V Elvisovi sobi se odvije življenje generacije, ki je odraščala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav se nam morda to zdi le kratek čas nazaj, gre za preteklost, ki je ne moremo več ujeti, kaj šele doživeti. Lahko pa jo podoživimo, sploh tisti, ki s(m)o takrat kot otroci in mladostniki spremljali družbene razmere v socializmu s prehodom iz ene v drugo državo in iz enega v drug sistem. Pregelj se v romanu te družbene in politične tematike dotika med vrsticami, v zgodbi dečka Jana in njegovih prijateljev, zlasti Elvisa. Osemdeseta so bila leta, ko so se napovedale spremembe. Takrat je bilo še vseeno, katere narodnosti si. Janov prijatelj Elvis je Makedonec in kot pravi njegov oče, so oni Turki. A to ni pomembno. Pomembno je, da je v državi mir. Da med vsemi ljudmi ne glede na kakršnekoli razlike vlada razumevanje. Po banane in kavo je sicer potrebno v sosednjo Avstrijo in po kavbojke v Italijo, a za to otrokom ni prav dosti mar. Mar jim je le za igrače, ki prihajajo izza meje, iz zahodnega sveta. To življenje prekine vojna. Takoj po odsluženem vojaškem roku se Jan znajde med teritorialci. Za prijatelji se sledi izgubijo. Ko jih Jan ponovno poišče, pa nihče več ni tak, kakršen je bil nekdaj. Tudi država ni več takšna in ni več tista, ki je bila nekoč. V Elvisovi sobi so skrite zgodbe, ki so se sprijele v eno. To so zgodbe, ki so kot prikazen preživetega obdobja, v katerem sta bili značilni sreča in mirno življenje iz dneva v dan, nekaj, česar v času, ki ga živimo zdaj, ni več. In ta 'zdaj' je pravzaprav le malo zatem. Kot da bi živeli v pospeševalniku zgodovine.

ODLOMEK IZ KNJIGE

»V mojih predstavah Ali spet sedi na tleh v Elvisovi sobi. Pripoveduje nam o Sandokanu in njegovih možeh, ki se spopadajo z britanskimi osvajalci. Zgodba je napeta, potem pa jo prekine zvonec pri vratih. Ali reče, da je zanj, skoči na noge in odhiti v predsobo.

Ko odpre vrata, pred njim zazija blaten jarek. Od daleč se slišijo streli in eksplozije. Ali steče na drugo stran. Ko je na drugi strani, ni več deček. Mlad moški je, z brado in v uniformi.« (str. 332, 333)

Mladi nemško-švicarski romanopisec Benedict Wells je za roman o otroštvu in odraščanju prejel nagrado Evropske unije. Stilsko dovršeno ter vsebinsko občuteno pisanje nam predstavi petčlansko družino, ki se vsakodnevno sooča z vsemi tegobami in radostmi običajne družine. Čeprav odnosi niso idealni, pa se vseeno na nek način lahko zanesejo eden na drugega. Vse pa se obrne na glavo v hipu, ko otroci Jules, Marty in Liz v prometni nesreči izgubijo očeta in mamo. Vrednote se v hipu popolnoma spremenijo in stvari, ki so bile še včeraj povsem samoumevne, čez noč postanejo nedosegljive. Ker so mladoletni, pristanejo v internatu, kjer so razmere daleč od idealnih in kjer se pravzaprav nihče ne zanima za njihova občutja, žalost in težave, ki jih tarejo. Vsak po svoje skušajo slediti toku življenja, ki jih premetava sem in tja. Zagotovo vredno branja!

ODLOMEK IZ KNJIGE

"Pogosto sem pomislil na svojo mamo in obžaloval, da o njej vem tako malo. Moj spomin nanjo je bil bolj občutek, njena toplota, njena neomajna vedrina. Kot človek pa mi je ostala tuja in šele zdaj sem razumel, zakaj. Pri njej nisem doživel niti trenutka šibkosti. Ali trenutka, ko bi bila žalostna ali potrta. Kot igralka, ki svoj pravi jaz skriva za masko sijoče mame, je zdrsnila skozi moje otroštvo, in tako mi je za njo ostala le peščica vedno istih zgodb."

353.člen kazenskega zakonika je bridek, s črnim humorjem prepreden minimalistični roman, ki poteka v dialogu med Martialom Kermeurjem in sodnikom. Skozi prvoosebno pripoved spoznavamo razloge za kriminalno dejanje, ki ga je zakrivil protagonist romana.

Kermeur, oskrbnik mestnega grajskega parka, postane skupaj s someščani žrtev sleparije prišleka Antoina Lazaneca, kapitalističnega investitorja, ki je prebivalcem Bresta obljubljal svetlo prihodnost, novogradnje, kopališki kompleks in razcvet turizma. Meščani na čelu s samim županom mesta investirajo v visokoleteče načrte, Lazanec pa gradbenih del nikoli ne konča in mirno pobira denar, kar župana zaradi občutka krivde ob odgovornosti za bankrot mesta pahne v samomor. Zaradi sleparije vzame Kermeur vajeti v svoje roke in se skupaj z Lazanecom s čolnom odpeljeta na odprto morje, vrne pa se sam.

