Kdo bo komu pustil oditi?

Naslov me je prepričal v to, da se bo osrednji osebi Grace Evans, gotovo nekaj pripetilo, ko je prispela na odmaknjeno kmetijo sredi Wyominga. Lepo urejena ženska iz New Yorka po mojem mnenju in mnenju krajanov Wyominga nikakor ni spadala v te kraje. Ampak zdi se, da tega ni opazil Calvin, lastnik ranča, kjer si je Grace prek airbnb rezervirala sobo. Njeni svetli lasje, izzivalna izbira oblačil ga nista pustila ravnodušnega. Grace pa so obhajali mešani občutki, saj na ranču ni bilo mobilnega omrežja, zatajil ji je avtomobil in zdi se ji, da je sredi noči slišala krik ženske. Njeno domišljijo burijo tudi vrata brez ključavnice na sobi in pa vedno zaklenjena vrata v klet hiše. Ji lahko kaj stori tudi Charlotte, ki je na smrt zaljubljena v Calvina? Zakaj je Calvin lagal policistu, da pogrešano dekle ni prispelo na njegov ranč, če je v knjigi gostov njeno ime? Gracin dopust se sprevrže v koktajl romantike, spoznavanja krute okoliške divjine in skrivnosti ranča, na katerem biva. Napeto do zadnje strani!

Joejeva prisotnost je bila kot gnojilo za kepo. Nekaj je bilo narobe na njem. Deloval je kot moški, ki je imel nekaj na vesti. Obšel me je tisti grozni občutek, ko si čutil, da se bo zgodilo nekaj slabega – prvinski čut za bližajočo se pogubo. Ko te je oblil leden znoj. Ko so se ti dlake postavile pokonci. Ko te je spreletela kurja polt po vroči koži. … Hodila sta drug ob drugem, se igrivo odrivala in smejala, kakor bi se moral par bratov. Po drugi strani pa videz lahko vara. Prepričana sem, da je imel Abel Kajna rad prav do konca. (str. 138)

Pri založbi Primus v zbirki Krimistično je izšel že četrti roman Lise Jewell. Alix Summer je priljubljena podkasterka, najbolj znana po seriji podkastov o uspešnih ženskah z naslovom Vsa ženska. Na svoji rojstnodnevni zabavi sreča Josie, skupaj ugotovita, da sta rojstnodnevni dvojčici, rojeni istega dne v isti bolnišnici. Nekaj ju vleče skupaj, nekaj iz vesolja, čepra izhajata iz različnih okolij. Josie živi čisto povprečno, dolgočasno življenje z možem Walterjem, ki je kar precej starejši od nje, ene hčere že zdavnaj ni več doma, Erin je zaprta v sobi, kjer ves čas igra računalniške igrice, sama dela za polovični delovni čas v podjetju Šiv.Vedno je rada šivala, obožuje džins in svojega majhnega psa Freda, ki jo povsod spremlja v torbi iz džinsa. Alix živi precej drugačno življenje, v urejenem okolju, mož je poslovnež in zasluži dovolj za vse. Josie je poslušala Alixine podkaste in meni, da bi bila tudi sama lahko zanimiva tema za njeno serijo. Pove ji, da je namreč na pragu velikih sprememb v življenju. In tako nastane nov podkast: »Živjo! Jaz sem tvoja rojstnodnevna dvojčica!« o ženski iz soseke, ki se je rodila istega dne kot Alix. O svoji novi, preprosti sosedi je odkrila več kot je pričakovala, plast za plastjo se luščijo temačne skrinosti. Josie si utre pot v Alixin dom in življenje, še preden se ta zave, se začne rušit njeno umirjeno življenje.

Skrivnosti so ji tik za petami!

Pred nami je tretji del serije Hišna pomočnica avtorice Freide McFadden. Večkrat zadnji deli knjižnih serij niso več prepričljivi, tukaj pa tudi v tretje avtorica ohrani napetost zagotovi dva, tri preobrate in ne pritegne nič manj kot v prvih dveh knjigah – Hišna pomočnica in Skrivnost hišne pomočnice.

»Še enkrat hvala.« Suzette zre v Enza, ko ji ta pomaga sesti na sovoznikov sedež Jonathonovega mercedesa. »Rešim si mi življenje.« Ko to reče, ga prime za bicepse. Precej nepotrebna gesta, če sem iskrena. Tako ga gleda, da se mi zdi, da bi se že mečkala, če ne bi bila tukaj njen mož in jaz. Saj ne, da mislim, da bi mi Enzo to storil. A če ne bi obstajala, kdove? Suzette je zelo privlačna ženska in njemu ne gre tako na živce kot meni. (str. 191)

Kje si bila Marty, ko so drugi umirali?

