Zakaj ima Mina belo palico?

Mina je dekle, ki od rojstva ne vidi. Strip jo spremlja na poti skozi vsakdanje življenje. Kako se znajde na ulici, v šoli? Kako bere in piše? (Zapis na platnici.)Vse to boste izvedeli v stripu Mina z belo palico, ki je za izposojo že na voljo tudi v vseh naših enotah.

Gre za delo znane avtorice Aksinje Kermauer, katere res veliko del najdete na naših policah. Tokrat pa je avtorica pri besedilu sodelovala s Kristino Lotrič. Vsebina stripa poudarja pomembnost pravilnega ravnanja in komunikacije s slepimi in slabovidnimi osebami, kot je pravilno vodenje preko ceste in obenem spoštovanje njihove samostojnosti.

Mi pa smo posebej ponosni na to, da je za tehnično ureditev stripa Mina z belo palico zaslužna naša sodelavka, grafična oblikovalka Rosana Lorbek iz Benedikta.

Izvod stripa smo posredovali tudi vsem šolskim knjižnicam v naši mreži.

Nihče ne pozna njegovega obraza!

Detektiva Roberta Hunterja bralci Carterjevih romanov že dobro poznamo. S partnerjem Carlosom Garcio sta odličen preiskovalni par. Te zgodbe ne bi bilo, če ne bi pozorna mrliška oglednica, doktorica Carolyn Hove, odkrila sumljivih poškodb na enem izmed trupel, ki bi sicer pristalo na mizi študentov forenzične patologije v Los Angelesu, ampak zaradi zamud pri obdukcijah se je dela lotila ona. Domnevni žrtvi prometne nesreče manjkajo nohti in zdi se, da je podhlajen. Ko zelo prizadevna študentka patologije sumljive poškodbe odkrije pri še enem domnevnem samomorilcu, se zdi, da ima enota za skrajno nasilne zločine nov primer in sicer že 13 v vrsti primerov knjižne serije o Robertu Hunterju. In tega serijskega morilca ne bo lahko ujeti, saj se zdi pravi mojster v preoblekah in prikrivanju sledi. A Hunter in Garcia se odločita iti do konca, udeležujeta se anonimnih srečanj oseb, nagnjenih k jezi in nasilju, osebno zbirata informacije v mestnem podzemlju in zdi se, da bosta v svojih prizadevanjih nevede ogrozila celo svoji življenji.

»Mogoče se da še drugače izbirati žrtve, Carlos. Tako, da morilcu sploh ne bi bilo treba na srečanja skupin.« »Kaj? Kako?« Hunter je vstal. »Dovoli, da te najprej nekaj vprašam. Misliš, da bi bil lahko morilec ženska?« (str. 254)

Thessaly se med dolgo vožnjo proti domu ustavi v obcestni okrepčevalnici. Mlado pisateljico iz sanjarjenja prebudi glas, ki ga ne bo nikoli pozabila, čeprav je od tega, kar ga je slišala minilo dvajset let. Takrat je umoril njenega brata in potem izginil brez sledu. Thessly plast za plastjo odkriva skrivnosti, ki ne bi smele priti na plano. Casper Sturgis, ki je takrat moril, postane nekdo drug, ustvari si dom, družino, podjetje. Nihče nič ne ve o prejšnjem življenju. Skupaj z detektivko Washingtonovo poskušata odkriti kaj več, vendar ju zelo hitro ustavijo z oddelka za zaščito prič.

»Poslušajte, resnično življenje je takšno, da moramo včasih sklepati dogovore z barabami, da pridemo do še hujših zločincev. In to se je zgodilo tukaj. Podrobnosti vam ni treba poznati.« str. 145

Elizabeth Strout je napisala kratek roman Ime mi je Lucy Barton. Kratek roman o ljubezni, zlasti o zapleteni ljubezni med materami in hčerami, a tudi preprostejših, bolj nenadnih vezeh. V romanu spremljamo Lucy Barton, ki okreva v bolnišnici po rutinskem posegu že kar nekaj časa. Na obisk pride mati s katero ni govorila in ni imela stikov, kar je odšla od doma. Čas v bolnišnici je njuni zaveznik, obujata spomine na dom v Illinoisu, očeta, brata, sestro in revščino, ki jih je zaznamovala. Obenem razkriva boleč in razsvetljujoč pogled na predanost med materjo in hčerjo, vendar samo ta kratek čas v bolnišni se mati želi hčeri odkupiti za vsa leta ponižinja v otroštvu, za očetovo grobost. Pomanjkanje ljubezni in nezdravih odnosov v družini v njenem otroštvu pripomore najbrž k temu, da je Lucy neizmerno predana svojima hčerama. Pisateljica z enostavnim pripovedovalskih slogom odpre številna družbena vprašanja: revščina, kompleksen odnos z materjo, družinsko nasilje, spolna usmerjenost.

Vedel je, kaj pomeni živeti na robu!

Kanadsko-ameriški igralec, izvršni producent in komik Matthey Perry, ki ga najbolje poznamo iz filmske nadaljevalke Prijatelji se v vsem dobrem in slabem razgali skozi svojo avtobiografijo. Matty, kot mu rečejo najbližji, se je sicer občasno naveličal govoriti samo o Chandlerju, saj je posnel še marsikaj drugega, a tega mu gledalci skorajda ne bi verjeli. Ob tem pa razkrije svoje težave z vnetjem trebušne slinavke in odvisnostjo od zdravil. Filmski svet je vse prej kot samo zvezdniška hoja pred kamerami. Začetek snemanja Prijateljev je preživel nastanjen pri očetu, od koder ga je na snemanje vsak dan peljal šofer, a kmalu je ponovno pričel z jemanjem protibolečinskih tablet. Leta 2019 je komaj ušel smrti, saj mu je zaradi prevelikega odmerka počilo debelo črevo. Takrat, star 49 let. Večkrat nastanjen v rehabilitacijskih centrih, je na koncu izgubil celo zobe. Med oživljanjem po šoku zaradi zasvojenosti so mu zlomili osem reber, kar mu je preprečilo snemanje filma v družbi Meryl Streep. V zadnjih poglavjih razkrije, kaj so mu dale spoznati vse opisane preizkušnje, ki jih ne olepšuje. Iskreno do obisti!

V šovbiznisu velja nenapisano pravilo: če hočeš biti smešen, moraš biti takšnega videza - ali pa že nekoliko v letih. Mi pa smo bili sami čedni mladeniči in mladenke med dvajsetim in tridesetim letom starosti, ki so vsakič, ko so odprli usta, povedali šalo. (str. 83)