Bo njeno novo srce zdržalo?

Cora je obetavna bodoča onkologinja, ki ji med opravljanjem pripravništva zmanjka tal pod nogami. Izdalo jo je srce, prav njo, neumorno študentko medicine. Ko se zbudi po zahtevni operaciji, v njenih prsih bije zanjo novo srce. Ko po prihodu domov, na njena vrata potrka mati Charlesa, darovalca srca, se Cori življenje obrne na glavo. Zaplete se v nepričakovani preplet strašljivih zločinov, Charlesove preteklosti in travm njegove družine v sedanjosti. To je prva knjiga tega španskega avtorja, ki sem jo prebrala in vsekakor se lotim še kakšne. Sama presaditev srca in Corini občutki povezani z le-tem predstavljajo zanimiv okvir in dajejo romanu nekako občutek človečnosti ob kriminalnih zapletih in smrti. Avtor v spremni besedi navede, da je za potrebe romana govoril z osebo, ki je presaditev srca izkusila izven platnic.

»Ne skrbi, Cora. Našel te bom. Ostani pri močeh. Prav?« Težko sem govorila in čutila vedno močnejšo vrtoglavico. Plazila sem se po tleh, se z dlanmi dotikala mrzlih tal Steelvilla in že čez nekaj minut prepoznala mrtvo drevo. Z ene strani uvelega debla so se dvigale korenine. »Tu je posušeno drevo, sivkasto, z dvignjenimi koreninami,« sem mu opisala svoje nahajališče, da bi me znal poiskati. (str. 145)

Vsi so se počutili poklicano, da sodijo njenega očeta!

Ana Kamenik je hči ravnatelja, ki je po objavi videoposnetka, kateri ga je prikazoval v kočljivem položaju, pred nekaj leti postal žrtev družbenih omrežij in medijev. 14 dni po prvi objavi videoposnetka je ravnatelj storil samomor. Ana in njen brat sta ostala brez očeta, ki je bil zanju trden temelj in zgled. Njegova družina mu je od vsega začetka izkazovala popolno podporo, ob kavi so se vsako jutro bodrili, da bodo vse to premagali skupaj in da bo jutri bolje. A mediji in javnost enostavno niso odnehali. Vsak je imel mnenje o situaciji, v kateri so se znašli in tudi Ana se je soočala z očitki in nenavadnimi pogledi v šoli. Ana še danes občuduje svojo mamo, ki je zmogla stati očetu ob strani kljub posnetku, v katerem je bila vidna očetova nezvestoba. Oče je trdil, da gre za zmontiran posnetek, a kljub vsemu po njegovi objavi ni bil več podoben samemu sebi. In tako se je nekega sobotnega jutra odločil svojo življenjsko pot končati v domači garaži. Anina izpoved je prežeta s ponosom in njen obliž na rano, ki se ne bo nikoli zacelila. Hkrati pa je tudi opomin za vse nas, kakor tudi za novinarje, da bi bili s svojimi besedami bolj previdni. Besede namreč vedno pustijo sledi, neprijazne, celo sovražne se posebej močno vtisnejo...

"Jokala sem ob branju in verjetno bi, tudi če Anine zgodbe ne bi poznala tako podrobno. Jokala predvsem zato, ker je svet še vedno poln sovražnih komentarjev in ker vem, da nikoli ne bo bistveno drugače." (Nataša Pirc Musar, zapis na platnici)

Kaj vse lahko počnemo v spanju?

Anna Ogilvy je čez noč postala razvpita Trnuljčica. Mladenka, ki naj bi v spanju umorila svoja prijatelja, ki sta jo želela izločiti iz skupnega posla. Preden primer zastara, oblasti želijo, da se Anna O. prebudi iz štiriletnega spanca. Ampak Anna doslej še ni pokazala nobenih znakov, da bi se kmalu prebudila oz. da se sama sebe zaveda. Strokovnjaki to imenujejo sindrom resignacije. Ampak Benedict Prince je forenzični psiholog, strokovnjak na področju umorov, povezanih s spanjem. Premestijo jo v Opatijo, kjer Prince službuje in, kjer se s spalnimi motnjami posebej ukvarjajo. Ko umorijo vodjo Opatije, pa se primer izkaže za bolj zapletenega kot je sprva kazalo. In kdo je Pacient X, ki je Anni puščal namige, glede primera, ki ga je raziskovala za svoj prispevek? Kanadski avtor Matthew Blake bralcu postopoma razkriva Annin dnevnik in njena odkritja v zvezi z morilko, ki naj bi v spanju ubila svoja pastorka. S tem pa se zgodba vse bolj zapleta. Zdi se, da je umor, ki naj bi ga zakrivila Anna O., del zarote, ki je preiskovalci, med katerimi je tudi Benedictova žena Clara, ne bodo zlahka razrešili.

