Solze, ki jih ni

Tri ženske. Tri usode. V 21. izdanem romanu slovenske avtorice Mojce Rudolf. Tokrat nas je le-ta povabila na Irsko. Vsebina je zasnovana na resničnih zgodovinskih dejstvih, ki se dotaknejo trpljenja mladih deklet v magdalenskih domovih, sicer je pa zgodba izmišljena. Ann se z možem in hčerko Arleen preseli iz Dublina v manjše mesto Cork. Ob napetosti, ki se v Ann naseli kmalu po prihodu v navidez mirno sosesko, se razkrivata zgodbi dveh žensk – Sheene, ki jo zaznamuje dogodek na rojstnem dnevu sošolke ter Kitty, zaprte za zidovi enega izmed benediktinskih samostanov. Ko izgine Arleen se prične klobčič, ki ga je avtorica spletno napletla, postopoma razvijati. V romanu Solze, ki jih ni preobratov res ne zmanjka!

Vsakdo se kdaj zlomi. Enkrat, lahko tudi večkrat. Rane, ki nam jih prizadenejo v otroštvu. Nesramne opazke, ki nam jih namenjajo. Poniževanja. Ostre besede. Prepiri. Osramočenost. Krivda. Strah. Ločitev. Smrt. Vse to se nam nalaga v notranjosti in kot tihi, majceni polhi, ki spijo zimsko spanje, ždijo v notranjosti in so zakopani tako globoko, da nanje popolnoma pozabimo, dokler se nekega dne nepričakovano ne zbudijo in se spremenijo v pošasti, ki butnejo na dan. (str. 197)