Gorica

»Kako je mogoče, da meja poseže med dva, ki se imata rada in govorita isti jezik, in zdraven tudi tistega ljubezni?« To je vprašanje, ki si ga v romanu Gorica zastavlja Dora, ko ji novo nastala državna meja tako rekoč čez noč onemogoči stike s fantom. Meja ni globoko ranila samo ozemlja, pač pa je grobo razklala tudi družine in ljudi. Mateja Gomboc nam to boleče obdobje približa skozi zgodbo o dveh goriških družinah, Marušič in Vecchiet. Pripoved ustvarjajo ženske pripovedovalke, vendar imajo tudi moški liki v njej pomembno vlogo. Dora Marušič in Pina Vecchiet sta osrednji literarni osebi in takole pravi Pina o prepletanju jezikov v teh krajih:

»Doma smo govorili furlansko. Tata se nikoli ni učil slovensko, le posamezne besede je vpletal med furlanske, zlasti ko se je pogovarjal s kosci in žanjicami, da so ga bolje razumeli. Mama je z nami otroki govorila slovensko, ko smo bili sami z njo. Ne vem, zakaj, vendar s tatom nikoli ni govorila slovensko. Ko smo bili skupaj, je bil naš jezik furlanščina. Knjige smo brali v italijanščini in slovenščini, molitveniki so bili furlanski. S sosedi smo govorili slovensko in furlansko. Razumela sem, da je prepletanje jezikov ena od lasnosti, ki zaznamujejo Blanče in vse mesto Gorico, v katerem sem se rodila in mu pripadala. Nabirala sem jezike kot pisano ogrlico, ki se ujema z vsakršnim oblačilom.« (str. 137)

Pisateljica Mateja Gomboc je opravila odlično delo, z izrednim posluhom za psihologijo posameznika pokaže, kako kolesje zgodovine kroji osebne zgodbe.