Snegu ne bo uspelo prekriti vseh sledi!

Zadnja knjiga v seriji Temna Islandija zgoraj navedenega avtorja nas v manjšem islandskem mestu gosti v času velikonočnih praznikov. A brez trupla v kriminalki pač ne gre, zato sprehajalec, Gudjon, sicer tujec, umetnik, ponoči na pločniku pred večstanovanjsko hišo najde truplo devetnajstletne domačinke. Njena mama trdi, da njena hči zagotovo ni storila samomora. Prav tako ni imela fanta in ne bližnjih prijateljic. Kdo bi torej sploh hotel škoditi prijaznemu, mirnemu dekletu? Ari Thora, preiskovalca, ki ga poznamo že iz predhodnih delov serije, ob tem spremljamo še v zasebnem življenju, ki se bo morda prav v tem delu končno postavilo na trdne temelje.

Gudjon se je namrščil in močno zmajal z glavo. »Ne. Ima krajevna policija navado, da obiskovalce spravi na slab glas, ko se zgodi kaj takega? Ali se ni preprosto vrgla z balkona? V tem ne vidim nič sumljivega ...« »Zanima me, Gudjon, kaj ste počeli tam sredi noči.« »Nisem vedel, da živim v policijski državi. Šel sem na sprehod, to je vse. Moja ustvarjalnost pride ponoči bolj na dan.« S pridihom ogorčenosti je dodal: »Ne pričakujem, da boste vi to razumeli.« (str. 154)

Dekle, ki se je naučilo preživeti!

Victoria je sredi majhnega mesta Iola, v bližini katerega je z očetom, stricem in bratom delila življenje na kmetiji, ugledala Wilsona Moona. Bil je indijanskega porekla, kar se je mladeniču poznalo tudi na obrazu in zato so ga ob prvi priložnosti vrgli iz nastanitve ter obtožili tatvine. Celo nagrado na njegovo glavo so razpisali. Takšne so bile namreč razmere okoli leta 1950 v Koloradu. A Torie, kakor so jo ljubkovalno klicali, temu ni verjela, neumorno je iskala svojega Wila. In ga našla, s pomočjo sosede, ki je veljala za čudakinjo, kateri se je najbolje izogniti. Njuna ljubezen je kmalu dala sad, a tedaj Wila ni bilo več. Podlegel je poškodbam, ki so mu jih prizadejali domačini, med njimi naj bi bil tudi Seth, Victoriin brat. Le-ta je še lep čas uspela skrivati nosečnost in si z njo mehčala neznosno žalost. V zadnjih mesecih pa je pobegnila od doma, v Wilovo zatočišče, globoko v visokogorje. Ni vedela, da je medtem njen oče Setha pognal od doma in jo neutrudno išče. Ko se je vrnila domov, je bilo njeno naročje prazno. Svojega Baby Blue-ja je prepustila drugi mami in verjela, da mu bo tam bolje. Torie je izgubila še očeta in verjela, da je izgubila celo sebe. A njeno življenje so na nepredvidljiv način usmerjale znamenite Nasheve breskve, s katerimi so se ukvarjale generacije njenim prednikov. In reka Gunnison ter besede ljubezni njenega življenja, Wila, katerega dotik je čutila v vsaki preizkušnji. Gre za roman, ki je pretresljiv, knjižno junakinjo pogosto potisne do roba, a jo vedno s pogumom in novim upanjem povabi nazaj, k mirnemu rečnemu toku prihodnosti. In morda so prav drobni kamenčki, ki jih je vsako leto dodajala na mestu, kjer je pustila svojega otroka, tisti, ki bodo naposled le sestavili celoto.

Nisem je poslušala. Spet sem razmišljala o Wilu in se spraševala, od kod in od koga je izhajal, kako je pristal v tisti šoli v Albuquerqueju. In zakaj se ni vrnil domov, ko mu je uspelo pobegniti. Tudi na svojega otroka sem pomislila na nov in nemiren način. Od opazovanja Carlosa sem vedela, da se moj sin spreminja v koščenega najstnika. Gotovo ima kožo lepo temno kot oče in se sprašuje, zakaj ni podoben članom svoje družine. Se je kdaj spraševal, kam sploh sodi? (str. 231)

Vsak dan je pravi za dobra dela! Na kaj pomislimo ob besedi BOŽIČ? Zasvetijo se nam oči; pred seboj vidimo božično drevesce, kup okraskov in čudovitih lučk, pod njim lično zavita darila, miza je praznično pogrnjena, v kuhinji diši, ljudje so prijazni in srečni. Pa je vedno in povsod tako? Prav naša pravljica govori o tem, da so lahko celo ob nas zelo nesrečni, bolni in revni, pa jih zaslepljeni od lastnega veselja in vidimo in ne slišimo. Vse dokler se ne zgodi nekaj, kar nam v hipu spremeni življenje. Nihče namreč danes ni imun pred nenadno boleznijo, hudo nezgodo, izgubo zaslužka ali imetja. Nihče pred pošastnim neurjem, ki požira domove in jemlje življenja. V trenutku se lahko naša sreča spremeni v hudo nesrečo. Je v predgovoru zapisala Vlasta Nussdorfer. Gre za predgovor k knjigi Čarobnost božičnega duha. Avtorica se podpiše kot Pravljičarka Taja. Knjiga pa je izšla letos pri založbi SMar-team. Ilustracije, ki so tako žive, da se nam zdi, da smo skupaj z Nežiko in njeno mamo v njuni hiški, so delo Inje Roi in res z vso močjo dopolnijo pripoved.