Pojavijo se tudi druge skrbi: če jo bom zbudil, bom zaklenil vrata celice. Izdal bom svojo prisego, da moram zdraviti. Državi bom pomagal zapreti osebo, ki se sploh ni zavedala svojega zločina. Stal bom na napačni strani zgodovine. Stojim zraven postelje in gledam Anno. Znova slišim sestrin klic. Tiste besede, ki sve spremenijo. Pacientka je odprla oči. (str. 197)

Če se v hotelu kaj zgodi, vsak najprej sobarico okrivi!

Molly Gray smo spoznali že v knjigi Sobarica. V tem delu ponosno nosi značko glavne sobarice v hotelu Regency Grand. Še vedno je Molly zelo natančna in točna, kar pričakuje tudi od svojih sodelavk. Hkrati pa je odlična mentorica novi, mladi sobarici Lily. A kaj, ko je prav Lily tista, ki je postregla čaj gospodu Grimthorpu, slavnemu pisatelju, ki se je mrtev zgrudil v hotelski dvorani. Lily je seveda ena prvih osumljenih, Molly pa je že izučilo, da čeprav prvi sum pade na sobarico, ni vedno tako. V svojih spominih se vrača v preteklost, ko sta, s takrat še živečo babico, obiskovali Grimthorpove, kjer je Molly pomagala pri loščenju srebrnine in je smela izbirati in brati knjige v dobro založeni družinski knjižnici. Svojega znanstva s pokojnim pisateljem ne omeni preiskovalcem. Zahvaljujoč svojemu odličnemu spominu pa ve, da žlička ob pisateljevem čaju pred njegovo smrtjo ni bila prava, ni bila hotelska. Le kdo bi jo lahko zamenjal? In zakaj se iz hiše Grimthorpovih spominja zvoka nenehnega tipkanja in skrivnostne ženske v sobi ob pisateljevi, njegove beležke pa so bile popolnoma nečitljive? Morda bo sredi vse te zmede in spletk Molly našla celo del svoje družine.

Lilyin obraz ostane ravnodušen – maska skrbi in zaskrbljenosti. »Ta hotel je bolj umazan, kot sem si kdaj koli predstavljala. Ne vem, kaj naj naredim,« zašepeta. »Ko je kaj umazano, Lily, nam preostane samo eno. In to je čiščenje.« Lily za trenutek samo strmi vame, nato pa smukne za svoj voziček in izgine po hodniku. (str. 171)

Snegu ne bo uspelo prekriti vseh sledi!

Zadnja knjiga v seriji Temna Islandija zgoraj navedenega avtorja nas v manjšem islandskem mestu gosti v času velikonočnih praznikov. A brez trupla v kriminalki pač ne gre, zato sprehajalec, Gudjon, sicer tujec, umetnik, ponoči na pločniku pred večstanovanjsko hišo najde truplo devetnajstletne domačinke. Njena mama trdi, da njena hči zagotovo ni storila samomora. Prav tako ni imela fanta in ne bližnjih prijateljic. Kdo bi torej sploh hotel škoditi prijaznemu, mirnemu dekletu? Ari Thora, preiskovalca, ki ga poznamo že iz predhodnih delov serije, ob tem spremljamo še v zasebnem življenju, ki se bo morda prav v tem delu končno postavilo na trdne temelje.

Gudjon se je namrščil in močno zmajal z glavo. »Ne. Ima krajevna policija navado, da obiskovalce spravi na slab glas, ko se zgodi kaj takega? Ali se ni preprosto vrgla z balkona? V tem ne vidim nič sumljivega ...« »Zanima me, Gudjon, kaj ste počeli tam sredi noči.« »Nisem vedel, da živim v policijski državi. Šel sem na sprehod, to je vse. Moja ustvarjalnost pride ponoči bolj na dan.« S pridihom ogorčenosti je dodal: »Ne pričakujem, da boste vi to razumeli.« (str. 154)