Violinistka

Ker je bila ženska, ni bila slišana…

Anna Maria della Pietá je bila sirota, za katero se je zdelo, da se je rodila z violino v rokah, čeprav je bilo poreklo njenih staršev neznano. Postala je najmlajša članica orkestra Figlie di coro, slavni orkester sirotišnice, ki je v preteklosti slovel kot najboljši v Italiji. Anna Maria je bila najljubša učenka Antonia Vivaldija, no, vsaj večino časa, saj je bil ta slavni skladatelj precej muhast in nikakor ne vedno navdušen nad tako hitro napredujočo učenko, ki bi lahko ogrozila njegov sloves. Anna Maria je tudi izredno dobro skladala, v njenih mislih se je harmonija skozi violino ali note na pergamentu prelivala v barvah. A tega ji Vivaldi ni hotel priznati, njene zamisli je z veseljem razglašal za svoje. Njena želja po nazivu maestra di coro, mojstrica glasbe, pa je vse bolj tlela in ogrozila vse, kar je bilo Anni Marii ljubo. Gre za zgodbo, grajeno na resničnih dejstvih o najboljši violinistki 18. stoletja, ki jo je avtorica sestavila v zanimivo, navdihujočo pripoved lahkotnega značaja.

»Poletje se hitro bliža. Nove kompozicije bomo potrebovali.« Njegov pogled uide stran, potem pa se spet vrne k njenemu. »Razvijal sem nekaj zamisli, veliko obetavnih začetkov. Zanima me, ali bi mi rada spet pomagala z njimi?« Nekaj zamiglja v njej in pomisli na prepise not, ki mu jih je puščala. Všeč so mu, pomagali so mu. Zdaj mora najti prave besede, mu pokazati, da je hvaležna za to pozornost, da ceni njegovo veličino bolj kot vse drugo. (str. 216)