Kenijska levinja

Karen Blixen poznamo kot avtorico romana Spomini na Afriko. A morda niste vedeli, da je spomine nabirala sama, iz prve roke. Živela je med domorodci na kmetiji, ki jo je kupila sredi Afrike, čeprav se je rodila na Danskem. Že od majhnih nog so jo klicali Tanne. Njena plantaža kave je dom številnim domorodcem, družinam ljudstva Kikuju. Karen se zdi, da bi domorodci zmogli veliko več, če bi jim kdo omogočil pot do znanja, zato se odloči na svoji kmetiji ustanoviti šolo. Le-ta je pri lokalnih voditeljih slabo sprejeta že v smislu ideje, prav tako pa jo z negotovostjo sprejemajo tisti, ki jim je namenjena. Karen ob tem želi, da učitelj z učenci ne bi le prepeval verskih spevov, temveč bi jih učil pisanja, branja in matematike. Čeprav ji njena plantaža, zaradi nestanovitnega vremena in neugodne lege ter kobilic povzroča več izgub kot dobička, vztraja. Njeno negativno finančno stanje je zakrivil že bivši mož Bron, a na srečo ji pomagajo sorodniki. Vprašanje je le, kako dolgo bodo pri tem še vztrajali? In kako dolgo bo njeno koprnenje po ljubezni zmoglo premagovati stalne odsotnosti ljubimca Denysa. Medtem pa je ogroženo tudi lastništvo njene plantaže. A za domorodce, ki bi lahko zaradi prodaje izgubili dom, se bo borila do zadnjega. Knjiga je, kljub lahkotnemu slogu, oris položaja afriških domorodcev v 20. stoletju ter pokroviteljskega odnosa do njih. Je poklon ženski, ki se je, z vsem kar je premogla in zmogla, borila zanje ter jim posvetila še roman.

Upala sem, da boste razumeli, kaj je zame pomembno," je nadaljevala Tanne. "Nisem vas najela zato, da bi ljudi na moji kmetiji spreobrnili v krščanstvo, ampak, da bi jih naučili brati, pisati, matematiko in druge predmete. Če bi tu in tam zapeli kakšno hvalnico me ne bi motilo. A očitno mislite, da ne bom opazila, ko zapravljate čas učencev in jih silite, da vsak večer pojejo o križanju." ... "Kaj pa veščine, ki bi tukajšnjim ljudem res lahko koristile? (str. 177)