Avtorica nas v tej knjigi s pravljicami povabi k obedu. Izvemo kaj so jedli naši predniki, kaj so imeli na voljo bogati in kaj revni! V knjigi pa niso samo pravljice povezane s hrano, temveč tudi recepti, v večini slovenski. Avtorica jih je poenostavila, prilagodila in posodobila. Tudi vaši domišljiji lahko pustimo prosto pot. Pa dober tek!

»Večina naših kmečkih prednikov pa je kruh bolj redko videla na mizi. V Istri ga je nadomeščala polenta, drugod po Sloveniji pa kaše in žganci. Marsikje so ga vse do druge svetovne vojne jedli samo ob nedeljah in praznikih pa tudi premožni kmetje niso razmetavali z njim – kaj šele, da bi ga metali v smeti!« (str. 30)

Si upaš nazaj v Hišo groze?

Še najbližji sosedje ne vedo kaj se dogaja za štirimi stenami hiše Moor Woods 11, dokler dekle A ne pobegne... Dekle A je Alexandra Gracie, ki je po dolgem načrtovanju ušla iz hiše groze ter tako rešila sebe in sorojence. Lexy je glavna protagonistka psihološkega romana pred nami, ki skozi svoje stiske in spomine odstira otroštvo. Verski fanatizem, prikrito nasilje, nedojemljivi odnosi, lakota, strah... Zdi se, da Lexy, kljub pomoči dr. K in ljubečih rejnikov, ne bo nikoli zares svobodna. Ko že skorajda sproščeno zadiha, se njeno življenje po smrti biološke matere, ki je po Alexandrinem pobegu pristala v zaporu, odvrti v čisto nepričakovani smeri... Ali lahko dekle A slabo spremeni v dobro? Prvenec britanske avtorice Abigail Dean je drugačen, skorajda osvežujoč, za tiste, ki so nam psihološki trilerji in kriminalni romani blizu.

»Poletna disciplina se je obrestovala. Proti koncu jeseni je mati zanosila. Oče se je je znova začel dotikati. Pri večerja sta sedela drug zraven drugega, recitirala 127. psalm in se smehljala našim pogovorom. Kar naprej sta izpuščala pribor, da sta se lahko držala za roke. Ko sem se ozrla po shiranih sorojencih za mizo, se mi je zdelo, kakor da sta vsakemu od nas vzela malo mesa in ustvarila nekaj novega.« (str. 188)

Ljubezen ne pozna meja.

Ta znameniti rek velja tudi za Brucea Murraya, novozelandskega vojaka in Jožefo Lobnik, jugoslovansko partizansko aktivistko. Leta 1940 se je Bruce skupaj s svojima najboljšima prijateljema, Blackiejem in Logiejem, prijavil v vojsko. Še istega leta so bili poslani v Kairo in nato v Grčijo, kjer so jih sprejeli kot junake. Po silovitih bojih z nemškimi enotami, so se zavezniške sile spet umaknile, toda Bruce je imel smolo, bil je v tovornjaku, ki je zapeljal v napačno smer, zaradi česar so zamudili ladjo. Bruce je izgubil prijatelja, zato se je odločil, da bo zbežal. Čakala ga je dolga pot, polna trpljenja, lakote, ki ga je nazadnje privedla v Maribor, kjer so ga zaprli kot vojnega ujetnika. In tam sta se prvič srečala z Jožefo, mlado partizansko aktivistko, ki je Bruceu predala zmečkano sporočilo za svojega izgubljenega brata Poldeta. Stalag, glavno taborišče vojnih ujetnikov, brez činov, je bil na območju mariborskega Pobrežja. Jožefina družina je bila predana boju proti okupatorju. Ko je za Jožefo postalo prenevarno, so jo poslali k teti v Gornjo Radgono, kjer je pomagala na kmetiji. Po številnih, drznih pobegih so tudi Brucea premestili v drugo taborišče vojnih ujetnikov. Morda je bilo njuno hrepenenje in ljubezen do drugega tisto, ki ju je kljub vsem preprekam in grozodejstvom, zbliževalo, utrjevalo...Vztrajnost, trma in ljubezen Brucea vedno znova vodijo k njegovi ljubljeni. Bruce in Jožefa sta resnični osebi, kot tudi mnoge druge v knjigi. Zgodba je mešanica fikcije in dejstev. Glavni vir za zgodbo so bila njuna pisma, skrbno spravljena v kartonasto škatlo, kot večen opomnik na njuno trpljenje med vojno.

Potem Jožefa ni bila prepričana, zakaj je storila, kar je storila. To ji ni bilo prav nič podobno, toda srce je imelo svojo voljo. Morda je bilo zaradi olajšanja, čistega olajšanja, da sta preživela. Morda se je zgodilo, ker se je z Bruceom v tisti kredenci počutila varno - ona, ki je skrbela sama zase vsak dan, odkar se je vojna začela. Ali pa je šlo morda za nekakšno praznovanje, izraz njene ljubezni do življenja in kljubovanje smrti, ki so jo prinašali nacisti. Dejstvo je bilo, da se je zgodilo zaradi kombinacije vsega naštetega. In čeprav si ni drznila priznati, je šlo za priznanje, da ji je ta moški, ki je prihajal z drugega konca sveta, nekaj pomenil. ( str. 220)

Bela je volkulja, stripovska junakinja, ki jo je v besedi in sliki upodobil Ivan Mitrevski. Avtor je s tem stripom želel opozoriti na aktualno tematiko s področja biološke raznovrstnosti in ogroženih živalskih vrst ter aktualne politike. Kot pravi avtor, strah pred zvermi ni nič novega in nenavadnega. Zveri so bitja, ki plenijo, ubijajo v naravi, da preživijo. Človek je posegel v njihov naravni prostor in ga vsak dan bolj uničuje. V naših gozdovih domujejo tri velike vrste zveri: volk, medved in ris. V zadnjem času se je v Sloveniji pojavil tudi šakal, kar ni običajno, je pa njegova naselitev posledica globalnega segrevanja.

Aktualen, poučen in lep strip!

Za pisateljico Niamh Boyce je to prvenec za katerega je prejela irsko knjižno nagrado za novinca. Zgodbo je postavila na irsko podeželje, v trideseta leta prejšnjega stoletja. Nekega dne se v majhnem mestecu pojavi skrivnostni tujec. Postavi si stojnico z zelišči in omreži številne ženske v mestecu, bogate in revne. Tudi mlado Emily, ki je že tako na slabem glasu zaradi svoje družine. Kljub svoji naivnosti, pa Emily dobro opazuje in je odločna, da bo nekdo plačal za vse kar je hudega sejal v njihovem kraju.

Klobčič se prične odvijati in na plano prihajajo vse podlosti in hinavščina ljudi v malem mestecu.

»Nisem takoj odšla; prej sem dobro pobrskala naokoli. Črna beležka je ležala na mizi. Ponavadi je zelo pazil nanjo in jo je venomer nosil v žepu, Na levi strani vsake popisane strani so bili razmazani odtisi njegovega palca. Poljubila sem jih.

Vse je imel zapisano, vsak funt, šiling in peni, izplačan ali še dolžan. Imena in naslove vseh strank in vseh njihovih nadlog – lumbargo, živci, kri. Zdravljenje za vsako stranko posebej in koliko tednov naj bi trajalo. Navedeni so bili ljudje, za katere si niti mislila nisem, da ga poznajo. Ljudje, ki so se imeli za preveč poštene, da bi govorili o njem, kaj šele, da bi govorili z njim.«  (str. 270)