Susan Green je v svojih štiridesetih glavni literarni lik lahkotnega romana z bodečim naslovom. Nenačrtovana nosečnost s prijateljem, težave v odnosu z bratom Edwardom, smrt mame… Vse to se močno dotakne sicer samozavestne in samosvoje Susan, ki je sicer želela svoje življenje do potankosti načrtovati. Prepričana je bila, da ljubezen oziroma odnosi nasploh prinašajo le nepotrebne pretrese, zato se jim je izogibala. A nenačrtovani dogodki temeljito pretresejo njen svet. Zbliža se z bratovim prijateljem Robom in nepričakovano odkrije skrbno skrito materino skrivnost… »Menim, da se v življenju včasih premalo zavedamo, koliko nam pomeni družina in se po nepotrebnem kregamo. Knjiga mi je bila všeč tudi zato, ker je lahkotno branje, neprenehoma se nekaj odvija…«

                                                                                                                                  (mnenje bralke)

Taras je med počitnicami pri dedku v obmorskem kraju s svojim vljudnim pozdravljanjem na ulici navdušil prebivalce mesta in jih spomnil na moč pozdrava.

Preprosta pripoved z »živimi« ilustracijami navduši mlade in odrasle bralce. Primerna tudi za bralce začetnike, saj je napisana z velikimi tiskanimi črkami.

To je priročnik o demenci, kot pove že sam podnaslov. Nastal je kot rezultat projekta Po kreativni poti do znanja: Demenca med generacijami za večjo kakovost življenja (Fakulteta za socialno delo LJ. In Pedagoška fakulteta LJ.)

Knjiga je obogatena z napotki, dejstvi, vsebuje tudi kratke izpovedi oseb z demenco, svojcev in oskrbovancev, ki bodo lahko v pomoč vsem, ki se z boleznijo tako ali drugače soočajo tudi sami.

»Ljudje smo zelo družabna bitja, vendar pa mnogi stari ljudje živijo v osamljenosti. Sklepanje in ohranjanje prijateljstev je pomembno za celotno življenje. Kljub temu pa nam način življenja pogosto onemogoča druženje. Medtem ko so bile v preteklosti običajne večgeneracijske družine ( ko so pod isto streho živele tri generacije), se dandanes večina otrok, ko odraste, odseli od staršev, kar pomeni, da starejši človek po smrti partnerja ostane sam. Takrat se lahko zanese le na svojo socialno mrežo ljudi, s katerimi se druži in ima pogoste stike. Premalo se zavedamo, da za posameznika vir moči ni samo njegovo zdravje, temveč tudi njegova socialna mreža – mreža sorodnikov, sosedov in prijateljev.

Osamljenost pripomore k povečanem upadu kognitivnih sposobnosti, socialna izolacija pa vodi v duševne bolezni.«

Krutost po naročilu… Če se boste v začetnih poglavjih naučili osnov žeparjenja in se ob tem nasmehnili, se vam nato vse do konca tega trilerja ustnice ne bodo zavihale navzgor. Opisano delo je pravzaprav 11 primer znanega literarnega detektiva Roberta Hunterja. Naključno ukradena torba sproži zelo nevarno in napeto preiskavo, omemba temnega spleta pa sproži vse niti naše radovednosti. Devetindeveset kratkih poglavij pa eno za drugim beži mimo nas in že smo priča neverjetnemu zaključku, ki poziva k razmisleku. Chris Carter je bivši kriminalistični psiholog, ki je poleg psihologije za študij izbral zločinsko vedenje, danes pa se ukvarja le še s pisateljevanjem v zavetju Londona, pa vendar strokovno znanje spretno vpleta v svoja dela, seveda skozi moje laične oči. Carter je to svoje delo posvetil preminuli partnerki in vsem, ki so izgubili bitko z virusom.

… pogled je nagonsko uprla v besede na strani tik pod fotografijo. Prebrala je lahko samo nekaj besed, preden ji je vse telo začelo drgetati. »O bog! Kaj, zaboga, si naredila, Angie? Kaj, zaboga, si naredila?«
(str. 14)

Italijanska pisateljica Viola Ardone je zapisala pretresljivo zgodbo o prisilni ločitvi otrok z juga Italije, ki je med letoma 1945 in 1952 usodno zaznamovala številne italijanske otroke. Amerigo Speranza je sedemletni deček, ki nam pripoveduje o svojem življenju, borbi z revščino, lakoto...Z materjo živita sama, Amerigo nabira cape, ki jih mama potem očisti, zašije in preda Trdi buči, ta pa jih ponovno proda. Odkar se je v mestu razvedelo o vlakih, v njihovi ulici ni več miru. In tako se tudi Amerigo nekega dne z mamo znajde pred stavbo komunistov, kjer vpisujejo otroke na seznam za vlak. Na postaji med množico zagleda svojega najboljšega prijatelja Tommasina, ki prav tako z bledim obrazom čaka in ga je na smrt strah. Umiti, oblečeni v nova oblačila, s številko na prsih so otroci pripravljeni na dolgo pot na sever, kjer jih pričakujejo družine. Vsi otroci na vlaku si slečejo plašče in jih pomečejo skozi okno mamam, ker je bil tak dogovor: otroci, ki odpotujejo, pustijo plašče bratom in sestram, ki ostanejo. Menijo, da jim bodo komunisti že dali nove. In ko otroci pripotujejo na sever v Bologno, prvič vidijo sneg, slišijo drugačen jezik, srečajo se z drugačnimi navadami. Amerigo je nastanjen pri Derni, ki mu zvečer poje uspavanko, čez dan je v službi, takrat ga pusti pri sestrični Rosi na kmetiji. Tam ga čaka novo življenje, novi prijatelji, prva torta za rojstni dan in prvo darilo, violina, ki je narejena samo zanj. Toda polja so zasijala v rumeni barvi, žito je visoko zraslo in čas je za vrnitev na jug. Nekateri otroci ostajajo, nekateri se vračajo...Kot pravi prijatelj Tommasino, so prelomljeni na dve polovici. Življenje se vrne v stare tire. Violina pristane pod posteljo, Amerigo pa je razdvojen med starim in novim svetom. Ali bo sledil svojim sanjam?