Ara in medved

Nekoč je v neki hiši živela papiga Ara. Bilo bi vse lepo in prav, če ne bi bil njen sostanovalec tudi požrešen in hudoben maček. S kremplji je segal proti njej, čeprav ga je prosila, naj odneha. Pa ni, postajal je vse bolj predrzen. In papiga Ara je komaj odnesla celo perje. »Jojme, kakšen divjak!« je kriknila Ara in odletela skozi okno. Domov se ni mogla več vrniti in zato je letela daleč, kolikor so jo nesle peruti. Razveselila se je jate vrabcev, a je niso sprejeli medse. Tako velike in pisane ptice vrabci še nikoli niso videli. Ara je je letela naprej in se ustavila na dvorišču, kjer se je sprehajala velika, pisana pernata žival. Bil je pav, tudi on jo je spodil. Menil je, da je na dvorišču prostora samo za enega. Žalostna Ara je iskala naprej, toda nijer ni bilo prostora zanjo. Bila je preveč drugačna od gozdnih živali, zato je niso sprejelie medse. Dokler ni srečala medveda. »Zakaj pa tako jokaš?« je vprašal medved, ki je počival pod košato smreko in sta ga zmotila smrkanje ter jok. Topla zgodba Nine Mav Hrovat s prikupnimi ilustracijami Marte Bartolj budi empatije in vabi k razmisleku o pomoči drugemu v stiski ter o drugačnosti.