Konrad Krajnc je ob 55. obletnici svojega ustvarjanja izdal monografijo, ki jo je posvetil svojim trem hčerkam, Patriciji, Barbari in Urški ter spominu na mamo Marijo, očeta Konrada, sestro Jožico in brata Jožeta ter ženo Lojzko.

Knjiga nosi podnaslov V mojem slikarstvu govorijo barve in ga predstavlja kot slikarja Slovenskih goric in sončnega Krka. Konrad Krajnc namreč ustvarja in biva v svojem rojstnem kraju, v Selcih, likovne delavnice in razstave pripravlja v svoji galeriji v središču Lenarta, poletne mednarodne likovne delavnice pa pripravlja v svoji hiši na otoku Krku na Hrvaškem, kjer najraje tudi sam dopustuje. »Sem srečen, da smo z mentorji mladim odprli vrata v drugo dimenzijo življenja, v brezmejni svet likovne umetnosti.« je o tridesetletnem delu z mladimi v svoji lenarški galeriji in ob 15. obletnici mednarodnih likovnih kolonij na Krku zapisal Konrad. Njegova galerija v Lenartu je bila prva likovna galerija v Slovenskih goricah. Odprl jo je pred tridesetimi leti, leta 1992. Atelje pa si je že pred tem, leta 1974, uredil tudi v neposredni bližini domače hiše, kjer je danes stalna razstava njegovih del. V galeriji v Lenartu pa je že kmalu po odprtju pričela delovati tudi likovna šola, katere mentorja sta bila njen ustanovitelj in Martina Golija.

Pri nastajanju monografije je sodelovala Anamarija Stibilj Šajn, umetnostna zgodovinarka, za zbiranje in urejanje gradiva ter lektoriranje je zaslužna Marija Šauperl, besedila sta v nemščino prevedli Helene Erjavec in Urška Krajnc, saj je monografija v celoti dvojezična. Oblikovala jo je Rosana Lorbek, Konrad Krajnc pa jo je v nakladi 1000 izvodov izdal v samozaložbi.

Predstavljena so tudi njegova dela, razdeljena v devet sklopov – Slovenske gorice in Prlekija, Sveta Trojica v letnih časih, trgatve in pütari, portreti, Pariz, Agata, ob Vrbskem jezeru, sončni Krk in nevihte v solinah.

Zadnji sklop v monografiji predstavlja beseda Konradovih prijateljev. Med njimi njegov dr. Marjan Toš, muzejski svetovalec in zgodovinar, ki je poudaril, da je Konrad Krajnc mojster čopiča, verodostojni krajinar, nežna umetniška duša, mecen, učitelj in mentor mladih likovnih ustvarjalcev. »Največji pesnik Slovenskih goric (Edvard Kocbek) je naslikal v poeziji portret te zemlje. Ne bojim se pohujšanja, če drzno zapišem, da je v slikarstvu to storil Konrad Krajnc.« tako je o Konradu zapisal Tone Partljič. O Konradu sta zapisala tudi župan Občine Lenart, Janez Kramberger ter Marija Šauperl, ki je Konradu velikokrat priskočila na pomoč pri izvedbi likovnih delavnic na Krku, ter prijatelj Adi Smolar.

Rokopis škotskega pisatelja je zavrnilo kar 30 založb, leta 2020 pa je izšel pri neodvisni ameriški založbi Grove Atlantic in kasneje prejel Bookerjevo nagrado, najprestižnejšo britansko nagrado za literaturo. Roman je prevedla Jerca Kos, ki je izkušnjo prevajanja opisala takole:«Shuggie in njegova družina sta se mi že ob prvem branju usedla v srce. Kljub prizorom, ob katerih bralca stiska v grlu – in takih ni malo – roman preveva neverjeten optimizem, pogosto celo humor. Oboje, bridkost in radoživost, pride najbolj do izraza v dialogih.« Jerca še poudari, da bil kar izziv prevesti v slovenščino govorico glasgowskega, revnejšega delavskega okolja v 80. letih prejšnjega stoletja. Zgodba govori o času propadanja težke industrije in rudarstva na Škotskem ob koncu 20. stoletja. V tej sredini živi mali Hughs Bain – Shuggie s svojo mamo Agnes. Kot najmlajši v družini, prevzame skrb za mamo, ki je v primežu odvisnosti od alkohola. Sestra in brat pobegneta iz bede, pogube, prašnega delavskega okolja, ki propada skupaj z ljudmi. Shuggi je pogumen, njegova ljubezen do matere je močna in svetli trenutki v njunem življenju premagajo vse drugo. Pretresljivo je dejstvo, da otrok prevzame skrb za mater, ki niha med alhkoholno omamo in redkimi trenutki treznosti. Za kakšno slabo leto ji celo uspe, da je trezna. Hodi na srečanja anonimnih alkoholikov in dela, da nista odvisna samo od bonov, kupuje iz kataložne prodaje , toda samo v eni noči se spet vse poruši kot hiška iz kart. In spet bone za hrano zamenja za pločevinke piva. Shuggie Bain je roman z avtobiografskimi elementi, navdihujeta ga Glasgow in avtorjeva boleča osebna zgodba. Douglas Stuart v zahvali na koncu romana zapiše, da vse dolguje predvsem spominom na mamo in njenemu boju za preživetje ter bratu, ki mu je dal vse kar je mogel. Zapisal je nepozabno, pretresljivo pripoved o ljubezni, nasilju, revščini, družbeni neenakosti ter prizadevanju, da najdeš lastno mesto v svetu, ki ni naklonjen drugačnosti in nežnosti.

