Ljubezen na stičišču dveh svetov!

Podatkov o amiših v Evropi ni, pa vendar je avtorica Dijana Novaković, ki živi v predmestju Ljubljane pripadnike te anabaptistične veje protestantske krščanske verske skupnosti zelo dobro opisala. Osrednja tema različnih kulturnih kontekstov je osrednja tema romana Englischinja, ki je izšel v dveh delih. Ko se dekle nekega jutra zbudi v hiše prijazne, neznane, nekam čudno oblečene družine, ji ni popolnoma nič jasno, prav tako se zdi, da je prazen njen spomin. Dekle, ki pozneje razkrije, da ji je ime Melody, se neznano kako znajde pri eni izmed družin konzervativne skupnosti amišev v Pensilvaniji. Ker ne ve, kam naj se sicer zateče, je primorana živeti z njimi. Postopoma sprejme tudi njihov način življenja, sploh, ko pri Schwartzevih, ki so sicer zelo prijazni s tujko, zboli mama, jo Melody popolnoma nadomesti, kuha, skrbi za otroke, molze živino... V skupnosti, ki živi po zelo strogih načelih, ki jih imenujejo ordnung, tujki, vajeni zunanjega sveta, ni lahko, a se odlično znajde in vodje skupnosti so ji pripravljeni celo omogočiti, da postane amišinja. A to ni preprosto. Da bi se vedno vozila le s kočijo, da ne bi imela telefona, da ne bi smela javno izkazovati svoje ljubezni nekomu... Jacob Wolfmayer je mladi amiš, ki englischinji stoji ob strani, tudi, ko jo preganjajo demoni iz preteklosti, o katerih sicer ne govori. Njeno ime, Melody, pa na njegovih ustnicah posebej lepo zveni. Po mnenju skupnosti celo preveč lepo! Bo izrazito konzervativna skupnost popustila mladi in iskreni ljubezni? Če bosta Jacob in Melody sploh sama zmogla premagati medsebojne razlike. Gre za ljubezensko zgodbo s posebnim pridihom in oris skupnosti amišev.

Moral se bom odpraviti. Jacob, ti pa se boš moral kmalu razjasniti glede poroke. Zelo kmalu jo bo treba napovedati v skupnosti. Ne vem, ali še zmeraj misliš omožiti Mary Mae ali katero drugo dekle. Dovolj si že čakal na to, da postanejo godne za ženitev. Sedaj jih imaš že cel kup. Čas je že. Spodbudno ga je potrepljal po ramenu, ko je vstal od mize. Englischinja ni prišla v poštev. To je bilo dovolj jasno. (str. 191)

Kam si šla Delilah?

V mirni soseski izgine mlada ženska, med nočnim tekom so se za njo izgubile vse sledi. Nato pa izgineta še mama in hčerka. Meredith je opravljala delo dule in je bila zadnje čase nekam izgubljena, nezbrana, zmedena, to so pripisovali napornim nosečnicam, za katere je skrbela vse do prihoda otrok na svet. Dne, ko je izginila tudi njena šestletna hči Delilah, je v šolo javila, da je hčerka bolna in je ne bo, ona pa bo z njo ostala doma. A nato sta obe izginili. Mož Josh in sin Leo sta ostala sama, izgubljena. Leo se je zdel prikrajšan za očetovo ljubezen, saj je le-ta pogosto v mislih odtaval k izgubljeni hčerki in ženi. Ko po več letih najdejo truplo, se jima zdi, da bosta končno dobila odgovore na toliko neizrečenih vprašanj, a se izkaže, da gre za truplo izginule mlade ženske, Shelby. Triler je razdeljen na več krajših poglavij, skozi katere se izpovedujejo različni liki in bralcem postopoma razkrivajo ozadje skrivnostnih smrti in izginotij. Se za na videz prijaznim homoseksualnim parom v soseščini, Kate in Bei, skrivala preračunljivki in celo morilki? Izkaže se, da je pokojna Shelby v času nosečnosti najela dulo in to prav Meredith. Ko policija najde dekle, na las podobno Delilah, njen oče Josh je pretresen, Leo pa se na svojo sestro ne more navaditi. A dekle ni zares Delilah, samo podobna ji je, in kot Delilah so jo pred enajstimi leti ugrabili ter na krut način zadrževali v kleti, kjer si je omislila celo navideznega prijatelja, Gusa. Identiteto dekleta so razkrili, a to še zmeraj ni rešilo uganke smrti dule Meredith in izginotja njene hčerke Delilah, katere trupla niso nikoli našli. Je mogoče, da se dekle skriva čisto blizu, pa vendar tako skrito očem, da je domači ne vidijo? Dobra predstavitev zapleta iz več zornih kotov s strani ameriške avtorice, ki je pred tem v slovenščini ponudila že trilerja Pridna punčka in Druga gospa. In nepričakovan razplet!

