Petelinje jajce

V začetku letošnjega leta smo dočakali roman Petelinje jajce, roman o Lanščkovem otroštvu, kjer znova srečamo osebe, ki smo jih spoznali že v Kurjem pastirju: cestarja Pišteka in njegovo skrbno ženo Trejziko, ki sta z zamudo spet postala starša, ko je njuna odrasla hči že odšla od doma. Ferek pa pridno raste in je že radoveden, še vedno sanjav predšolski deček. Dogodke iz realnega življenja, prepleta s svetom sanj in domišljije, kjer bivajo duhovna bitja iz mitov, legend in starih zgodb kot so angeli in hudiči, psoglavci, bela vila, duše umrlih. Prepričan je, da bela kača s kronico izpolni vsako željo, zato ji nastavi mleko, jo gre iskat, a se izgubi v gozdu ob meji, reši ga šele vojak v podobi graničarja na konju.

Tudi z živalmi ima osamljeni deček prijateljske stike, pogovarja se z mačkom Cirijem in s kokošmi, ki imajo svoja osebna imena, po moško modruje s petelinom Kukijem, vendar ga ne more prepričati, da bi sedel v gnezdu in izvalil piščance. Pripoved ves čas preveva panonska melanholija s kančkom upanja, da bo nekoč vse dobro. Čutiti je povezanost preprostih ljudi, ki se v težavah najraje obračajo k Bogu, v stiskah se Ferekova mama po pomoč zateče v Male Šalovce, kjer so doma Nedotakljivi, k ciganki Rozi, ki se zdi otroku prava čaralica s svojimi zvarki in mazili. Družina je vedno povezana, oče nerga čez oblast in cerkev in predvsem ima svoje sanje; zgraditi hoče pravo hišo za svojo družino. Mati Trejzika se odloči, tako kot marsikdo v tistem času, da bo odšla za kruhom v tujino, katere se neizmerno boji, še težje pa ji je zapustiti otroka in moža. Od takrat mali Ferek skupaj z očetom cestarjem živi na cesti in se mora skrivati pred inšpektorjem. Melanholičen roman prevevajo vrednote, ki dan današnji izgubljajo na pomenu: spoštovanje do vsakogar in ljubezen.