Zgodba je seveda fikcija, avtorica je ta del Camina res prehodila s prijateljicami, kot povedala v intervjuju za revijo Bukla. Dejala je, da je to roman, kakršne rada tudi sama bere; napet in prežet s čustvi. In kot vse življenjske zgodbe na Caminu, tudi ta v sebi skriva proces preobrazbe in duhovno očiščenje.

Za glavno junakinjo Alenko pa sprva ni vse tako enostavno kot se zdi! Na pot si niti ne želi. Na pot ni šla zaradi tega kot drugi, da bi se očistila vseh spon. Alenka hodi za umirajočo sestro Damjano, edino bližnjo, ki jo ima po tragični smrti fanta pred tremi desetletji. Od takrat živi v spominih in v strahu pred življenjem. Sestra si je kupila letalsko karto, a ni mogla več na pot, zato po tej poti s krvavimi žulji nogami hodi Alenka, ki sestri sleherni dan pošilja fotografije s poti in poroča o svojih doživetjih. Alenka na poti sreča mnogo ljudi, ki jo osvobajajo in prebujajo iz njene zamaknjenosti in nedostopnosti. Krvavi žulji, čepki za ušesa so del vsakdana na poti, ki je nepredvidljiva in lahko na različne načine kaže zobe. Alenkina popotna druščina postane nepogrešljiv del zgodbe o Caminu. Slovenka Tanja, ki ji gre s svojo spontanostjo na živce, pa duhoviti Čeh Veno, Pierre, ki vleče s seboj voziček s knjigami, ki jih med potjo prebira in filozofske misli deli z drugimi… In nenazadnje Šved Roger, ki razklene rešetke tridesetletnega zapora, v katerega se je zaklenila sama. Šele njegova strast do življenja jo počasi osvobaja spon in temine. Zgodba je seveda fikcija, avtorica je ta del Camina res prehodila s prijateljicami, kot povedala v intervjuju za revijo Bukla. Dejala je, da je to roman, kakršne rada tudi sama bere; napet in prežet s čustvi. In kot vse življenjske zgodbe na Caminu, tudi ta v sebi skriva proces preobrazbe in duhovno očiščenje.

 Zobje so simbol moči!

Deželi pod Triglavom je nekoč vladal zmaj Ljubo. Nosil je kar tri krone in prav vsa bitja so ga ubogala. Oporekal mu je le njegov svetovalec, tiger Svetin, čeprav so druge živali trdile, da tiger le govori in nič ne naredi. Ko je v deželi pričelo primanjkovati vode se je zmajski vladar znašel pred težko nalogo. Kako odmeriti vodo svojim prebivalcem, da bo za vse dovolj? In kako doseči, da bi se živali z njegovo odločitvijo tudi strinjale?

Avtor uporablja veliko pridevnikov, ki slikovito orišejo živalske junake. Skozi zgodbo pa mladim bralcem na slikovit način približa odgovorno delo članov Državnega sveta Republike Slovenije. Z moralno noto v zaključku, ki nam razkrije, da je le v slogi moč, pa se slikanica približa basni.

Tiger Svetin, ki ponosno nosi staro izvirno slovensko ime, se v tej zgodbi sooča z velikim in nadvse resničnim problemom pomanjkanja pitne vode. … Prav je, da otroci čim prej spoznajo, da gre za dobrino, ki jo moramo čuvati, z njo varčevati in jo celo zaščititi kot ustavno pravico, na kar je med prvimi v Sloveniji opozarjal prav Državni svet. (iz spremne besede)

 Bog se usmili tvoje grešne duše!

Cenjeni bralci, dobrodošli v 17. stoletju, kjer prav nihče ni varen pred izdajo, prav nič skrito pred očmi inkvizitorjev in kjer še gorijo grmade! Znati brati je tedaj veljalo za prekletstvo in čarovniško sposobnost. Slovenska avtorica in sodnica Urška Klakočar Zupančič nas skozi roman popelje v družbi glavne protagonistke Grete Weber. Greta je za tisto obdobje neobičajno razgledana mladenka, saj zna, po zgledu svojega očeta, brati, pisati in govori več jezikov. Smrt moža in sina jo v prvih poglavjih močno potreta, vse dokler na gradu ne ugleda barona Savinška. Tedaj znova zaživi in nepremišljeno pozabi na svoj stan. Baronovi privlačni zunanjosti se težko upirajo tudi Gretine sovaščanke, a le redkim se mu uspe približati. Kljub vztrajnim snubitvam premožnega mlinarja Tomaža, se Greta vedno bolj vdaja poželenju z baronom. Težko se osredotoča na opravljanje dela vajenke vaške babice, čeprav že spretno pomaga pri porodih, a tu in tam vendarle ne gre gladko... Smrt dojenčka v vasi, pričakovano novo življenje in lahkomiselno ljubimkanje z baronom Greto pahnejo v neusmiljeni primež krute usode ustroja njenega časa. Spretno zapisana ljubezenska zgodba ujeta v okvir zgodovine preteklega obdobja na našem območju, ki se na rahlo dotakne celo kmečkih uporov, opravljanja tlake in razmer v deželi nasploh.

