Navdih za roman Ptice pevke je avtorica črpala iz nenavadne tragedije na Cipru, v kateri je izginilo pet gospodinjskih pomočnic in dva njihova otroka, vendar oblastem ni bilo mar, ker so bile le priseljenke. Priseljenske gospodinjske pomočnice so del življenja na Cipru.

Niša je prišla na Ciper iz daljne Šrilanke, da bi svoji hčeri Kumari omogočila lepše življenje. Čez dan je skrbela za Petrino hčer Aliki, ponoči je v svetlobi tablice vzgajala svojo hčer.

V tem času je spoznala Janisa, krivolovca, ki je vsako zimo lovil drobne ptice pevke. Med njima je vzklila iskrica ljubezni, toda nekega je Niša izginila. Le Petra in Janis sta jo iskala, policiji za priseljence ni bilo mar. Zgodba predstavlja prepad med rasami in razredi v neki družbi, je roman o iskanju svobode, boljšega življenja…

»Nekega dne je Niša izginila in se spremenila v zlato. Spremenila se je v zlato v očeh bitja, ki je stalo pred menoj. Spremenila se je v zlato v jutranjem nebu in pesmi ptic.« (str. 7)

Kurji pastir je prva v seriji retrospektivnih romanov, prek katerih avtor opisuje najzgodnejša leta svojega življenja, pravzaprav kar prve dneve in mesece svojega življenja. Spoznamo predvsem zgodbo njegovih staršev, ki sta se spopadala z revščino in ostalimi tegobami, ki so v tistih časih pestile prebivalce Prekmurja. To ni spominska proza, ampak proza spomina, tistega najglobljjega, ki se nam podi po podzavesti in ga je težko zbezati na plano, kaj šele ubesediti na papirju. Kot smo pri Lainščku že navajeni, uporablja domača imena in narečne besede.

Mama Trejzka in oče Pištek nista bila več rosno mlada, ko sta pričakovala tega otroka. Mala Trejzika, njuna 18 letna hči je že odšla za kruhom od doma v tovarno v Ljubljano. Njihova borna hiška je ždela na pujklu, tako da se je uboštvo videlo že na daleč. Oče Pištek je uborni kruh služil z lopato kot cestar in ni mu bilo lahko, zato je bil mnenja, da je le šola tista, ki nekaj velja. Z materjo sta živela v težkih razmerah, vendar so si ljudje v stiski tudi pomagali. Čas dogajanja v romanu je izjemno kratek, saj opisuje le prve mesece Ferijevega življenja. Otrok je po rojstvu nekaj časa bil celo brez imena, določil mu ga je župnik, ko ga je oče Pištek prišel priglasit h krstu. Tudi za pijačo je Pištek v gostilni dal, ne po svoji volji sicer in na up, ker denarja tako ali tako ni imel. Možje so ob pijači modrovali, da iz fanta kaj več kot kurji pastir ne more postati, saj pri hiši ni bilo druge živine. Mati je bila posebna in sočutna ženska, edina, iz vasi je bila prijazna z Romi, ki so živeli v sosednjem naselju. Romi so bili zaradi svojega načina življenja, pogosto tarča izogibanja in pripisovanja krivde za to in ono nesrečo. Revno kmečko življenje, podano prek čudovitega jezika, ki ga v knjigi uporablja Lainšček, je lahko enako lepo, vznemirljivo, ganljivo in pretresljivo.

Zvezdni človek je zabavni zdravstveni tehnik z več kot 100. 000 sledilci na Instagramu, kjer pripoveduje zgodbo o življenju na oddelku za paliativno oskrbo. Njegova pripoved ni kar tako, je ganljiva in humorna, prežeta z ljubeznijo in takšen je tudi njegov odnos do pacientov.

Ali kot je zapisala medicinska sestra v predgovoru: Zvezdni človek je ozvezdje genialnosti, talenta in empatije, vse pa osvežuje humor, oddaljen od ledene predstave, ki jo imamo o paliativni oskrbi.

Ta roman v obliki stripa nas gane in nasmeji hkrati. Zvezdni človek nam pokaže, kako malo je potrebno, da smo strpni do šibkih in starejših.

