Skok na vsebino

Recepti iz Slovenskih goric v novi dvojezični knjigi

Zgodbe iz kuhinje

V novi dvojezični kuharski knjigi tudi recepti iz Slovenskih goric

 

V sklopu LAS-ovega projekta GlaMUR je bila konec oktobra lani izdana kuharska knjiga Küchengeschichten – Zgodbe iz kuhinje, ki je sedaj na voljo v Knjižnici Lenart in v naših enotah.

 

Gre za recepte iz Slovenskih goric, Prlekije, avstrijskih delov Südsteiermark in Steirisches Vulkanland. Zato je knjiga dvojezična – recepti so v slovenskem in nemškem jeziku.

 

»Posebej nas veseli, da je vključeno večje število slovenskih receptov. To ni običajna kuharska knjiga, ampak predstavlja tudi zgodbe ljudi s tega območja.« je povedala dr. Milojka Domajnko, direktorica Razvojne agencije Slovenske gorice.

 

Las GlaMUR – užitek ob reki Muri pa je projekt, ki krepi promocijo in sodelovanje Avstrije in Slovenije pri trženju lokalnih izdelkov in storitev, s področja turizma, rokodelstva in kulinarike na obeh straneh meje, vključuje 19 občin in 200 lokalnih ponudnikov.

 

V Sloveniji sta v projekt vključeni dve akcijski skupini LAS Ovtar Slovenskih goric in LAS Prlekija.

 

20 let od prvega filma o Harry Potterju

HP 1

 HP2

 


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

»Pred 20 leti se je svet, v katerem sem živela sama, nenadoma odprl drugim. Bilo je čudovito,« je ob 20. rojstnem dnevu Harryja Potterja zapisala njegova avtorica J. K. Rowling.

Ob 20. obletnici premiere prvega filma o Harry Potterju, tudi mi najbolj znanemu knjižnemu čarovniku čestitamo ter si želimo še kakšnega nadaljevanja.

A zgodba o Harry Potterju za njegovo avtorico, J. K. Rowling iz Velike Britanije ni zgodba o uspehu od vsega začetka.

Rowlingova je prvo knjigo o Harryju Potterju Harry Potter in kamen modrosti skoraj brez prebite pare pisala v enem od odmaknjenih kotov kavarne Nicholson v Edinburgu.

 

Danes se nam zdi smešno, da je Rowlingova za objavo morala tako rekoč prositi. Kot je povedala kasneje, so ji založbe, ko jim je ponujala Kamen modrosti, večkrat rekle ne, dokler malo posluha ni pokazala založba Bloomsbury in »optimistično« natisnila 500 izvodov. Na koncu jih je bilo prodanih od 100 do 120 milijonov, knjige iz prve izdaje pa danes dosegajo rekordne vrednosti.

 

Roman o fantu z očali, ki odkrije, da ima čarovniške korenine, in pristane na šoli čaranja Bradavičarka, kjer se bori z zlobnimi silami, je prejel več literarnih nagrad v domači Veliki Britaniji pa tudi v ZDA, kar dve leti je bil tudi na seznamu najbolj branih knjig, ki ga sestavlja časnik New York Times. Popularnost, ki so jo od leta 2001 širili še filmi, so nadgradile kritike, v katerih so recenzenti Rowlingovo hvalili zaradi domišljije in humorja pa tudi sloga.

Harry se je naslednje jutro zbudil zgodaj. Čeprav je skozi zaprte veke začutil sončno svetlobo, jih ni hotel odpreti. »Vse sem samo sanjal,« si je dopovedoval. »Sanjal sem, da je pome prišel orjaški Hagrid in me bo odpeljal na šolo za čarovnike. Ko bom odprl oči, bom zagledal shrambo.« Zaslišal je glasno trkanje. »To pa je teta Petunija, ki trka na vrata,« je pomisli in še zadnji upi so se mu razblinili. A še vedno ni odprl oči. Sanje so bile tako lepe. Trkanje pa ni ponehalo. »Ja, ja,« je zamomljal Harry. »Saj bom vstal.« Sedel je in z njega je zdrsnil Hagridov težki plašč. Koča je bila polna svetlobe, nevihte je bilo konec in Hagrid je spal na zofi, ki se je končno vdala pod njegovo težo. (Kamen modrosti, 2017, str. 50)

V skoraj 70 jezikov prevedena knjiga Kamen modrosti je bila prodana v več kot 450 milijonih izvodih.