Že prvič, ko sem te zagledal tam pri reki, sem začutil, da te je nekaj moralo zlomiti. Čeprav želiš dajati občutek, da si močna, sem takoj vedel, da si globoko v sebi nežna in krhka. Tako nežna in krhka, da bi te lahko zdrobil v dlani. (str. 133)

Kot je zapisala avtorica romana Lara Prescott, je veliko knjig omogočilo obstoj te zgodbe, predvsem pa roman "Doktor Živago" Borisa Pasternaka. Na eni strani spoznamo ljubezensko zgodbo med Pasternakom in njegovo ljubico in muzo, Olgo Ivinskajo, ki je bila navdih za glavno junakinjo romana, Laro. Pasternak živi z družino na posestvu nedaleč stran od Moskve, kjer piše roman "Doktor Živago", zaradi katerega je v nemilosti pri oblasteh. Njegovo srce, njegove misli, njegove poti največkrat vodijo k njegovi ljubljeni Olgi v Malo hišo, ki je bila le streljaj od njegove velike dače. Ni bila le ljubica, postala je tudi njegova agentka, odposlanka, govornica... Na drugi strani vzporedno teče zgodba onstran Atlantika, v Washingtonu, kjer v tipkarskem studiu CIE, življenje nekaterih strojepisk teče po tajnih poteh hladne vojne. Sally in Irina sta skrivnostni vohunki, kurirki, predani svojemu delu, prijateljici ali morda kaj več... Za prvo objavo Pasternakovega romana sta zaslužna italijanski literarni agent Sergio D'Angeli, ki je uspel prepričati pisatelja, da mu je zaupal rokopis in založnik Giangiacomo Feltrinelli, ki je roman izdal. Od tod je provokativen roman s srčno zgodbo Lare in Jurija, potoval po skrivnih poteh po celem svetu, preden je skrivoma našel pot domov. Ta roman je globok poklon ruskemu pesniku in pisatelju, Nobelovemu nagrajencu in na drugi strani skrivnostnim in zamolčanim junakinjam - kurirkam.

Naša naloga je bila opravljena. Živaga smo poslali na pot in upali, da bo Pasternakov roman končno našel pot domov in da se bodo tisti, ki so ga prebrali, začeli spraševati, zakaj je bil prepovedan - semena uporništva so bila zasejana v pretihotapljeno knjigo. (str. 334)

Rada bi vam predstavila čisto novo slikanico Saše Pavček Miška ima roza očala, ki je pred kratkim izšla pri založbi Miš. Kot je v spremni besedi zapisala Dr. Ana Krajnc je namenjena otrokom in odraslim, da razsvetli naše razmišljanje in prinese upanje mnogim, ki jim branje in pisanje predstavljajo težavo.

Pa poglejmo kako je miška dobila roza očala!

Poljska miška je bila zelo bistra, rada je pela, plesala, si zapomnila pesmice, obvladala je igre z žogo, le branje in pisanje ji nikakor ni šlo. Črke so skakale sem in tja in niso bile pri miru, ko je brala.

Prav vsi v razredu so se norčevali iz nje, tudi učiteljica ji ni verjela. Miška je komaj čakala, da je konec pouka, da lahko steče domov in se skrije v luknjico. Tudi sošolec je ne more potolažiti. Ko miškina mama zagledala rdečo grozo v miškinem zvezku, jo je okarala, češ, da se ne uči. Miška ji razloži, da to ni res. Mama se je odločila, da jo odpelje k zdravniku. Mišja zdravnica ji je najprej pregledala oči, vendar vid bil odličen. In potem sta odšli k mišji psihologinji, kjer mama razloži hčerino težavo. Poljska miška je otrpnila, ko bi morala nekaj na glas prebrati. Samo jecljala je nerazumljive besede in nepovezane stavke. Psihologinja je začela na bel list polagati folije različnih barv in ko je nazadnje položila folijo roza barve, je mala miška vzkliknila: »O, kako lepo vidim skozi tole roza!«

Psihologinja je mami pojasnila, da ima hči disleksijo in zato tudi težave z branjem in pisanjem. Mala miška je za branje dobila posebna roza očala in črke pred njenimi očmi so se umirile. Začela je pisati zabavne spise, pri matematiki pa ji je pomagal poljski mišek, postala sta nerazdružljiva. Nenadoma so vsi občudovali njena roza očala. Miška je bila srečna, da so jo sošolke sprejele medse. Zelo poučno branje!