Strnišča

Tone Partljič je svoje najnovejše delo poimenoval Strnišča, to so zgodbe o otrocih in vojni. Avtor pravi, da je te zgodbe že dolgo nosil v sebi in bi jim najraje dal podnaslov, da ne bi pozabili. Kljub zahtevni tematiki, ki bralca spravi do solz, knjiga ni pesimistična, ampak ostaja človeška, navsezadnje govori o rojstvu, božiču, toplem zatočišču družine, povezanosti, pomenu matere, očeta…Vsaka vojna razdira domove, družine in pušča za seboj grozljivo razdejanje, bolečino ter čakanje, kot v zgodbi njegovega otroštva Božič 1944, kjer otroci z materjo čakajo očeta, ki je na tam nekje za Kavkazom na ruski fronti. Naslovna zgodba Strnišče, ki jo je avtor zapisal po pripovedovanju bice iz nad Sel na spodnjem pobočju Uršlje gore. Strnišče je njiva, na kateri je bilo požeto žito in Strnišče je bilo naselje pri Ptuju. Od leta 1953 preimenovano v Kdričevo. Bica je imela težko mladost, zaradi vojne, toda nihče ne ve, kaj je preživela. O tem ne govori. Vendar se odloči, da bo to povedala gospodu pisatelju, ki biva na njihovi turistični kmetiji, z namenom, da bi v miru preštudiral snov za njegov novi roman. Bica govori o koncu druge svetovne vojne. Očeta so likvidirali oznovci že pred koncem vojne. So rekli, da morajo etnično očistit Štajersko. Mater in bico z enoletnim Ožbejem so kasneje odpeljali v Šterntal. Bica govori o trpljenju, zamolčani bolečini, ki jo je dolga leta nosila v sebi. Pisatelju zabiča, da pripoved lahko objavi le po njeni smrti, če se mu zdi vredna objave.