Jerneja Cmager iz Prlekije je že kot deklica sanjala, da bo nekoč postala stevardesa. Sama zase pravi, da je že od nekdaj kot prica selivka, ki ne more dolgo ostati na istem mestu, temveč želi odkrivati svet. Neja, tako jo kličejo domači, je imela srečno otroštvo tam med prleškimi griči. ... Sanje o letenju so v njenem srcu obstajale od nekdaj, nebo je bil tisti kraj, kjer je želela pristati čez nekaj let. Želja se ji je sprva sicer uresničila, bila je sprejeta med stevardese v eni od največjih svetovnih letalskih družb Oman Air. Na ključnem zdravniškem pregledu pa se ji svet sesul v prah. Izvedela je za 60-odstotno izgubo sluha na levem in 40-odstotno izgubo sluha na desnem ušesu. Neja je že pred tem slabše slišala, vendar v veliki želji po letenju, temu ni posvečala pozornosti. V vrtincu zrelih dvajsetih so ji bile naenkrat odvzete sanje. Vsakdanjost je postala temačna, groba, ovita v plašč tišine. V veliko oporo so ji bili starši in sestra, ki so jo poslušali in jo tolažili.Kasneje je odkrila, da je za njeno naglušnost kriv prevelik odmerek zdravila za zdravljenje aknaste kože. Poslednji klic pravice se je v "sodnih mlinih" premikal počasi, prepočasi, vse dokler se ni odločila, da bo to nesrečno poglavje pustila za seboj in začela z novim. Na novo je bilo potrebno zgraditi temelje in se preusmeriti v nekaj drugega. Izguba sluha je lahko ovira tudi na drugih področjih in večini delovnih mest. Njeno življenje je resda izgubilo vso lahkotnost, njene želje so pristale na tleh, raztreščene in poteptane. Toda pisanje ji gre odlično od rok, spretno ubesedi čustva in bralca popelje na literarno popotovanje, s krili ali brez njih.

Si zaklenil/a vrata?

Roberta Hunterja, detektivski lik Chrisa Carterja, smo že dobro spoznali skozi avtorjeva dela. Njegovemu pronicljivemu umu nič ne uide, avtor pa žive opise zločinskih značajev najverjetneje črpa iz svoje izobrazbe (diploma iz psihologije in kriminalnega vedenja) ter delovnega okolja. A najnovejši v slovenščino prevedeni roman obljublja, da pa tokrat Hunter morda morilcu ne bo kos. Genesis, tak naslov nosi novi Carterjev psihološki triler, ki prinaša zelo realistične opise stanja žrtev, zato sem tudi sama te strani prebrala površinsko ter si tako omogočila miren spanec. Že sam naslov me je spomnil na Biblijo, saj tako imenujemo tudi eno izmed Mojzesovih knjig, hkrati pa bi lahko v prevodu pomenilo izvor. Zelo preroško in skrivnostno izbran naslov, ki bralca pritegne! In z njim verzi, ki jih morilec pušča ob vsaki žrtvi. Žrtev je vedno več, morilec pa na zelo krut način z videoposnetki trpljenja svojih žrtev muči še njihove svojce. Zdi se, da Hunterju in njegovi ekipi tokrat ne bo uspelo najti povezave med žrtvami in preprečiti nadaljnje umore. Dobro napisano, domiselno zapleteno in res napeto!

Kaj, hudiča, pa to pomeni? je vprašala in stavek še natipkala. Pomeni, da si pred pol ure, potem, ko si se vrnila z večerne zabave in se opotekla iz taksija, pozabila za sabo zakleniti vhodna vrata. (str. 13)

Turisti na otoku Dutch niso zaželjeni!

Heather se zdi, da živi kot v nebesih. Z nekoliko starejšim možem Tomom se z njegovima najstniškima otrokoma, Ownom in Olivio, odpravijo na oddih v Avstralijo. V želji, da bi ugodila otrokoma, se odpravijo na otok Dutch. Čisto nepričakovano in nepredvideno so slišali zanj, saj turisti na njem niso zaželeni, a njihovim prebivalcem vendarle zadiši denar. Z imenitnim najetim Porschejem družina raziskuje skrivnostni otok, ko se naenkrat na vozišču pojavi kolesarka, ki ne sliši hupanja, zato jo Tom zaradi prevelike hitrosti podre. Ko Heather spozna, da je kolesarka podlegla poškodbam, se odloči, da nesrečo prikrijejo in čimprej pobegnejo s tega zloveščega otoka. A ne bo šlo zlahka! Na otoku živi samo ena velika družina. Kdaj bodo začeli pogrešati mrtvo kolesarko? Ko Tom in Heather z otrokoma ter še dvema turistoma stopijo pred Mater, glavno na otoku, so njihova življenja močno ogrožena... Bodo sploh kdaj prišli z otoka? Bodo preživeli? Irski avtor, Adrian McKinty, nam je že postregel z dobrim zapletom v romanu Veriga, tudi tokrat ni nič drugače.

