Smehljaj smrti

Plačal bo za svojo preteklost! Preiskovalca Aidana Waitsa spoznamo v prvi knjigi Sirene kot uporniškega, preizkušanega, drznega in samosvojega preiskovalca.

V drugem delu napovedane trilogije, ki naj bi doživela tudi televizijsko upodobitev, v opuščenem hotelu najdejo truplo moškega z groteskno nameščenim nasmehom. Aidana sicer nadrejeni v družbi nadležnega sodelavca Suttcliffa nalašč pošiljajo zgolj k nočnim uličnim preiskavam manjših zločinov, a on ne more iz svoje kože in na lastno pest preiskuje smrt hotelskega Nasmejanca. Zločin Aidana potegne v vrtinec preiskave, ki je bolj zapletena kot se zdi na prvi pogled. Žrtev nima prstnih odtisov, zamenjani so tudi njegovi zobje, le skrivnostna notranja stran žrtvine hlačnice buri duhove med preiskovalci. Pripoved je krvava, brutalna in groba. Zaradi zanimivega karakterja osrednjega junaka, dialogov, ki jih z veseljem preberemo večkrat zapored, pa se zdi, da smo naravnost sredi zgodbe, tik za njegovim hrbtom. Med preiskavo in med njegovim begom pred preteklostjo, ki mu je vztrajno za petami. Bo Aidan obdržal službo in najpomembneje: ostal živ?

Upočasnil sem korak in pomislil na tipa, ki je spraševal o meni, in na načelnikovo svarilo o naročenem umoru. Pomislil sem na anonimni klic, ki sem ga prevzel doma, in na tiste, ki sem jih dobil na mobilnik. Pomislil sem na hribček zmečkanih cigaretnih ogorkov pred stanovanjem. Tedaj sem sredi ulice obstal kot vkopan. Kdor me je iskal, je poznal številko mojega stacionarnega in mobilnega telefona. Vedel je, kako mi je ime in kje živim. Vedel je, kam zahajam na kozarček in kdo je moje nekdanje dekle. Ni vohljal, marveč mi je nekaj sporočal. Vedel je, da imam sestro. (str. 226)