Shuggie Bain

Rokopis škotskega pisatelja je zavrnilo kar 30 založb, leta 2020 pa je izšel pri neodvisni ameriški založbi Grove Atlantic in kasneje prejel Bookerjevo nagrado, najprestižnejšo britansko nagrado za literaturo. Roman je prevedla Jerca Kos, ki je izkušnjo prevajanja opisala takole:«Shuggie in njegova družina sta se mi že ob prvem branju usedla v srce. Kljub prizorom, ob katerih bralca stiska v grlu – in takih ni malo – roman preveva neverjeten optimizem, pogosto celo humor. Oboje, bridkost in radoživost, pride najbolj do izraza v dialogih.« Jerca še poudari, da bil kar izziv prevesti v slovenščino govorico glasgowskega, revnejšega delavskega okolja v 80. letih prejšnjega stoletja. Zgodba govori o času propadanja težke industrije in rudarstva na Škotskem ob koncu 20. stoletja. V tej sredini živi mali Hughs Bain – Shuggie s svojo mamo Agnes. Kot najmlajši v družini, prevzame skrb za mamo, ki je v primežu odvisnosti od alkohola. Sestra in brat pobegneta iz bede, pogube, prašnega delavskega okolja, ki propada skupaj z ljudmi. Shuggi je pogumen, njegova ljubezen do matere je močna in svetli trenutki v njunem življenju premagajo vse drugo. Pretresljivo je dejstvo, da otrok prevzame skrb za mater, ki niha med alhkoholno omamo in redkimi trenutki treznosti. Za kakšno slabo leto ji celo uspe, da je trezna. Hodi na srečanja anonimnih alkoholikov in dela, da nista odvisna samo od bonov, kupuje iz kataložne prodaje , toda samo v eni noči se spet vse poruši kot hiška iz kart. In spet bone za hrano zamenja za pločevinke piva. Shuggie Bain je roman z avtobiografskimi elementi, navdihujeta ga Glasgow in avtorjeva boleča osebna zgodba. Douglas Stuart v zahvali na koncu romana zapiše, da vse dolguje predvsem spominom na mamo in njenemu boju za preživetje ter bratu, ki mu je dal vse kar je mogel. Zapisal je nepozabno, pretresljivo pripoved o ljubezni, nasilju, revščini, družbeni neenakosti ter prizadevanju, da najdeš lastno mesto v svetu, ki ni naklonjen drugačnosti in nežnosti.

»Ni mu znala pomagati pri matematičnih nalogah in včasih ni zmogla niti pripraviti večerje, a Shuggie je ob pogledu nanjo doumel, da je to tisto, v čemer je dobra. Vsak dan je naličena in počesana z visoko dvignjeno glavo zlezla iz jame. Kadar se je v pijanosti osramotila, je naslednji dan vstala, si oblekla najelegantnejši plašč in pogledala svetu v oči. Kadar je njej in otrokom krulilo po želodcu, si je uredila frizuro, da ne bi nihče uganil resnice.« (str. 320)