Kaj o tem pravi 353. člen?

Odlomek iz knjige

Navadna zgodba o slepariji, gospod sodnik, nič drugega.

In prvikrat sem vso zadevo občutil zaokroženo, v enem, kot bi jo bil, ko sem to rekel, fotografiral z Lune in bi zdaj gledal planet z njegovimi velikimi sinjimi površji.

Navadna zgodba o slepariji, sem ponovil in povesil pogled k pisalni mizi, položil nanjo odprto dlan, napol skrito za ducati map, ki so se nagrmadile na usnjeni pisalni podlagi in je na mnogih od njih pisalo »zadeva Lazanec«.

V ganljivem romanu je avtorica povzela zgodbo v Darfurju rojene sudanske ženske Bakhite. V najzgodnejših letih jo iz plemena Dažujcev ugrabijo oboroženi možje. S karavano potuje po neskončni suženjski poti, oropana dostojanstva in vsega človeka vrednega. Na milost in nemilost je prepuščena ljudem. Sčasoma pozabi svoje ime. Po dolgem času zapusti karavano, a njeno življenje je prepuščeno volji različnih lastnikov. Ko se v Sudanu napove prepoved trgovine s sužnji, se tok njenega življenja obrne. Na koncu pristane v Italiji, kljub vsemu močna, polna ljubezni do vsega. Branje njene zgodbe boli. Ko ne bi bil jezik tako lep in izpoved tako čutna in prepričljiva, bi knjigo že zdavnaj zaprli.

Odlomek iz knjige

»Nikoli je ni prebrala. Knjige o svojem življenju, o katerem je pripovedovala drugim. Nanjo je bila ponosna, obenem pa se je je sramovala. Bala se je, kakšni bodo odzivi, in všeč ji je bilo, da so jo imeli radi, zaradi njene zgodbe, zaradi vsega, kar si je upala izreči, in vsega, kar je zamolčala, saj tistega ne bi nihče hotel slišati in o tem tako ali tako ni nikoli nikomur govorila. Čudovita zgodba. Povrnil se ji je spomin, da je lahko povedala ton zgodbo. A svojega pravega imena se ni nikoli spomnila. Nikoli ni vedela, kako ji je bilo ime …«

Widad Tamimi je potomka pisatelja Itala Sveva, vnukinja bogatega Juda Carla Weissa, ki je z družino pred rasnimi zakoni zbežal iz Trsta v New York, ter hči Palestinca Kaderja Tamimija, revnega očeta, Hebrončana, dvakratnega begunca, ki se je kot ugleden pediater ustalil v Italiji, kjer je spoznal tudi ljubezen svojega življenja, pravnico in novinarko Claudio Weiss.

Knjiga Vrtnice vetra poveže usodo obeh; življenjski zgodbi svojega dedka in očeta, že v otroštvu prizadetima s pregnanstvom. Očetova družina je pred vojno ob uporu Palestincev proti britanskemu mandatu zbežala v Jordanijo, a očeta je študij medicine pripeljal v Italijo. Na drugi strani je materina judovska družina zapustila fašistično Italijo, v katero se je po vojni vrnil le dedek.

Knjiga je tudi politično sporočilo. »Sporočilo, da lahko Jud in Palestinec sedita za isto mizo in v pogovoru ugotovita, da imata več skupnega, kot je tistega, kar ju ločuje. Na podlagi zgodbe svoje družine sem hotela pokazati, da je sobivanje mogoče,« pravi Widad, ki danes živi v središču Ljubljane, poročena je s Slovencem in ima tri otroke. Kot prostovoljka pomaga beguncem pri integraciji v slovensko družbo. Kljub več nacionalnosti svoje družine pravi, da izgnanstvo lahko pokoplješ: »Ker moja družina nikjer ni pognala trdnih korenin, sem to hotela omogočiti svojim otrokom – preselila sem se v državo, od koder je moj mož, in tu pognala korenine.«

Odlomek iz knjige
»Otroci kot semena, ki jih raznaša veter, odhajajo proti daljnim deželam, pri čemer nosijo v sebi zgodbo o svojih izvorih. Nimajo izbire, otroci, sledijo smeri tokov. Vrtnice so, otroci vetra, lepe in polne trnov, da se branijo pred izzivi novih svetov, v katerih se razcvetajo, skrunijo in so oskrunjeni v prepletu prekrižanih usod.

Izgnanstvo neke družine se vtihotapi v življenje mnogih generacij, dotakne se jih, jih rani, prikrajša za številne reči in jih hrani. Kamenček pade v mirno jezero, koncentrični krogi se širijo in širijo, dokler se pogled ne izgubi, izmakne se mu to neskončno raztezanje valov, ki jih oči že ne morejo več zaznati. Toda drhtenje traja, lahno in tiho, oplazi oddaljena telesa in duše.«