Izročite mi vse telefone, potem pa lepo počasi stopite iz avtomobila. Če boste kaj poskušali, kar koli, bom ustrelil enega od otrok. Ste me razumeli? (str. 64)

To je napeta vojna zgodba o umorih in maščevanju, ki nazorno prikaže, kako se ljudje med iskanjem pravice in prizadevanjem za povračilo soočajo s stisko in odrekanjem.

Osebe v romanu so izmišljene, čeprav je avtorica zanje vedno črpala navdih po resničnih osebah. Lovka je die Jägerin, ljubica nekdanjega esesocskega oficirja, ki je ob koncu vojne uspela zbežati v ZDA, s seboj je pripeljala molčečo deklico Ruth, zanjo pravi, da je njena hči. V Ameriki se mlada vdova poroči z vdovcem Danom Mcbradom, očetom nadarjene fotografinje Jordan. Sprva se zdi vse lepo in uglajeno, toda Jordan začuti, da Anneliese nekaj prikriva…

Na drugi strani spoznamo Iana Grahama, nekdanjega vojnega poročevalca, ki se pet let po vojni ukvarja z iskanjem pobeglih nacistov, ki niso bili obsojeni v nürnberških procesih, mnogi med njimi so si spremenili ime, se preselili v tuje države, kjer nekaznovano živijo dalje. Skupaj s Tonyjem in Nino iščejo zloglasno Lorelei Vogt – die Jägerin.

Nina Markova je neustrašna, divja mladenka z obal Bajkalskega jezrera, od koder je pobegnila zaradi pijanega in nasilnega očeta. Z vztrajnostjo in neumorno voljo je dosegla, da so jo izbrali in izurili za pilotko. Znašla se je pod okriljem Marine Raskove in postala ena izmed zloglasnih »Nočnih čarovnic«. To so bile znamenite ruske, mlade letalke, Sovjetska zveza je bila edina, ki je imela med piloti ženske. Tudi ruske letalke so izmišljene, »Nočne čarovnice« , te pogumne letalke, ki so pozimi in poleti letele od petkrat do osemnajstkrat na noč pa so zares obstajale. Iskanje resnice je dolga in ovinkasta pot med brazdami življenja.

Tone Partljič je svoje najnovejše delo poimenoval Strnišča, to so zgodbe o otrocih in vojni. Avtor pravi, da je te zgodbe že dolgo nosil v sebi in bi jim najraje dal podnaslov, da ne bi pozabili. Kljub zahtevni tematiki, ki bralca spravi do solz, knjiga ni pesimistična, ampak ostaja človeška, navsezadnje govori o rojstvu, božiču, toplem zatočišču družine, povezanosti, pomenu matere, očeta…Vsaka vojna razdira domove, družine in pušča za seboj grozljivo razdejanje, bolečino ter čakanje, kot v zgodbi njegovega otroštva Božič 1944, kjer otroci z materjo čakajo očeta, ki je na tam nekje za Kavkazom na ruski fronti. Naslovna zgodba Strnišče, ki jo je avtor zapisal po pripovedovanju bice iz nad Sel na spodnjem pobočju Uršlje gore. Strnišče je njiva, na kateri je bilo požeto žito in Strnišče je bilo naselje pri Ptuju. Od leta 1953 preimenovano v Kdričevo. Bica je imela težko mladost, zaradi vojne, toda nihče ne ve, kaj je preživela. O tem ne govori. Vendar se odloči, da bo to povedala gospodu pisatelju, ki biva na njihovi turistični kmetiji, z namenom, da bi v miru preštudiral snov za njegov novi roman. Bica govori o koncu druge svetovne vojne. Očeta so likvidirali oznovci že pred koncem vojne. So rekli, da morajo etnično očistit Štajersko. Mater in bico z enoletnim Ožbejem so kasneje odpeljali v Šterntal. Bica govori o trpljenju, zamolčani bolečini, ki jo je dolga leta nosila v sebi. Pisatelju zabiča, da pripoved lahko objavi le po njeni smrti, če se mu zdi vredna objave.