Kuhinja je srce doma. Okoli kuhinjske mize preživimo velik del življenja: pripovedujemo si zgodbe, oziramo se na dan, ki smo ga preživeli, na potomce prenašamo običaje, obžalujemo izgube, premagujemo razlike, predstavljamo svoje ljubezni in proslavljamo praznike. Ob pripravi in uživanju obrokov ustvarjamo globoke spomine, ki jih za vselej nosimo s seboj. (platnica opisane knjige)

Se spomnite knjižne zbirke KURJA JUHICA ZA DUŠO? Kurja juhica za materino dušo, Kurja juhica za delovno dušo in tako dalje. Gre za zbirke navdihujočih kratkih zgodb Jacka Canfielda in Marka Victorja Hansena. Vsaki zgodbi pa sledi recept. Avtorja sta z veseljem pripovedovala o prigodah, kako so njune knjige pomotoma dostavljali v kuhinje, saj so mislili, da naslov Kurja juhica pomeni, da gre za knjige z recepti za kokošjo juho. In iz teh smešnih prigod se je razvila knjiga Kurja juhica za dušo, ki dejansko vsebuje recepte, poleg zgodb seveda. Recepte je prispevala Diana von Welanetz Wentworth.

Vse življenje čutim potrebo po tem, da bi delila hrano z drugimi. Kot otrok sem rada večerjala z družino v restavracijah. Ker nisem vedela, da je oče plačal za hrano, sem mislila, da so natakarice angeli, ki iz čiste ljubezni prinašajo, kar si zaželimo. Ko me je nekdo vprašal, kaj bi rada postala, ko bom velika, sem odgovorila: »Ali filmska zvezda ali pa natakarica!« (str.15)

Gre za zapis avtorice iz Amerike. Morda so vaši spomini podobni njenim, moji pa so… V mojih mladostnih dneh nismo veliko hodili jest ven, kot radi rečemo. Doma imamo še danes njive, velik vrt in res radi imamo jedi z domačega štedilnika. Najbolj nepogrešljiva sestavina vsake dobre domače kuhinje je ljubezen do tistih, ki jim kuhate. (Sophia Loren) In mogoče je ravno v tem skrivnost domače kuhinje, da se v njej kuha z ljubeznijo.

Mladinski roman ukrajinskega pisatelja Andrija Bečinskega govori o 14 letnem Sergiju, ki je v prometni nesreči izgubil oba starša, sestrico in sluh. 140 decibelov je zvok ognjemeta, od tu dalje bolijo ušesa in slušni organi pri otrocih se usodno poškodujejo. Ker po okrevanju ni imel nikogar, ki bi lahko skrbel zanj, se znajde v zavodu za gluho in naglušno mladino. Sergij se v novem svetu ni najbolje znašel, čeprav so se učitelji, še posebej Mikola Pavlovič, učitelj znakovnega jezika in ravnatelj potrudili, ga je ubijal hrup tišine, ubijalo ga je dejstvo, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo. Pred prometno nesrečo je imel topel dom, starše glasbenike in tudi sam je zelo rad igral klavir, še več – bil je nadarjen glasbenik. Veliko otrok v zavodu nima toplega doma, njihove zgodbe so zgodbe z »obrobja družbe«, tragične. Ker Sergij ni sprejel sebe, ga niso sprejeli tudi drugi domski otroci, razen male Jarine, ki jo je sprejel kot svojo malo sestrico. Združila ju je glasba, s pomočjo katere sta začela graditi medsebojno zaupanje in naklonjenost.

Toda nesreča nikoli ne počiva. Jarinin oče se je vrnil iz zapora, kjer je pristal po uboju žene in zahteval Jarino nazaj, saj si je obetal invalidnino, ki bi jo zapravil za pijančevanje. Ko Sergij izve, da Jarine ni več v zavodu, tudi on pobegne, da jo poišče, saj ji je obljubil, da jo bo varoval. In čaka ga trnova pot preživetja, kruti svet podzemnega sveta, tolp, ki prežijo na otroke s posebnimi potrebami in jih izkoriščajo. Sergij je izgubil vse, družino, prijatelje, sluh, voljo do igranja klavirja in nazadnje še Jarino, njeno zaupanje, ljubezen za katero se je vredno boriti. In se bori, kot lev. In kljub vsej tragiki, so še vedno tudi dobri ljudje na svetu.