Srečanje v Ljubljani mu je spremenilo življenje!

Leta 2010 je Simon v Ljubljani po dolgem času srečal Valterja. Brezskrbno življenje je načelo njegovo denarnico in rešitev finančnih težav se je pojavila kot strela z jasnega. Še dom bosta lahko obnovila z mamo! Tako brezskrben je Simon preko venezuelske meje prepeljal moko, šlo je brez težav, zagotovo ne bo šlo nič narobe s pravo drogo pod dvojnim dnom kovčka. Valter mu je zagotovil, da je na letališču vse dogovorjeno. Zlil se je z množico, sam sebi se je zdel običajen turist, a nenadna varnostnikova pozornost in pregled kovčka sta Simonu dala vedeti, da ne bo šlo zlahka in da je prav morda postal namerna žrtev, da je lahko šla kakšna večja pošiljka droge mimo. Strpali so ga v venezuelski zapor, nevešč jezika, sredi neznanih navad, v zaporu, kjer so vladale tolpe. Izkazalo se je, da je Simon prilagodljiv in se je v Los Tequesu vse bolj znašel. A kljub temu tam iz dneva v dan ne veš kaj te čaka… Kaj mu je prinesla premestitev drugi zapor? Kako se je počutil, ko se je vrnil v Slovenijo? Preberite v tem izpovednem romanu, reportaži iz večini neznanega sveta. Slog Aleša Čara je tekoč in jasen, Simon Doma pa v vsem, kar bralcu razkrije brutalno iskren.

V klanu se je govorila resnica ne glede na posledice. Jaz sem včasih namesto resnice upošteval posledice. Na ta način sem Aliju rešil glavo. Na ta način sem dolžnike ob nedeljah reševal pred sobo 5 in jih spreminjal v stalne stranke. Seveda sem tehtal, hkrati pa se nisem obotavljal. In da ne bo pomote – tisti dan nisem reševal Juana, ampak sem si ustvarjal obraz. (str. 143)

Kaj vse bo mama storila zanjo?

Nancy in Lara sta si po prometni nesreči, v kateri sta izgubili moža in očeta lahko privoščili nakup posestva, na katerem sta si uredili celo naravni bazen. Življenje sta si pričeli postopoma postavljati nazaj na noge, ko so se začele Larine težave v šoli. Težave s sošolkami. Lara naj bi že na prvi rojstnodnevni zabavi, na katero je bila povabljena, skušala utopiti sošolko Rosie. In le-ta je kasneje niti za hip ni pustila pri miru. Nenehno ji je nagajala in poskrbela, da se z Laro nihče več ni hotel družiti. Nancy se je na vse pretege skušala pogovoriti z Rosiejino mamo Imogen, a le-ta je bila krajevna veljakinja z dobrimi zvezami in zato nedostopna za kakršnokoli dodatno mnenje o svoji hčerki. Imogen si je bila blizu celo z ravnateljem, ki iz tega razloga v težave med vrstnicami ni želel poseči, kaj šele ukrepati. Napeta pripoved, ki nas pripelje do razmisleka, kaj vse smo pripravljeni odrasli storiti za svoje otroke in zase obenem? Koliko v resnici velja zunanji izgled in ugled ter finančni položaj? Na igrišču te zgodbe so podaje tako intenzivne, da se nam zdi, da prav vsakdo nekaj skriva. Tudi Nancy. Tudi Lara.

»James, ali si seznanjen s spori med nekaterimi materami na šoli?« »Lahko me tudi vprašaš ali vem, da so v šoli otroci. Razhajanja med materami so normalna. To je del tapiserije.« »To že, ampak ta spor … zdi se mi nekako drugačen. Nekatere stvari, ki so bile izrečene. Zdi se, da gre za skupino, ki jo poznaš od prej. Mame, ki so bile vpletene v tisti incident v Heron Waterju in njihovi prijatelji. Zdi se, da bi zadeva lahko ušla izpod nadzora.« Zasmejal se je in to jo je razjezilo, vendar je odnehala. (str. 197)

