To je druga slikanica Gaje Kos in Ane Zavadlav o prijateljstvu. Prva slikanica Obisk je prejela več nominacij za nagrade, prejela je znak zlata hruška…

Ali veste, da lahko palančikuje? Tako pravi tapir Konstanc. Če pada dež, dežuje, če nate padajo palačinke, pa palančikuje. Toda bile so vse zažgane in zato sta se tapirja Konstanc in Terenc odločila, da bosta spekla slastne palačinke. No, njima so uspele, lenivcu Dremku pa ičitno niso, ker so zažgane padale na tla.

»Na, pa ne bo nič s torto za Dremko,« si je rekel poklapano. Danes je izvedel, da ima njegova soseda, lenivka Dremka, jutri rojstni dan. Hotel jo je presenetiti s torto.«

Ker je ugotovil, da z njegovimi palačinkami ne bo nič, se je odpravil na pot, pravzaprav obisk k prijateljema. Ampak…pot je kar trajala. Malo je hodil, malo počival in na koncu prišel na nočni obisk. Kako so prijatelji pekli torto za lenivko Dremko, pa preberite sami. Morda odkrijete še kakšno novo besedo.

Ali res nisi opazila?

Četrti roman Paule Hawkins nas preseneti s svojo dolžino. A je avtorica, ki se je pred leti iz Zimbabveja preselila v London, na le malo več kot 100 straneh spretno zapletla primer. Jake, Ryan in Edie so najboljši prijatelji. Ker sta se Jake in Edie poročila je njihovo prijateljstvo ubralo bolj hladne note. Mlada zakonca sta se naselila v odmaknjeno, zastarelo vilo, Ryan pa je nadaljeval s svojim udobnim in uspešnim življenjem. Nekega večera pa mu je Edie poslala telefonsko sporočilo, da ne zdrži več. Edie se je čez noč preselila k Ryanu in zdelo se ji je, da se v njej do njega prebujajo prikrita čustva. Morda bi se iz njih kaj razvilo, če ne bi Jake umrl. Sredi njegove vile ga je v mlaki krvi našel Ryan. Ga je najboljši prijatelj tudi umoril? Edie se ne želi preseliti nazaj v moževo vilo, a ji drugega ne preostane. Obdana s čermi in morjem tolažbo išče v teku, pri katerem se ji večkrat pridruži Lara. A na tej ženski je nekaj neprijetnega? Edie je na neljubi pripetljaj iz preteklosti popolnoma pozabila, a takratna žrtev ni!

Edie je v želodcu občutila praznino, slabost. Prihulila se je in trdno zaprla oči. V mislih je videla kamero. Slišala je Ryanov tihi proseči glas. Louise trdi, da sva jo napadla, da sva ji nekaj naredila. Hude težave bi lahko imela. Videla je Jakea, ki je odvračal obraz od nje. Vsi so bili pijani. Pili so, še preden so prišli na zabavo. Edie je iz domače omarice s pijačo sunila steklenico vodke. (str. 100)

Preteklost jim je za petami!

Ob angleški obale je na otoku delovala šola, namenjena fantom, ki so veljali za neprilagodljive. Učenci se spominjalo le temačne sobe s kamnitimi tlemi, o podrobnostih pa ne želijo govoriti. Kaj vse se je godilo za štirimi stenami učilnic na t.i. Matildini skali vedo samo oni. A njihova občutja in stiske niso ostale v preteklosti, tam, kjer so se rodile, ampak jih zasledujejo še danes. Na otoku ni več sledu o šolski stavbi, zamenjale so jo moderne vile, ki vabijo na počitnice. A turistično sezono prekinejo kruti umori, ki se na prvi pogled zdijo kot rezultat nesrečnega spleta okoliščin. Detektivka Elin Warner zagrize v preiskavo in se tudi sama izpostavi nevarnosti. Ne zaveda pa se, da je tudi njeno življenje tesno prepleteno z zločinsko dejavnostjo na otoku.

»To so najstniki, ki jih je leta 2003 umoril Creacher,« zašepeta. Grozljiv niz na steni. Ampak to niso podobe, ki so jih natisnili v časopisih. Fotografije so spontane; eden od najstnikov se rahlo mršči, očitno je, da ni vedel, da ga slikajo. Na povečani fotografiji vidi enega od fantov od rame navzgor in v ozadju zamegljeno stavbo. Hiša na skali. Šola. »Fotografije so bile posnete, ko so bili otroci na otoku. Za njimi stoji stara šola.« (str. 168–169)

Na robu velikega mesta sta živela dedek in babica. Obdana sta bila s ptičjim petjem in polji pozabe, kakor je avtorica poetično poimenovala demenco. Ker babica ves čas išče besede, se dedek odloči, da ji naredi skrinjico, kamor bo shranjevala besede.

»Prišla je jesen in čarovnica časa je povsod naokoli dedkove in babičine hišice nadrobila zlato listje dreves. Nekega dne so izpod nadstreška odletele zadnje lastovke in na babičino dlan je sedel zapozneli poletni metulj.

»Dan mi je sedel na dlan, dedek,« je rekla babica.

»To je vendar metulj, pozni pavlinček, babica!«

»Že,« je rekla babica. »A lahko je tudi dan. Poglej, je že odletel stran! Kot dan, dedek! Se že noči!« To je prelepa zgodba o babičinih poteh in besedah, ki izginjajo, in o dedkovi ljubezni, ki ostaja.

Njihove laži so krive!

Enajst strani dolgo navodilo za sina in hčerko, ko gresta starša na tridnevni oddih in še podrobno razčlenjevanje preko telefona. Zdi se, da se obeta običajno jutro pred vstopom v prostore Gimnazije Carlton. Ivy je hčerka predstavnikov bogatega sloja družbe, ki se ves čas trudi biti tako popolna in bistra kot njen nadpovprečno nadarjeni brat Daniel. Njena mama bo nocoj prejela naziv meščanka leta v Carltonu in Ivy točno ve, kaj mora pripraviti, kaj obleči... Mateo se poleg lastnih stisk, bori še z maminimi zdravstvenimi težavami ter opravlja več služb, da si lahko mama privošči nakup zdravil. Cal pa skrbno skriva svojo novo simpatijo, se najraje sladka s krofi in riše stripe. Ivy, Cal in Mateo so pred leti doživeli pravo dogodivščino, medtem, ko so izpustili dan pouka. Bi to danes ponovili? A njihov izostanek iz šole se izkaže za pravo katastrofo, saj se nehote zapletejo v smrt svojega sošolca. Morda pa je nekdo njihovo vpletenost skrbno načrtoval. Ali pa je Ivy res umorila svojega protikandidata na volitvah za šolsko predsednico? Ob umoru se razkrivajo potlačeni strahovi, prikrita dejstva in laži dijakov, vmes pa se nežno vplete še ljubezen. Res zanimiv triler, ki ga priporočamo tudi odraslim bralcem!