Marty je tisto dekle, ki so jo novinarji prvo ugledali po strelskem napadu v dvorani osnovne šole v okrožju Lake v Angliji. Učiteljica Ava Ward je zelo dobro in domiselno pripravila svoje učence, da bi na t.i. prvi dan prikazali bodočim prvošolcem in njihovim staršem prijetno vzdušje v šolskem okolju. A Avino življenje se ustavi pod streli neznanega napadalca s puško, ki grobo prekine predstavo. Umre več oseb. Hitro po napadu pa se pojavijo pristaši zarot, ki trdijo, da se napad sploh ni zgodil in Marty obtožijo, da laže. Zdi se, da je Marty prva pritekla iz dvorane. Ali pa je morda prihitela iz druge strani in je v dvorani sploh ni bilo? Trent, ki je nekdaj bival v Stonesmeru javno obtožuje Marty in gre celo tako daleč, da iz njenega domačega predala ukrade fotoaparat. Je Marty poznala morilca Rowana? Je bila celo njegovo dekle? Medtem pa skuša nekdo izkopati truplo njene mame… To je zagotovo stonesmerski prvi dan, ki ga nihče ne bo pozabil. Zgodba se bralcu razkriva skozi kratka poglavja, z zornih kotov več oseb v različnih dogajalnih časih pred in po napadu. P.s.: V knjigi nastopi celo maček, ki mu je ime Zombi.

»Tvoja mati me je pohodila po roki na poti skozi vrata.« »Mati ti je pohodila roko na poti do svojega razreda.« » Jaz bom govoril svojo resnico, ti pa kar lapaj po svoje.« »To ni resnica,« sem rekla. »Gre samo zato, da se drugače spominjava.« »Bomo videli,« je rekel. »Kajne? Slišal sem, da bo sledila preiskava. Prepričan sem, da bomo vsi dobili še eno priložnost, da bomo razčistili.« … »Do takrat bi bil previden, Martha. Če bi bil na tvojem mestu. Medijska pozornost – odzivi so zanimivi. Lahko bi ti nekaj pokazal … (str. 165)

Slovenska pesem sredi morja!

Slovenski novinar in urednik je skozi roman izpostavil aktualno temo gostovanja tujih glasbenikov na slovenskih odrih, uporaba tujih jezikov v skladbah slovenskih izvajalcev ter občasno razvrednotenje slovenske glasbe na domačih tleh nasploh. Satiričen pogled na sceno je Tomi Gračanin spretno ovil v zgodbo. In tako je na otok sredi Jadranskega morja postavil fanta, ki je med čiščenjem enega izmed domačih apartmajev našel kaseto z glasbo Ansambla bratov Avsenik. Le-ta je Anteja tako pritegnila, da jo je poslušal znova in znova. Njegovemu očetu se je zdelo, da tako ni za nobeno rabo, zdaj pa še slovensko glasbo posluša. V lokalni gostilni v Mali Luki so igrali trije njegovi prijatelji, imenovali so se Tramontana đez kvartet in komaj jih je Ante prepričal, da so nekega večera v tem lokalu igrali slovensko glasbo. Doživeli so mlačen odziv, zato so pobegnili – s trajektom preko morja in s kombijem Antejevega očeta naravnost na Gorenjsko. Tam so spoznali menedžerja, ki se je tako oklical kar sam in jih je namestil kar v senik. In z domačega otoka so pripeljali celo pevko, Danijelo. Ko so ugotovili, da Ansambel bratov Hrib ne bo stopil na oder in kar doživel uspeha iz danes na jutri, so se vrnili domov. Ampak Antejeva želja po izvajanju slovenske narodnozabavne glasbe je ostala …

Bratje Hrib so izstopili in se napotili proti prizorišču. Bilo je enako, a obenem povsem drugačno kot tisto v Gornji Hosti: enak prireditveni šotor, dolge mize in klopi, a tukaj se je trlo obiskovalcev. Gneča za točilnim pultom, gneča na plesišču … Predvsem pa, z odra se je razlegal nezgrešljiv dalmatinski melos. Glasbeniki v zdelanih nošah so nejeverno opazovali dogajanje na prizorišču. (str. 155–156)