Ljudje so množično hiteli v knjigarne, takoj ko se je na policah pojavila nova knjiga iz serije, raziskava iz leta 2005 pa je pokazala, da je Harry Potter vplival celo na pismenost. V neki britanski študiji je 84 odstotkov učiteljev dejalo, da je pozitivno deloval na bralne sposobnosti otrok, 73 odstotkov pa jih je bilo presenečenih nad nekaterimi otroki, da so bili sploh že sposobni brati Harryja Potterja. Ne samo to. Raziskava, ki so jo devet let kasneje objavili v Italiji, je malemu čarovniku pripisala tudi krepitev empatije pri otrocih, nato pa še to, da so mladi zaradi njega imeli pozitivnejši odnos do homoseksualcev in beguncev.

 

Mlade in odrasle pa so posrkala napeta doživetja treh prijateljev – Rona, Hermione in Harrya. Dobro proti zlemu in tisti, katerega imena se ne sme izgovarjati. Haja hashiet, kačji jezik, ki smo se ga še sami poskušali naučiti.

Zadnja od sedmih knjig Harry Potter in svetinje smrti je bila objavljena leta 2007, zadnji film pa je na platna prišel leta 2011.

Pisateljica J. K. Rowling je napisala še dve knjigi o Fantastičnih živalih, ki so prav tako doživele filmsko upodobitev in oboževalci že težko pričakujejo tretji del le-te, pod psevdonimom Robert Galbraith pa je napisala tudi več kriminalnih romanov.

V naši knjižnici pa smo izpostavili knjige in DVD-medije o Harry Potterju, ki vabijo k izposoji. Knjige o mladem čarovniku pri nas najdete v slovenskem in angleškem jeziku.

 

Naj živi čarovnija!

Jože Plečnik

 

Joze Plecnik

Po stari navadi, posebno zato, ker je tako veliko otrok umrlo takoj po porodu, so tretjega Plečnikovega otroka še tistega dne odnesli h krstu v cerkev sv. Jakoba. Krstna botra sta mu bila Helenina sestra Frančiška in pomarančar. Glede pomarančarja jih je Andrej pozneje še veliko slišal. Plečnikova družina je bila mlada, naseljena je bila na novo, zato ni imela veliko sorodnikov in znancev. Tako kot drugi so tudi oni za krstnega botra naprosili kar prvega, ki je prišel mimo. Zato ni bilo čudno, da so bili botri v krstni knjigi tudi pri drugih napisani kar pomarančarji, kramarji, sejmarji in branjevci. Župnik na botre ni rekel nič, zanj je bilo glavno, da je bil novorojenček krščen. V veliko knjigo je zapisal: »Jože Plečnik, rojen 23. januarja 1872, sin Andreja Plečnika in Helene Molk, poročene Plečnik, oba iz Ljubljane.« Ko so novorojenčka prinesli domov, je oče Andrej stopil na podstrešje delavnice in prinesel v kuhinjo lično izdelano zibelko. (Sivec, 2001, str. 11)

Že prvi mesec novega leta nam postreže z visoko obletnico povezano s pomembno osebnostjo našega prostora.

 

23. januarja letos bo minilo 150 let odkar se je rodil eden najbolj znanih slovenskih arhitektov Jože Plečnik, ki ga opisuje zgornji odlomek, katerega je zapisal Ivan Sivec v knjigi Mojster nebeške lepote, ki je leta 2001 izšla pri založbi Mohorjeva družba, ki med drugim velja za najstarejšo slovensko založbo.

Plečnik se je rodil 23. januarja 1872 in umrl 7. januarja 1957.