Leo se potoži. Leo se sicer ne pritožuje veliko. Je nezahteven otrok. »Av,« je vse, kar reče, njegove drobne mokre roke pa sežejo k očem, čeprav ga šampon v očesu peklensko peče. »Te peče, ljubček?« vprašam, ker se počutim krivo. V sebi me razžira od živčne energije. V mislih imam le eno. Upam, da se boš cvrla v peklu, Meredith. (str. 69)

Jerneja Cmager iz Prlekije je že kot deklica sanjala, da bo nekoč postala stevardesa. Sama zase pravi, da je že od nekdaj kot prica selivka, ki ne more dolgo ostati na istem mestu, temveč želi odkrivati svet. Neja, tako jo kličejo domači, je imela srečno otroštvo tam med prleškimi griči. ... Sanje o letenju so v njenem srcu obstajale od nekdaj, nebo je bil tisti kraj, kjer je želela pristati čez nekaj let. Želja se ji je sprva sicer uresničila, bila je sprejeta med stevardese v eni od največjih svetovnih letalskih družb Oman Air. Na ključnem zdravniškem pregledu pa se ji svet sesul v prah. Izvedela je za 60-odstotno izgubo sluha na levem in 40-odstotno izgubo sluha na desnem ušesu. Neja je že pred tem slabše slišala, vendar v veliki želji po letenju, temu ni posvečala pozornosti. V vrtincu zrelih dvajsetih so ji bile naenkrat odvzete sanje. Vsakdanjost je postala temačna, groba, ovita v plašč tišine. V veliko oporo so ji bili starši in sestra, ki so jo poslušali in jo tolažili.Kasneje je odkrila, da je za njeno naglušnost kriv prevelik odmerek zdravila za zdravljenje aknaste kože. Poslednji klic pravice se je v "sodnih mlinih" premikal počasi, prepočasi, vse dokler se ni odločila, da bo to nesrečno poglavje pustila za seboj in začela z novim. Na novo je bilo potrebno zgraditi temelje in se preusmeriti v nekaj drugega. Izguba sluha je lahko ovira tudi na drugih področjih in večini delovnih mest. Njeno življenje je resda izgubilo vso lahkotnost, njene želje so pristale na tleh, raztreščene in poteptane. Toda pisanje ji gre odlično od rok, spretno ubesedi čustva in bralca popelje na literarno popotovanje, s krili ali brez njih.

Si zaklenil/a vrata?

Roberta Hunterja, detektivski lik Chrisa Carterja, smo že dobro spoznali skozi avtorjeva dela. Njegovemu pronicljivemu umu nič ne uide, avtor pa žive opise zločinskih značajev najverjetneje črpa iz svoje izobrazbe (diploma iz psihologije in kriminalnega vedenja) ter delovnega okolja. A najnovejši v slovenščino prevedeni roman obljublja, da pa tokrat Hunter morda morilcu ne bo kos. Genesis, tak naslov nosi novi Carterjev psihološki triler, ki prinaša zelo realistične opise stanja žrtev, zato sem tudi sama te strani prebrala površinsko ter si tako omogočila miren spanec. Že sam naslov me je spomnil na Biblijo, saj tako imenujemo tudi eno izmed Mojzesovih knjig, hkrati pa bi lahko v prevodu pomenilo izvor. Zelo preroško in skrivnostno izbran naslov, ki bralca pritegne! In z njim verzi, ki jih morilec pušča ob vsaki žrtvi. Žrtev je vedno več, morilec pa na zelo krut način z videoposnetki trpljenja svojih žrtev muči še njihove svojce. Zdi se, da Hunterju in njegovi ekipi tokrat ne bo uspelo najti povezave med žrtvami in preprečiti nadaljnje umore. Dobro napisano, domiselno zapleteno in res napeto!

Kaj, hudiča, pa to pomeni? je vprašala in stavek še natipkala. Pomeni, da si pred pol ure, potem, ko si se vrnila z večerne zabave in se opotekla iz taksija, pozabila za sabo zakleniti vhodna vrata. (str. 13)

Turisti na otoku Dutch niso zaželjeni!

Heather se zdi, da živi kot v nebesih. Z nekoliko starejšim možem Tomom se z njegovima najstniškima otrokoma, Ownom in Olivio, odpravijo na oddih v Avstralijo. V želji, da bi ugodila otrokoma, se odpravijo na otok Dutch. Čisto nepričakovano in nepredvideno so slišali zanj, saj turisti na njem niso zaželeni, a njihovim prebivalcem vendarle zadiši denar. Z imenitnim najetim Porschejem družina raziskuje skrivnostni otok, ko se naenkrat na vozišču pojavi kolesarka, ki ne sliši hupanja, zato jo Tom zaradi prevelike hitrosti podre. Ko Heather spozna, da je kolesarka podlegla poškodbam, se odloči, da nesrečo prikrijejo in čimprej pobegnejo s tega zloveščega otoka. A ne bo šlo zlahka! Na otoku živi samo ena velika družina. Kdaj bodo začeli pogrešati mrtvo kolesarko? Ko Tom in Heather z otrokoma ter še dvema turistoma stopijo pred Mater, glavno na otoku, so njihova življenja močno ogrožena... Bodo sploh kdaj prišli z otoka? Bodo preživeli? Irski avtor, Adrian McKinty, nam je že postregel z dobrim zapletom v romanu Veriga, tudi tokrat ni nič drugače.

Izročite mi vse telefone, potem pa lepo počasi stopite iz avtomobila. Če boste kaj poskušali, kar koli, bom ustrelil enega od otrok. Ste me razumeli? (str. 64)