Veter veje, koder hoče

Italijanska pisateljica Susanna Tamaro je zaslovela z romanom Pojdi, kamor te vodi srce. Roman je napisan v obliki pisem, ki jih babica piše vnukinji. Tudi v najnovejšem romanu Veter veje, koder hoče Chiara piše pisma hčerama in možu. Tri pisma in tri obširna poglavja. Šest let že živijo v hiši v hribih, pa Chiara ni bila še nikoli tako dolgo sama. Nepričakovna tišina, ki jo ovija v tem veličastnem naravnem okolju jo vzpodbudi, da se ozre nazaj po svoji življenjski poti in napiše tri pisma. Prvo pismo je namenjeno njeni dvajsetletni posvojeni hčeri Alishi. Dobrodušna posvojenka, indijskih korenin se poveže z očetovimi starši, katoličani, ki v veri in preprostosti najdejo svoj smisel. Drugo pismo je namenjeno težavni in svojeglavi biološki hčeri Ginevri, povezani z babico po mamini strani. Tretje pismo je namenjeni ljubemu možu Davidu. Chiara v pismih pripoveduje o svojem otroštvu, starših, ki so pričakovali vse več kot pa neopazno in povprečno učenko, pripoveduje o odločitvi za posvojitev starejše hčere, o moževih preprostih in vernih starših in navsezadnje o starševstvu. V pismih razgali svojo dušo, na papir prelije čustva, ki v njej gorijo. V tišini se ozre nazaj po svoji življenjski poti, hvaležna svojim dragim za skupne trenutke, preizkušnje in razodetja.

»Ali ni mogoče naše srce kot majhno sonce? Ko ga ne zakrivajo oblaki, takrat njegovi žarki odsevajo v vsakem kotu. Ko ga ovija megla, se postopoma ugasnejo tudi naše oči. Tako obsesivno nas skrbi naše fizično zdravje, ne da bi sploh pomislili, da je duševno zdravje ravno toliko pomembno.« str. 203