Babica Tannerju šele na smrtni postelji zaupa ime njegovega očeta, ki ga nikoli ni poznal. Vzgojila sta ga stara starša, njegova mama je namreč umrla nekaj minut po porodu. Svoje odraslo življenje je preživel po različnih vojaških bazah v tujini, vedno znova na poti. Po smrti babice se odloči, da bo obiskal nekaj družin prijateljev, ki jih je izgubil. Odpravi se Asheboro v Severni Karolini, kjer bi naj živel njegov oče. Po naključju spozna zdravnico Kaitlyn Cooper, mater samohranilko dveh otrok.

Nedaleč stran v samoti živi starec Jasper, družbo mu dela le stari pes Arlo. Večina ljudi se ga izogiba, več kot polovica njegovega telesa pokrivajo brzgotine od opeklin, presaditve kože so ga oropale tudi las, kar je posledica tragedije izpred desetletij. Njegovo posestvo meji na državni gozd Uwharrie, kjer se ljudje sprehajajo, čeprav Jasperju to ni všeč. Nekega dne spozna Mitcha, zdravničinega sina, skupaj rezbarita in izdelujeta živali. Jasper sliši govorice, da so v gozdu opazili belega jelena in na vsak način ga hoče zaščititi, rešiti pred divjimi lovci. Zgodbe glavnih junakov se skozi bolečino, ljubezen in prijateljstvo počasi odvijajo v skupno smer.

»žal mi je nisem oseba za kakšno sem se izdajala«

V dvorcu, ki v slabem stanju kraljuje na vrhu pečin, se je pred leti zgodil trojni umor – očeta, mame in ene od hčera. Zato se ga ljudje izogibajo, razen peščice zaposlenih, ki skrbijo za edino preživelo – eno izmed hčera, Lenoro, osumljenko trojnega umora, ki ji krivda ni bila nikoli dokazana. A Kit nima izbire, obtožba, da je kot osebna asistentka, medicinska sestra pomagala lastni materi, da je s tabletami proti bolečinam storila samomor, jo je oropala možnosti, za druge službe in tako je pristala v Hopovem koncu. Kot osebna asistentka Lenore. A bivanje v dvorcu ni ravno prijetna izkušnja, poleg vsega pa se ji zdi, da nekdo ponoči hodi po Lenorini sobi.

Sem vas pritegnila? Potem vas res prijazno vabim k prebiranju tega trilerja. Žal več del istega avtorja še ni prevedenih v slovenščino, upam pa, da kdaj bodo, saj je s tem trilerjem res presenetil – napetost je ohranil vse do konca, dogajanje pa tako zapletel, da bralec sredi njega ne more uvideti prave resnice.

Edina razlika med obema je v obleki – tista, ki jo Lenora nosi na fotografiji, je iz bombaža in ne iz satena – prav tako pa v njeni pozi. Na fotografiji ni študijske poze s slike. Namesto tega se Lenora naslanja na naslonjala divana v prav nič damski pozi, roka pa ji počiva na zaobljenem trebuhu. Otrpnem od šoka. »Ne,« rečem. »To ne more biti.« Toda fotografija ne laže. (str. 228)

Vojne so vedno krute in popolnoma nesmiselne. Zgodba je postavljena v čas prve svetobne vojne. Enajstletni Nico se na domačem dvorišču igra s prijateljico Minervo, ko v vas pridejo vojaki. Ustavijo se tudi na naslovu, kjer živi Nico z materjo. Njegov oče, z istim imenom, ne živi več z njima. Poveljnik je nepopustljiv in s seboj odpeljejo kar dečka Nica. Pristane v pripravljalnem taboru, kjer se spoprijatelji s tremi soborci v sobi. Prav nobeden ni podoben pravemu vojaku. Kljub mladosti, je Nico sočuten in vesten deček.

Španski pisatelj z opisovanjem vojne skozi otroške oči prikaže tako nesmiselnost vojne same kot tudi nesmiselno sledenje navodilom za vsako ceno.