapletene in ujete v mreže dogodkov iz preteklosti. V prvi zgodbi spoznamo Marino, zdravnikovo hči. Bila je plesalka in med vojno prizadevna partizanska bolničarka. Po vojni je bila vzorna mama samohranilka, vse do nekega nerazumljivega trenutka, ko se je popolnoma spremenila. Otroka je poslala v rejo k sestri, se zaprla med štiri stene in s kupovanjem alkohola spodbujala govorice med vaščani. Po dolgih letih se vrne njen odrasel sin s svojo partnerko in takrat je čas, da se pogovorijo in odstranijo tančico skrivnosti. Njeno staro vilo bi občina rada porušila, ker je okrog nje eno samo gradbišče. Marina pa se noče izseliti. Le zakaj je tako skrivnostna? V drugi zgodbi spoznamo učiteljico Katjo, je invalidsko upokojena in tudi ona je svojo bolečino zaprla med štiri stene. Ko je nepojasnjeno umrla njena dojenčica, sta z možem vsak zase in vsak po svoje pestovala bolečino. Nekega dne pa v sosedino stanovanje pride mlado dekle z otrokom. Neznanka ju prosi za varstvo, vendar jo polna dvomov zavrneta. Ko pa slišita jok iz sosednjega stanovanja, se vendarle zganeta in poskrbita za otroka, ki je ostal sam. Otročiček odtaja led v njunih dušah ter počasi preganja bolečino, ki se je zažrla vanju. V njun vsakdan, v njuno samoto, v njuno rutino je vnesel pozitivni nemir.

V tretji zgodbi spoznamo ostarelo knjižničarko Veroniko, njen sin edinec živi na drugem koncu sveta. Tudi njo so zaznamovala mladostna leta. Življenje z materjo, študij, delovne brigade, nosečnost…Zaradi otroka si mora poiskati delo in zaposlitev dobi v knjižnici. Mlada, lepa je všeč direktorju, kasneje ne več. Veronika z veseljem opravlja svoje delo, rada je med knjigami in ljudmi. Pravljične ure in pogovori o kaki noviteti so njeno največje veselje. Na stara leta je sama, osamljena. Še vedno zaide v knjižnico, po kup knjig. Ob napredovani Parkinsonovi bolezni se pripravlja na zadnji dan njenega življenja. Njeno zadnjo pot do železniške proge.