V koraku z volkom je samostojno nadaljevanje zgodbe Niti koraka več, ki se začne, ko si Alenka po vrnitvi s Camina prizadeva z negotovimi koraki utreti lastno pot v svobodo. Odloči se, da bo imela svojo lastno agencijo, v programih bo ponujala to kar zna, veslaške tabore za otroke . Pri tem ji pomaga Miloš, njen novi prijatelj in slutiti je, da bi se ta zgodba lahko nadaljevala drugače, če se ne bi nekega dne pojavil Šved Roger, intimni znanec s Camina. Alenka se z njim poda na pot iskanja, za katero verjame, da je njeno lastno. Pot ju vodi po prelepi Italiji preko razgibanih Apeninov na meji Toskane ter Emilije-Romanje vse do doline Orcia. Pisateljica v zgodbo spretno vplete legende, recepte, značilne za pokrajino, ki jo opisuje. Hkrati pa se kot vihar čustev, odvija zgodba med glavnima junakoma. Ko se že zdi, da sta si bližje, se spet zaletita v ledeno sfero čustev. Kam ju bo privedlo njuno popotovanje, na konec ali začetek neke poti?

Jennifer Bohnet je v otroštvu živela v Angliji, zdaj živi na podeželju Bretanije v Franciji. Od tod črpa tudi snov za svoje romane. Glavna junakinja romana Vila sonca in skrivnosti je Carla. Živi v Angliji, vendar po mamini smrti najde pismo, ki pa je naslovljeno na njeno teto, mamino sestro dvojčico. Carla sicer ne ve, kaj bi storila. Po odkritju, da jo mož ponovno vara, pa ni več ovir. Otroka sta že odrasla in je ne potrebujeta. Odloči se, da bo odpotovala v Antibes k teti Josette, kjer jo čaka še mnogo presenečenj in nepredvidljivih situacij, predvsem pa prelepa vila, ki sta jo podedovali skupaj s teto. Lahkotna, romantična zgodba, prepletena z družinskimi skrivnostmi in prelepo pokrajino.

Bo dnevna svetloba premagala zatemnitev?

Zatemnitev me je pritegnila s samim naslovom. Le kaj se je zatemnilo? Ali kdo? Ali komu? Gre za kriminalni roman, ki se lahko bere samostojno, saj se zgodba detektiva razkrije tudi za nazaj. A, če preberemo tudi roman Snežna slepota, nam je življenjska pot osrednjega lika bolj jasna. Ari Thor Arason je detektiv, s katerim smo en zapleten primer že rešili, kakor tudi njegove ljubezenske zagate. Tokrat pa umoru Eliasa, ki je veljal za uglednega delavca v gradbeništvu, ni videti rešitve. Le kdo bi mu sploh želel kaj slabega? Ali pa morda on ni bil tako dobrosrčen? Še ena, sicer izmišljena zgodba, ki razkriva, kako lahko kratkotrajno trpinčenje otroške duše zaznamuje osebo za vse življenje in povzroči še več zla. Obenem pa se ob zgodbi Arija Thora razkrivajo še skrivnosti zagnane novinarke Isrun, ki jo nekaj (do konca nerazkritega) žene, da gre po poti sledi vse do konca... Islandski avtor Ragnar Jonasson ljubitelje kriminalnega žanra po trilogiji Skrita Islandija sedaj razvaja z novo serijo Temačna Islandija, kateri pripada tudi roman Zatemnitev, ki je samostojni drugi del v prej navedeni seriji. Odlikujejo ga kratka poglavja, ki vzdržujejo napetost ter prepletanje več zgodb!

