Dobrodošli v svet dobrih bakterij, dobrodošli v mojem svetu…

Tako nas že v uvodnih besedah v svoji knjigi nagovarja avtorica, Polona Klančnik, ki so jo droži navdušile. Prepričana je, da ji je kuharski dar dan po njeni pokojni prababici, ki je kuhala vse do svojega 98. leta. Zgled pa je našla tudi v svoji babici in mami. In, kljub temu, da se je kuhalnice do 18. leta vztrajno izogibala, je nato z njo v roki našla sebe. Izobraževala se je pri številnih kuharskih mojstrih in po vsem trudu je nastala njena lastna blagovna znamka PolaBekeraj, ki ima od leta 2019 v Črnomlju tudi svoj prostor, kjer se na ogled in pokušino ponujajo Polonini pekovski izdelki.

V svoji prvi kuharski knjigi se je posvetila samo preprostim, starim receptom, ki jih je malo spremenila. Načrtuje pa tudi izdajo drugega dela knjige.

»Še enkrat ne komplicirajte, strpno osvojite droži, potem bo šlo samo od sebe.«  (str. 38) 

MI SAMI IMAMO MOČ ZA OZDRAVITEV SVOJEGA ŽIVLJENJA!

Izbrane misli in nauki Louise Hay (1926–2017) zbrani v novi knjigi. 366 zapisov za vsak dan v letu nas želi opomniti, da smo močni, ljubeči in vredni ljubezni.

- Glejte v ogledalo
- Izberite srčno misel
- Poslušajte svoj notranji zve
- Odpustite vsem vse
- Bodite hvaležni za danes
- Skrbite za telo
- Ustvarite si prihodnost ZDAJ!
- Pritrjujte življenju
- Ne pozabite se zabavati
- Dovolite življenju, da vas ljubi

                                                                       (str. 11–18)

Eva Žontar (1991 – 2018) je bila certificirana svetovalka za rastlinsko prehrano, diplomirana biologinja in avtorica številnih prispevkov na temo zdravega načina življenja. Vedno je sledila svojim sanjam in razširila je krila ter poletela tja, kamor je želelo njeno srce. Rada je bila svobodna, v naravi, brez spon, ki nas vežejo na vsakdanje življenje. S partnerjem Francijem sta kupila kombi, s pomočjo očeta so ga predelali v avtodom. In sta se odpravila svojim sanjam na proti v Južno Ameriko, prva dežela, ki sta jo obiskala je bila Kolumbija. Dejala je, da je Južna Amerika zelo prijazna do veganov. Sadje in zelenjava sta poceni in še veliko vsega je na voljo: kvinoja, koruza, stročnice, krompir, tropsko sadje… Nekje na sredi njune poti sta se s partnerjem odločila, da gresta vsak na svojo pot, Franci domov, kjer je želel nadaljevati študij, Eva pa se je odločila, da bo sama nadaljevala pot po Južni Ameriki. Uživala je v danih trenutkih, počela je tisto, kar jo je vedno osrečevalo in izpopolnjevalo, svobodna kot še nikoli. In tam se je njeno mlado življenje mnogo prehitro končalo. V strminah najlepše gore na svetu, Alpamayo, jo je pokopal plaz.

»Vse je mogoče, česar si zares želiš! In kako veš, česa si zares želiš? Preprosto veš. Ko vse potihne in ostaneš sam s sabo, lahko najdeš nekje v sebi prostor, kjer nosiš odgovore na vsa tvoja vprašanja.«

Mladinska pisateljica Anna Woltz je delo napisala v sklopu projekta "Knjižno darilo bralcem" v tednu otroške knjige. Deklica skuje drzen načrt in se odpravi na najpomembnejšo vožnjo svojega življenja. Atlanta se bori sama s seboj in s kilometri okoli jezera IJssel, ki jih premaguje s kolesom. Kolesari, ker verjame, da bodo spet srečna, nasmejana družina, kolesari, ker upa, da bo mamin zdravniški izvid negativen. Pot ji prekriža Finley, deček njenih let, ki pravi, da je zbežal od doma. Brez hrane, brez dodatnih oblačil, le mošnjiček z dvema zoboma morskega psa ima s seboj, ki ga je ukradel mami. Naj bi prinašala srečo, Finley tega ne verjame. Mamo sovraži, ker je v jezi izjavila, da ji je žal, da ga ima. Pot skozi veter, na robu noči je skupaj lažja. Skozi fizični napor in pogovor izvesta veliko o sebi in svojih bližnjih. Pot in "nora pustolovščina" nista bili zaman. Morda pa imajo zobje morskega psa vendarle čarobno moč!

»Jaz sem Atlanta. Stara sem enajst. In predstavljaj si, da je čisto majčkeno tudi od mene odvisno, ali bo moja mama živela naprej! » (str, 67)

Barbro Lindgren je švedska pisateljica, ki s svojimi zgodbami odpira oči in srce za svet okrog sebe. Ni v sorodu z Astrid Lindgren. V svojih delih na prvo mesto postavlja sočutje.

Tudi v Zgodbi o malem starem možu govori o hrepenenju po prijateljstvu…Mali stari mož je osamljen, nihče ga ne mara, še več, vsi se mu posmehujejo, čeprav je zelo prijazen. Nekega dne, na začetku pomladi na drevesa razobesi lističe z napisom: » MALI OSAMLJENI STARI MOŽ IŠČE PRIJATELJA!«

Čakal je dolgih deset dni, ko je od nekod prišel veliki kuža, mu položil mrzel smrček v dlani. Mali stari mož je dobil prijatelja, skupaj sta sedela na stopnicah in opazovala letne čase, skupaj sta se igrala, skupaj sta jedla.. Imela sta drug drugega in mali stari mož nikoli več ni bil osamljen, tudi ko na sprehodu srečata deklico, ki očara psa in pes njo. Pes je zvesti prijatelj in nekatera taka prijateljstva med človekom in psom preženejo samoto in so v oporo drug drugemu.

Zgodba, ki je bila napisana daljnega leta 1979, je aktualna danes, jutri, za otroke in odrasle…

»Nenadoma je prišel mimo nesramen možak in spotaknil malega moža. Ni vedel, da sta kuža in mali mož prijatelja. Ko je mali mož pristal na tleh, je pritekel kuža. Oh, kako se nesramni mož prestrašil! Stekel je, kot, da mu gori za petami. Kuža in mali stari mož sta se morala usesti v travo, tako zelo sta se smejala.«