Tattenbach

Ožbalt Ilaunig se je v zavest prebivalcev osrednjih Slovenskih goric vtisnil kot predan sodnik in literarni ustvarjalec ter vesten kronist takratnega dogajanja. V literarno zgodovino se je zapisal predvsem z zgodovinsko povestjo Črni križ pri Hrastovcu, ki je prvič izšla leta 1928 pri Cirilovi založbi v Mariboru.  Ilaunig velja za enega najpomembnejših literarnih portretistov štajerskega plemstva in varuha lokalnega zgodovinskega spomina. Zgled za zgodovinsko povest Tattenbach (1930) pa je našel v Jurčičevem romanu Ivan Erazem Tatenbah. V založbi Dlan so izdali staro besedilo v posodobljeni obliki. V prvem delu zgodovinskega romana Tattenbach z naslovom Snovalci lepše prihodnosti nas pisatelj popelje v 17. stoletje. Položaj južnoslovanskih narodov ni bil ravno rožnat, z ene strani so jih hoteli zasužnjiti Turki, na drugi strani se je nezadržno širila moč Avstije. Grof Ivan Erazem Tattenbach je v 17. stoletju skoval zaroto s Petrom Zrinskim in Franjem Krstom Frankopanom proti cesarju in ogrskemu kralju Leopoldu I., in čeprav je imel sprva več pomislekov, je leta 1668 prav na Gradu Rače podpisal prisego o sodelovanju. Grofica Ana Katarina Zrinska ga je omrežila s svojimi čari in zvabila v zaroto ter večno pogubo, kakor je zapisano v drugem delu z naslovom Solze, kazen in kri. Meja med zvestobo in izdajo je vse tanjša, o usodi ne odloča vedno le pravica, temveč moč privilegiranih.

»Kako čudovito lepo je zeleno Pohorje! Kakor nepremagljiv velikan z zeleno odejo se ponosno dviga iz ravnine ter gleda samozavestno po valovitih vinorodnih gričih Slovenskih goric. Opazuje svetle hrame in cerkvice, vmes pa starodavne gradove, ki sanjajo o davni preteklosti.« str. 83