Poštarica

Avtorica romana je Francesca Giannone, ki nas popelje v preteklost, rahločutno odstira zgodbo o odraščanju, modrosti, trmi, ljubezni in še čem…«Razlog za nastanek Pošarice je bila vizitka, stara skoraj sto let, ki sem jo našla v predalu. Na njej je pisalo: Anna Allavena. Poštarica. Tako sem začela iskati njene sledi in odkrila neverjetno žensko. Svojo prababico.« je zapisala avtorica.

Carlo nekega dne pripelje v rojstno vasico Lizzanellu, ki šteje le nekaj tisoč prebivalcev, svojo družino, prelepo ženo Anno in sinka Roberta. V vasici so nekaj veljale le tradicionalne vrednote, Anna pa je prihajala s severa, bila je drugačna, ni hodila v cerkev, povedala je kaj misli. Leta 1935 je naredila nekaj zares revolucionarnega; prijavila se je na razpis poštarice v Lizzanellu in postala prva poštarica v tej vasici, kar pa ni bilo včeš domačinom. Moški so se posmehovali, ženske so jo opravljale, vsi so se strinjali, da je njeno mesto doma. Anna je vestno in odločno opravljala svoje delo, sprva peš, kasneje je pot premagovala s kolesom. Tudi tisti, ki so ji sprva nasprotovali in jo zasmehovali, so kasneje komaj čakali novic, ki jih je prinašala. Nehote je v vas vnesla številene spremembe; kot so napimer ženske hlače, jutranja kava v gostilni, kjer so lahko posedali le moški… Zavzemala se je za vse tiste, ki so jih vaščani zasmehovali in potisnili na rob. To je zgodba močne ženske na eni strani, a hkrati tudi zgodba družine Greco in vasice Lizzanello od tridesetih do petdesetih let prejšnjega stoletja, vključno z vojno in vsemi spremembami, ki so prihajale tudi v to majhno italijansko vasico. In to to tudi zgodba o ljubezni, dopustljivi in nedopustljivi, o dveh bratih, ki sta ljubila isto žensko.