Rhys Bowen je psevdonim britanske pisateljice uspešnic, ki živi v ZDA. Tudi tokrat je napisala ganljiv roman o prepovedani ljubezni, izgubi in odločnem pogumu. Zgodba je razdeljena na dva dela: čas pred in med drugo svetovno vojno ter sodobni čas. Leto 2001 za Caroline Grant ni bilo dobro. Ločitev od moža in kasneje tudi sina jo zelo prizadene. Umre njena ljuba teta Lettie, ki ji zapusti škatlo s tremi ključi in skicirko. Pred smrtjo pa ji zašepeta: "Mi...angelo" in "Benetke". Poslednji tetin šepet Caroline vznemiri do te mere, da si želi razvozlati skrivnost, ki jo je teta skrivala več kot šestdeset let. Juliet pa je na drugi strani učiteljica likovne umetnosti, ki dobi za eno leto štipendijo za študij v Benetkah. Tam je že bila pred časom na izletu s teto ter kasneje s svojimi učenkami. Med obiskom Benetk je spoznala očarljivega mladeniča Leonarda Da Rossija, vendar jima usoda sprva ni naklonjena, ker Leo pripada plemiški družini. Kljub vsem preprekam, se par spet sreča in poveže. Prijetna občutja prekine hlad vojne vihre in kaos, ki zajame tudi Benetke in zaznamuje številna življenja, tudi njuno. Sredi tega pa ostane skrivnost in morda ima Caroline pravi ključ, da jo razvozla. Avtorica ob ljubezenski zgodbi opisuje lepoto Benetk, kulinariko pa tudi temne plati mesta - poplave, kraje umetnin v času vojne.

Dekle, zakaj imaš tako žalostne oči?

Lottie Parker je detektivka, ki smo jo spoznali že v prvi knjigi irske avtorice Patricie Gibney. Po uspešno rešenem zapletenem primeru in smrti moža v Pogrešanih se Lottie postopoma vrača na delovno mesto. Skrhane vezi z otroki in vedno več trupel mladih deklet pa Lottie po težkem obdobju pahnejo v grobi ritem vsakdana na preiskovalnem oddelku. Zaradi prejšnjega primera se znajde pod drobnogledom šefa, a se svojemu šestemu čutu ne more upreti. Del preiskave v družbi detektiva Boyda opravi na lastno pest, pri tem pa prezre stisko lastne hčere. Preiskava postane osebna, ko se pred njenimi vrati znajde mlado dekle z otrokom in ji preda sporočilo v tujem jeziku. Dekle nenadoma izgine, njen otrok pa se vrne pred Lottiejina vrata... Kaj naj z njim? Kje je njegova mama? In kdo so mrtva mlada dekleta, ki jim je bila odstranjena ledvica? Lottie napne vse moči in... Z opisi preiskave se prepleta osebna izpoved mladeniča, ki odstira njegove spomine na vojna leta na Kosovu. Pretresljivo branje, ki odstira temno plat trgovine z ljudmi in gotovo ni daleč od resnice!

Pogledala je v telefon in na Twitter objavila sporočilo pod #cutforlife. Občutek, da jo nekdo opazuje, je ni zapustil. Narbtnik si je oprtala čez ramo in začela teči. (str. 24)

Letošnje leto je vlada razglasila za Plečnikovo leto, ki ga bomo obeležili tudi v Knjižnici Lenart.

V Plečnikovi hiši so kot uvod v Plečnikovo leto pripravili razstavo Plečnik in pika, ki osvetljuje nastajanje izvirnega biografskega stripa o Plečniku.

Jože Plečnik nam v stripu zgodbo o svojem življenju pripoveduje sam. Rodil se je in živel v družinskem in lokalnem okolju, v povprečni družini obrtnikov, oče je bil namreč mizar. Jože je že od mladih let rad risal in risal. Njegovo šolanje na nižji gimnaziji je bilo neuspešno, ravno zaradi nezanimanja za učno snov. Oče ga je kasneje vpisal v obrtno šolo, ki jo je uspešno končal, vendar obrtnika v njemu niso prebudili. Tok njegovega življenja pa je spremenil odhod v Gradec na državno obrtno šolo. Ali kakor je narisano in zapisano v stripu: »Tako sem tudi nekaj prostega časa prebil v šoli in risanje je iz ustvarjalne zabave postajalo delo. učitelj Leopold Theyer pa moj prvi pravi naročnik.«

V stripu Jože Plečnik pripoveduje o sebi, spominja se svojih velikih del ter ljudi in krajev, ki jih je imel priložnost spoznavati na svojem dolgem življenjskem popotovanju med Ljubljano, Dunajem in Prago.

Marie oz. Manja, kakor so jo klicali domači, je bila drugačna. Bistra, radovedna in zelo ambiciozna. Z računi, ki sta jih reševala z očetom, je zlahka opravila. Zmeraj so jo privlačile težje teme pogovora in zahtevno branje – priročniki o fiziki, kemiji in matematiki. Neobičajno je bilo videti mladenko pred vrati univerze. A uspelo se ji je vpisati na Sorbono in opraviti celo doktorat. Na njeni poti polni preprek, ki so ji jih na pot metali profesorji in študentje moškega spola, so ji strli celo srce. Vse dokler ni spoznala mladega podobno mislečega znanstvenika Pierra Curieja. Skupaj sta dosegala neverjetne uspehe in raziskovala dneve in noči, čeprav je v očeh javnosti Marie vseskozi ostajala v njegovi senci… Nista pa vedela, da si s svojo prizadevnostjo lahko ogrozita celo življenji!

»Če hočeš, te bom naučila. Predvsem pa moraš kdaj početi tudi kaj drugega kot študirati. To, kako se poglabljaš v fiziko in kemijo, meji že na obsedenost! Ne bom govorila o moških, ampak po izpitu bi lahko šli gledat kakšno gledališko predstavo.« (str. 183)

Umetnostna zgodovinarka Alice je obupana, ker jo na medenih tednih zapusti njen novopečeni mož. Alice se sama vrne v Anglijo in uteho išče v svojem delu v galeriji. Na drugi strani pa nam svojo zgodbo odkriva Evelyn, ki se v galeriji spoprijatelji z mlado Alice. Pripoveduje svojo ljubezensko zgodbo, ki jo je doživela z Eddyem, za katerega skrbi v poznih letih življenja. Ta osamljeni, ostareli mož je izgubljen v svojem svetu demence. V romanu odkrivamo, kako so vsi ti trije liki povezani med seboj. To je počasna, z umetnostjo in ljubeznijo prežeta pripoved o zapletenih in usodnih življenjskih odločitvah, ki jih ne moremo več spremeniti.