Zgodba Čarobnost božičnega duha se prične tako: Stala je tam na robu vasi na obrobju velikega mesta ubožna kamnita koča. Ob pogledu na streho, ki je grozila, da se bo zdaj daj sesedla vase, trhla vhodna vrata, ki so gotovo doživela boljše čase, zdaj pa je pod njimi zevala široka reža, bi človek pomislil, da v njej že dolgo ne domuje nihče več. in vendar je skromen dim, ki se je vil v nebo, pričal, da temu ni tako. V tej kočici sta živeli mala Nežika in njena mamica Sonja. Kaj živeli, živoratili! (str. 1–2)

A, ko je narava udarila z vso silo, sta bili prav Nežika in njena mama tisti, ki sta sovaščanom priskočili na pomoč in jih toplo sprejeli v ubornem domu, iz katerega so se poprej tudi kdaj norčevali. Težka preizkušnja je vsem dala globljega uvida in ko je Sonjina šivanka drvela po čipki za obleke deklic, da jih bodo oblekle za praznike, se je končno, po dolgem času čutila sprejeto.

Zgolj detajl je intimna in obenem tudi kolektivna izpoved neskončne tragedije palestinskega ljudstva. Adania Shibli je avtorica, rojena leta 1974 v Palestini, danes živi v Berlinu. Čeprav govori več jezikov, piše izključno v arabščini. Roman je razdeljen na dva dela. Prvi del temelji na resnični zgodbi izraelskega vojaka, ki je bil med Nakbo leta 1948 del vojaške operacije, odgovorne za čiščenje. Nakba je arabski izraz, ki pomeni »katastrofa«, danes označuje širši kontekst dolgotrajnega trpljenja palestinskega naroda. Vojaki med patruljiranjem naletijo na skupino beduinov, ki jih pobijejo. S seboj v taborišče odpeljejo mlado žensko. Častnik sprva celo razmišlja o zaščiti dekleta, vendar jo kasneje vojaki večkrat skupinsko posilijo, umorijo in zakopljejo v pesek.

Približno petindvajset let kasneje, v drugem delu pripovedi spoznamo žensko, ki naključno izve za to dejanje in ga želi raziskati, rojena je namreč na dan, ko se je zgodil zločin. Odpravi se na območje, kjer se je zgodil poboj, obišče lokalne arhive v upanju, da bo našla kako sled o dekletu, detajl, ki bi ji pomagal odkriti incident.

Avtorica v romanu mojstrsko poveže in prekrije dve pripovedi enake dolžine, združuje preteklost in sedanjost, da bi prikazala Palestino, ki se je naučila živeti z vojnimi grozotami.

Ulična radovednost prepreči umor!

Tess Gerritsen je avtorica, ki je s svojimi deli navdihnila TV serijo Rizzoli&Isles in v romanu Prisluhni mi ponovno v ospredje postavila kriminalistko Jane Rizzoli ter patologinjo Mauro Isles. Čeprav v dogajanju ves čas vzdržuje napetost kriminalnega dogajanja z nerazrešenimi umori v ozadju ter zasledovalcem mladega dekleta v ospredju, pa k temu doda družinsko življenje Rizzolijeve in Maurino skrivno ljubezensko zgodbo ter sodelovanje v zdravniškem orkestru. Posebej izpostavljen lik pa je mama Jane Rizzoli, Angela Rizzoli, ki sosedom ni bila poznana kot opravljivka, a nova soseda, Greenova, ji ne data miru. Opazuje njuno hišo, sumljiv se ji zdi beli kombi, ki se počasi vozi po ulici iz dneva v dan. Z vsemi opažanji sproti seznanja svojo hčer, ki pa ji materino vohljanje ni všeč. Jane ima polne roke dela s skrivnostnim umorom medicinske sestre. Ko se ji zdi, da je zločin že skoraj razrešen, pa ji občutek, da je nekaj spregledala, ne da miru. Gerritsenova je bila zdravnica in zato to področje v svojih delih tudi zelo natančno opisuje, kar daje pripovedi dodatno težo in pristnost.

»Pred devetnajstimi leti je Sofia kot medicinska sestra delala v Mainu. Umor Eloise Creighton so vlačili po vseh krajevnih časopisih, zato je Sofia takrat najbrž slišala zanj.« »In zakaj je zdaj poizvedovala o Creightonu? Po skoraj dveh desetletjih?« je vprašala Maura. (str. 180)