Plečnik je v Ljubljani na oddelku za arhitekturo vpeljal podobno šolanje, kot ga je imel na Dunaju njegov veliki profesor Wagner oziroma kakor je sam vodil šolo v Pragi. Razlika pa je bila kljub temu velikanska. »Ste slišali? Na univerzi nas bo poučeval gospod Plečnik!« so se pogovarjali v kavarnah navdušeni študentje arhitekture. »Vemo,« so odgovarjali drugi. »To je tisti gospod arhitekt, o katerem so celo Hrvatje izdali obsežno monografijo.« (Sivec, 2001, str. 103)

Ivan Sivec je Plečnika razkril skozi 21 poglavij, s katerimi oriše življenje tega pomembnega Slovenca. V otroštvu je Jožku, kakor so ga klicali domači, posebej mama, viselo na nitki, pet razredov ljudske obvezne šole je brez težav opravil, zalomilo pa se je že prvo leto v gimnaziji, ko si nikakor ni mogel zapomniti niti še tako preproste pesmi. Starša sta hitro zapečatila njegovo usodo. Mizar bo. Tako je Jožek za štiri leta ostal v očetovi mizarski delavnici kot vajenec. Pri delu je bil vesten in iznajdljiv. »Kar naprej kaj prerisuje in sam zase slikari,« je dodal oče Plečnik. In niti v obrtno šolo ne hodi? Kmalu se je Jože znašel v klopeh triletne obrtne šole. Njegov talent ni ostal prikrit, pričel je službovati v Gradcu. Vsakdan pa je pretresla srčna kap očeta. Po njej se je Jože odpravil na Dunaj in uspelo mu je skorajda nemogoče, kljub zelo zahtevnim pogojem za vpis, je bil sprejet na akademijo za arhitekturo. Njegovo prihodnost pa sta sooblikovali vrlini, ki so ju mu privzgojili že doma – skromnost in delavnost.

Plečnik je arhitekt, ki si je močno prizadeval, da bi z lastnim umetniškim ustvarjanjem dal slovenski arhitekturi izrazito prepoznavnost.

V spominu nam ostaja kot mož, ki je utrl pota slovenski arhitekturi in je žlahtno preobrazil slovensko prestolnico. Nanj pa spominja še mnogo krstilnic in drugih sakralnih spomenikov po slovenskih cerkvah, spomenikov, stavb, vodnjakov… Snoval je tudi notranjo opremo, parke, dvorišča, okrasne vrtove. In to po vsem svetu. Združene države Amerike, Češka, Poljska, Hrvaška, Srbija, Rusija in še bi lahko naštevali.

Za svoje delo je bil tudi večkrat nagrajen – s članstvom v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, prejel je častni doktorat ljubljanske Univerze in Prešernovo nagrado. Izbrana Plečnikova dela pa so vpisana tudi na seznam Unescove kulturne dediščine.

Lepota njegovega dela ostaja med nami je poudaril Sivec v svoji knjigi, ki je opremljena s fotografijami, ki prikazujejo Plečnikova dela umeščena v prostor in čas. Prispeval jih je Mirko Kambič.

 

»Za arhitekta sta glavna okus in fantazija, domišljija. Na Dunaju in marsikje drugje sem postavil veliko lepih stvari in vse z dvema načeloma v ospredju. Vsaka nova zgradba se mora vključiti v okolje, z novim pristopom mora vzbuditi pozornost, vendar ne sme podirati estetskega čuta v danem prostoru. Arhitekt je umetnik, ki mora dati domišljiji toliko poleta, da se v njegovih zgradbah začuti smelost in estetika v vseh pogledih.« Arhitekt Jože Plečnik je bil pri svojem pedagoškem delu zelo natančen in dosleden. Predaval je redno vsak dan od 10:00 do 12:00 in od 15:00 do 18:00. Ob prostem času, posebno ob nedeljah, je hodil peš po Pragi. V Večeru je ob Plečnikovi smrti pisalo: »Dolga je vrsta slovenskih in jugoslovanskih arhitektov, ki jih je vzgajal pokojni Plečnik. V slovenski arhitekturi ima eno najvidnejših mest. Zlasti v Ljubljani lahko govorimo, da ji je po njenem baročnem obdobju prav Plečnik dal njen zaključni obraz.« (povzeto po dr. Marija Ipavec, www.kamra.si)

