Samo ljubil sem te

Rosella Postorino je po Hitlerjevih pokuševalkah napisala nov roman s tematiko krvave vojne, begunstva, sirot in pomanjkanja ljubezni. Piše se leto 1992, ki prebivalcem Sarajeva prinaša samo zlo, bolečino, lakoto. Smrt se kakor senca plazi po mestu in ne prizanaša nikomur. Sredi Sarajeva, v sirotišnici životarijo otroci brez staršev. Desetletni Omar bi dal vse za objem svoje mame, vsak dan jo čaka ob oknu, čeprav je zaradi ostrostrelcev zelo nevarno, dečku ni mar. Nada ga pomiri, sredi vojne vihre pomaga iskati mamo, kar je smrtonosno početje. Vrneta se tik pred odhodom avtobusa v Italijo, kajti mame ne najdeta. Otroke čaka dolga in težka pot iz obleganega mesta. Nada na avtobusu spozna Danila, skleneta vez, ki ju na nek način povezuje celo življenje. Vojne sirote so iz obleganega mesta prepeljane v Monzo in Rimini v sirotišnice, ki so jih upravljale nune. Ti otroci so večinoma težavni, premalo ljubljeni, ujeti v vrtinec nemoči, izdaje, strahu in bolečine, ki nikoli ne mine. Vso življenje iščejo nekaj, kar jim je bilo odvzeto. In predvsem ne verjamejo in ne zaupajo nikomur več. Omarjev brat Sen sprejme nove starše v Italiji, Omar nikoli. Vojna jih je zaznamovala za vedno, pustila pečat, nekateri so zmogli, drugi klonili.