Anika govori drugače

Zgodba govori o Tomažu, ki živi v takšnem malem mestu kot je Lenart. A Tomaž ima skrivnost. Mlajšo sestrico ima veste. Ki je gluha. Nič ne sliši. Tomaž in Anika se sporazumevata z rokami. Oo, kako se zabavajo Tomaževi sošolci, ko ju skušajo posnemati. Sploh ne razumejo kaj počneta. Posmehovanje je res čisto odveč. Le Emo je zanimalo kaj so te kretnje in ne boste verjeli, Tomaž je Emo naučil nekaj kretenj. In kako so na to gledali Tomaževi sošolci? Bi lahko znakovna govorica povezala meščane?

V Knjižnici Lenart imamo nekaj knjig, ki prikazujejo kretnje, znakovni jezik, jezik gluhih. A je vse prej kot enostaven, vendar izjemno pomemben. Kako pa naj mi, ki kretenj ne obvladamo pravilno ogovorimo gluhe: če želimo, da nas gluha oseba opazi, ji pomahamo ali jo narahlo tapnemo po rami. Obrnjeni moramo biti proti njim in si ne zakrivamo obraza in ust. Govorimo počasi in razločno, uporabljamo pa kratke in preproste povedi. Po potrebi povedano ponovimo večkrat. Gluhi imajo namreč posebno veščino branja z ustnic.

Slovenski znakovni jezik je uradno priznani jezik od leta 2002. V Sloveniji živi približno 1500 gluhih ljudi. V vsaki državi uporabljajo drugačen znakovni jezik. Vsaka gluha oseba ima unikatno kretnjo za svoje lastno ime. Vse to sem izvedela v knjigi Anika govori drugače, ki sem vam jo opisala. Napisala in ilustrirala jo je Sara Irman Kolar, lani pa izdala Založba 5ka. To je Sarina prva knjiga in je res posebna, poučna. Dodana pa je celo še povezava do Slovenskega znakovnega jezika, ki si jo lahko otroci ogledate v družbi staršev ali starih staršev. Spet ena ideja za druženje. Mogoče se skupaj naučite še kakšne kretnje znakovnega jezika. Odrasle pa povprašajte tudi, če poznajo kakšno gluho osebo ali pa morda naglušno osebo, ki slabše sliši. Na srečo marsikomu danes življenje olajša slušni aparat.