Nikar si torej ne zatiskajmo oči pred lepoto – okolice, soljudi, njihove notranjosti in življenja nasploh. Naj nas zgodba Jožeta Plečnika navdihne, da pogumno stopamo po svoji poti, čeprav tu in tam niso uspešni že kar naši prvi koraki, čeprav kdaj ni takoj svetlo, ko se odločimo… Potrebno je biti pogumen in prepričan ter upati! Kakor je to počel naš največji slovenski arhitekt, o katerem lahko o življenju in delu preberete v številnih priročnikih, ki smo jih v tem mesecu izpostavili v naših prostorih.

 

Josip Ipavec

JOSIP IPAVEC
(21. december 1873–8. februar 1921)

Leto 2021 je bilo poleg Jurčičevega leta tudi leto Josipa Ipavca.
Februarja 2021 smo se spominjali 100. obletnice njegove smrti.

 

 

Josip Ipavec portret

 

Naslovnica opere Možiček

 

IMG 20211221 132633

Josip Ipavec je bil skladatelj in zdravnik. Nekaj časa je v Zagrebu opravljal delo vojaškega zdravnika, sicer pa je veljal za specialista za oči. Je avtor prvega slovenskega baleta Možiček, njegovo najobsežnejše delo pa je opereta Princesa Vrtoglavka, ki je bila prvič izvedena leta 1997 v SNG Maribor.

 

Napisal je tudi več samospevov in orgelskih skladb.

 

V času, ko se je pri nas govorilo in pisalo nemško, je v pesmi Imel sem ljubi dve jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika.

 

Leta 1907 se je v Gradcu poročil z Albertino Novoszad.

 

Jeseni 1909 je težko zbolel.

 

V zakonu sta se jima rodila sinova Jože in Teodor.

 

Več v knjigi Slovenski Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu ddr. Igorja Grdine, ki je izšla letos pri založbi Beletrina v sozaložništvu s Knjižnico Šentjur in jo najdete tudi pri nas na polici z oznako O 78.

 

 

 

Ta veseli dan kulture

Ta veseli dan kulture

3. decembra od leta 2000 obeležujemo Ta veseli dan kulture. Na pobudo Ministrstva za kulturo je ob 200-obletnici rojstva rojstni dan pesnika Franceta Prešerna postal slovenski neformalni praznik.

 

Na ta dan številne kulturne ustanove pripravijo dneve odprtih vrat in dejavnosti. Dogodke in dejavnosti zberejo na spletnem mestu www.zvkds.si.

 

France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem in umrl leta 1843 v Kranju. Velja za največjega slovenskega pesnika.

 

Image

Knjižnica Lenart

 

Nikova ulica 9
2230 Lenart

 

Tel.: 02 720 06 25
GSM: 031 571 682

 

E-pošta: info@knjiznica-lenart.si

Delovni čas

Odpiralni čas
Knjižnice Lenart:

Ponedeljek: 8.00 - 16.00
Torek: 8.00 - 16.00
Sreda: 8.00 - 18.00
Četrtek: 8.00 - 18.00
Petek: 7.00 - 15.00
Sobota: 8.00 - 12.00

 

 

 

Delovni časi krajevnih knjižnic

Delovni čas KK Voličina:

Ponedeljek: 14.00 - 16.00

Tel. št.: 02 720 06 25

Delovni čas Knjižnice Cerkvenjak:

Torek: 14.00 - 16.00

Tel. št.: 02 720 06 25

Delovni čas Knjižnice Sveta Ana:

Torek: 14.30 - 16.30

Tel. št.: 02 729 58 75

Občina Lenart
Občina Sveta Ana
Občina Cerkvenjak
Občina Sveta Trojica
Občina Sveti Jurij v Slovenskih Goricah
Občina Benedikt
Skok na vsebino