Pojdi kot reka

Dekle, ki se je naučilo preživeti!

Victoria je sredi majhnega mesta Iola, v bližini katerega je z očetom, stricem in bratom delila življenje na kmetiji, ugledala Wilsona Moona. Bil je indijanskega porekla, kar se je mladeniču poznalo tudi na obrazu in zato so ga ob prvi priložnosti vrgli iz nastanitve ter obtožili tatvine. Celo nagrado na njegovo glavo so razpisali. Takšne so bile namreč razmere okoli leta 1950 v Koloradu. A Torie, kakor so jo ljubkovalno klicali, temu ni verjela, neumorno je iskala svojega Wila. In ga našla, s pomočjo sosede, ki je veljala za čudakinjo, kateri se je najbolje izogniti. Njuna ljubezen je kmalu dala sad, a tedaj Wila ni bilo več. Podlegel je poškodbam, ki so mu jih prizadejali domačini, med njimi naj bi bil tudi Seth, Victoriin brat. Le-ta je še lep čas uspela skrivati nosečnost in si z njo mehčala neznosno žalost. V zadnjih mesecih pa je pobegnila od doma, v Wilovo zatočišče, globoko v visokogorje. Ni vedela, da je medtem njen oče Setha pognal od doma in jo neutrudno išče. Ko se je vrnila domov, je bilo njeno naročje prazno. Svojega Baby Blue-ja je prepustila drugi mami in verjela, da mu bo tam bolje. Torie je izgubila še očeta in verjela, da je izgubila celo sebe. A njeno življenje so na nepredvidljiv način usmerjale znamenite Nasheve breskve, s katerimi so se ukvarjale generacije njenim prednikov. In reka Gunnison ter besede ljubezni njenega življenja, Wila, katerega dotik je čutila v vsaki preizkušnji. Gre za roman, ki je pretresljiv, knjižno junakinjo pogosto potisne do roba, a jo vedno s pogumom in novim upanjem povabi nazaj, k mirnemu rečnemu toku prihodnosti. In morda so prav drobni kamenčki, ki jih je vsako leto dodajala na mestu, kjer je pustila svojega otroka, tisti, ki bodo naposled le sestavili celoto.

Nisem je poslušala. Spet sem razmišljala o Wilu in se spraševala, od kod in od koga je izhajal, kako je pristal v tisti šoli v Albuquerqueju. In zakaj se ni vrnil domov, ko mu je uspelo pobegniti. Tudi na svojega otroka sem pomislila na nov in nemiren način. Od opazovanja Carlosa sem vedela, da se moj sin spreminja v koščenega najstnika. Gotovo ima kožo lepo temno kot oče in se sprašuje, zakaj ni podoben članom svoje družine. Se je kdaj spraševal, kam sploh sodi? (str. 231)