»Ni mu znala pomagati pri matematičnih nalogah in včasih ni zmogla niti pripraviti večerje, a Shuggie je ob pogledu nanjo doumel, da je to tisto, v čemer je dobra. Vsak dan je naličena in počesana z visoko dvignjeno glavo zlezla iz jame. Kadar se je v pijanosti osramotila, je naslednji dan vstala, si oblekla najelegantnejši plašč in pogledala svetu v oči. Kadar je njej in otrokom krulilo po želodcu, si je uredila frizuro, da ne bi nihče uganil resnice.« (str. 320)

Priročnik, razdeljen na tri poglavja – Mlade dame, Na vrhuncu moči in Zrela leta, vsebuje odgovore na različna pereča življenjska vprašanja, o katerih nam spregovori avtorica, ob tem pa navaja tudi mnenja drugih žensk. K temu pa dodaja intervjuje znanih in manj znanih slovenskih moških o tem, kaj najprej opazijo pri ženski, kaj jim je pomembno in druge teme, ki zajemajo dojemanje žensk v moških očeh. Zanimivo in aktualno! Obenem pa avtorica z dodanimi vprašanji spodbuja tudi bralce k razmisleku in načrtovanju življenja po svoji meri.

»Odločila sem se napisati knjigo za ženske. Z njo bi rada spodbudila razmislek o tem, kako je biti ženska v enaindvajsetem stoletju, in pojasnila, kako v prepletu vlog ženske, žene, mame, karieristke ipd. opredelimo sebe.« (Beseda avtorice na platnici.)

Kratek roman z naslovom Tandem je napisala katalonska pisateljica Maria Barbal in zanj prejela tudi nagrado Joseph Pla za najbolj odmevno izdajo v letu. . Glavna junaka , Elena in Armand se srečata na tečaju joge, oba sta upokojena, otroci so že odrasli, oba sta že ljubila, oba sta prvo ljubezen že davno izgubila, oba sta osamljena. Armand je vdovec, Elena je še vedno poročena, kot kasneje izve Armand. Toda v njenem zakonu že zdavnaj ni več ljubezni, iskric, topline. Njen mož je umetnik, pesnik. Piše pesmi in jih popravlja. Vedno je upala na boljše čase, ki pa jih ni bilo. Sama je delala kot vzgojiteljica, ranateljica, skrbela je za sina Marka in moža. Ker Ramirjevim prešuštvom ni bilo konca, se je le odločila in odeselila v svoje stanovanje, nista se pa ločila. Pravi, da je z Armandom našla nekoga, ki ji je dajal občutek, da je živa. V njegovi družbi ji je prijetno, zdi se ji zabaven. Zgodba razkriva skrite občutke, dvome in obžalovanje, obenem pa nežno razvija prebujajoča čustva. Pripoveduje o iskanju osebne identitete, o tretjem življenjskem obdobju, pripoveduje o času, ko se ni treba drug drugemu podrejati. Takšen tandem je kos tudi lastni preteklosti in kako drugače lahko pogleda na stare, nezaceljene rane.

Dom je kraj, kjer živimo, j epa lahko tudi veliko več. Ta knjiga vrača besedi dom tisto globino in pojmovanje, ki je iz sedanje družbe izrinjeno, preprosto »ni moderno«. V pravem domu so: svetloba, hrana, varnost, red, udobje in gostoljubnost. Vse to so tudi naslovi podpoglavij v knjigi pod skupnim naslovom Elementi.

»Naši domovi so veličastno gledališče, kjer se odvija drama našega življenja.« sta zapisali avtorici. Prečudovite fotografije v knjigi je prispevala Kim Baile.