Toda morebiti je bilo vse zaman? Vedela je, da smrt trka na njena vrata. Živela je dobro in pošteno, ne bi bilo prav, če bi dopustila, da prevladata strah in bes. Misliti je morala na nekaj pozitivnega: na svojo družino. Morda pa je bil čas, da se uleže. Se sprosti. Preda. (str. 188)

Pred nami je roman, ki je to le na pol oz. ga je britanski avtor Alain de Botton dopolnil s psihološko-filozofskimi razmišljanji in z njimi podkrepil vsebino. Rabih in Kirsten sta par, katerega spremljamo od njunega prvega pogleda pa vse do družinskega življenja z dvema otrokoma. Njuna spoznanja nas nič kaj nežno spomnijo na komunikacijo v odnosih, iskrenost ter vlogo ljubezni v našem življenju. Avtor se je rodil v Švici je poleg pisateljevanja tudi filozof, njegov roman Tok ljubezni pa nekaj drugačnega med ostalimi romani o vsakdanjem življenju družin. Priznam, da so me avtorjeve dopolnitve vsebine sprva zmotile med sledenjem vsebini romana, zato sem sledila vsakemu toku zase in moram priznati, da je bilo zabavno, v nekem hipu sem ugledala sebe v zrcalu zgodbe in nato dobila brco v rit z utemeljenim nasvetom. Vi, cenjeni bralci, pa svoj način branja prilagodite sebi ter se prepustite toku ljubezni!

Da bi naše zveze bile uspešne, nam ni treba ves čas biti razumni; znati moramo le občasno dobrovoljno priznati, da na tem ali onem področju nismo čisto gladki. (str. 108)

Breda Pugelj je upokojena dramska igralka, prevajalka. Doslej je napisala dve otroški deli, Cesta do proge je njen romaneskni prvenec. V zgodbah treh žensk avtorica naniza celo vrsto motivov, ki nam vedno znova globoko zarežejo v življenje, pa se o njih tako redko pogovarjamo. Marina, Katja in Veronika se postarajo, vsaka po svoje se spopadajo travmatičnimi izkušnjami iz mladosti, predvsem pa so vse tri, vsaka zase osamljene in povezane s cesto do proge. Vse se začne s prepirom v avtoričini glavi, ki je nekakšen uvod v vsako novelo. Tam se rodijo tri ženske, preproste in vsakdanje, pa vendar tako zapletene in ujete v mreže dogodkov iz preteklosti. V prvi zgodbi spoznamo Marino, zdravnikovo hči. Bila je plesalka in med vojno prizadevna partizanska bolničarka. Po vojni je bila vzorna mama samohranilka, vse do nekega nerazumljivega trenutka, ko se je popolnoma spremenila. Otroka je poslala v rejo k sestri, se zaprla med štiri stene in s kupovanjem alkohola spodbujala govorice med vaščani. Po dolgih letih se vrne njen odrasel sin s svojo partnerko in takrat je čas, da se pogovorijo in odstranijo tančico skrivnosti. Njeno staro vilo bi občina rada porušila, ker je okrog nje eno samo gradbišče. Marina pa se noče izseliti. Le zakaj je tako skrivnostna? V drugi zgodbi spoznamo učiteljico Katjo, je invalidsko upokojena in tudi ona je svojo bolečino zaprla med štiri stene. Ko je nepojasnjeno umrla njena dojenčica, sta z možem vsak zase in vsak po svoje pestovala bolečino. Nekega dne pa v sosedino stanovanje pride mlado dekle z otrokom. Neznanka ju prosi za varstvo, vendar jo polna dvomov zavrneta. Ko pa slišita jok iz sosednjega stanovanja, se vendarle zganeta in poskrbita za otroka, ki je ostal sam. Otročiček odtaja led v njunih dušah ter počasi preganja bolečino, ki se je zažrla vanju. V njun vsakdan, v njuno samoto, v njuno rutino je vnesel pozitivni nemir.

V tretji zgodbi spoznamo ostarelo knjižničarko Veroniko, njen sin edinec živi na drugem koncu sveta. Tudi njo so zaznamovala mladostna leta. Življenje z materjo, študij, delovne brigade, nosečnost…Zaradi otroka si mora poiskati delo in zaposlitev dobi v knjižnici. Mlada, lepa je všeč direktorju, kasneje ne več. Veronika z veseljem opravlja svoje delo, rada je med knjigami in ljudmi. Pravljične ure in pogovori o kaki noviteti so njeno največje veselje. Na stara leta je sama, osamljena. Še vedno zaide v knjižnico, po kup knjig. Ob napredovani Parkinsonovi bolezni se pripravlja na zadnji dan njenega življenja. Njeno zadnjo pot do železniške proge.