Greta Garbo: osamljena boginja

Verjamemo vate, Greta!

Greta Gustafsson je dobila delo v veleblagovnici. Strankam njena nenavadna lepota ter poseben okus za modo nista ostala prikrita. Ko je ob neki priložnosti izbirala kostume za igralke, je blestela. Tudi sama si je želela točno to, postati igralka in nikoli si ne bi mislila, da ji bo s pomočjo karizme, ki so jo tudi kasneje občudovali, uspelo priti na Kraljevsko igralsko akademijo. S pomočjo Enwalla, ki je imel odličen nos za nadarjene bodoče igralce, je opravila sprejemne izpite. Pri tem pa skorajda obupala in se soočala z obupnim strahom pred občinstvom. Tudi, ko ji je uspelo s pomočjo režiserja Stillerja stopiti pred pravo filmsko kamero in postala prepoznavna kot Greta Garbo, se treme pred občinstvom ni znebila. Najraje je snemala sama, v družbi kamere, le tako se ji je popolnoma prepustila in prevzela svojo vlogo v scenariju. Ob tem pa je v zasebnem življenju bežala pred vsiljivimi novinarji, večkrat zavrnila snubitev soigralca Johna Gilberta in iskala naklonjenost na ženskih ramenih. Ljubila je, a ne dovolj, da bi se nekomu ali nečemu zavezala za vedno! Ostajala je samosvoja in sledila svojim sanjam. Pri tem pa v srcu tam daleč preko oceana ohranila rodno Švedsko.

Greta Gabor, je ponovila. To ni zvenelo slabo. Toda nekaj jo je motila. Hm, ne vem ... Česa ne veste? Nejevoljno je vzdihnil. Zveni preveč strogo, preveč nemelodično. Dvignil je obrvi, vendar ničesar ni rekel. Razmišljala je. In nenadoma se ji je posvetilo. Zakaj ne Greta Garbo? Ko je to izrekla, se je morala zasmejati. Samo dve črki je zamenjala, pa je ime zvenelo povsem drugače; mehkejše, bolj ženstveno. Skrivnostnejše. (str. 113–114)