Kurji pastir

Kurji pastir je prva v seriji retrospektivnih romanov, prek katerih avtor opisuje najzgodnejša leta svojega življenja, pravzaprav kar prve dneve in mesece svojega življenja. Spoznamo predvsem zgodbo njegovih staršev, ki sta se spopadala z revščino in ostalimi tegobami, ki so v tistih časih pestile prebivalce Prekmurja. To ni spominska proza, ampak proza spomina, tistega najglobljjega, ki se nam podi po podzavesti in ga je težko zbezati na plano, kaj šele ubesediti na papirju. Kot smo pri Lainščku že navajeni, uporablja domača imena in narečne besede.

Mama Trejzka in oče Pištek nista bila več rosno mlada, ko sta pričakovala tega otroka. Mala Trejzika, njuna 18 letna hči je že odšla za kruhom od doma v tovarno v Ljubljano. Njihova borna hiška je ždela na pujklu, tako da se je uboštvo videlo že na daleč. Oče Pištek je uborni kruh služil z lopato kot cestar in ni mu bilo lahko, zato je bil mnenja, da je le šola tista, ki nekaj velja. Z materjo sta živela v težkih razmerah, vendar so si ljudje v stiski tudi pomagali. Čas dogajanja v romanu je izjemno kratek, saj opisuje le prve mesece Ferijevega življenja. Otrok je po rojstvu nekaj časa bil celo brez imena, določil mu ga je župnik, ko ga je oče Pištek prišel priglasit h krstu. Tudi za pijačo je Pištek v gostilni dal, ne po svoji volji sicer in na up, ker denarja tako ali tako ni imel. Možje so ob pijači modrovali, da iz fanta kaj več kot kurji pastir ne more postati, saj pri hiši ni bilo druge živine. Mati je bila posebna in sočutna ženska, edina, iz vasi je bila prijazna z Romi, ki so živeli v sosednjem naselju. Romi so bili zaradi svojega načina življenja, pogosto tarča izogibanja in pripisovanja krivde za to in ono nesrečo. Revno kmečko življenje, podano prek čudovitega jezika, ki ga v knjigi uporablja Lainšček, je lahko enako lepo, vznemirljivo, ganljivo in pretresljivo.