Peklenske počitnice

Tokrat Vam želimo predstaviti knjigo Janje Vidmar, to je avtorica, ki je leta 2022 dopolnila že 60 let. Napisala je veliko, za mlade in odrasle bralce. Izpostavili pa bi njeno mladinsko zgodbo s privlačnim naslovom, ki obeta pravo dogodivščino. Gre za Peklenske počitnice.

Najprej pa nekaj o Janji Vidmar. Rodila se je na Ptuju, kasneje pa se je njena družina preselila v Maribor. Piše že več kot polovico svojega življenja, čeprav je svoj študij pričela v likovni smeri. Velikokrat je bila nagrajena, napisala je tudi nekaj scenarijev za TV nadaljevanke. Najbolj blizu pa ji je sestavljanje zgodb za mlade.

Triperesna deteljica se v zgodbi Janje Vidmar iz leta 1999 odloči izpeljati posebno akcijo. Akcijo z naslovom Peklenske počitnice. Trinajstletna Pljučka ter leto mlajši Knedla in Sova, med počitnicami zalezuje šestnajstletnega Miča, ki je natanko takšen, kakršen mora biti danes vsak fant, ki da kaj nase. Toda Mič se ne zmeni za njihove otročarije, saj je že zaljubljen v manekenko Petro. Dekleta to tako ujezi, da ga ugrabijo, zvežejo in zaprejo v samotno hišo. Tedaj pa se začnejo reči nepričakovano in nevarno zapletati.

Brez skrbi, nihče ni umrl. A zgodba se po spodaj navedenem odlomku še zaplete. Mič dekletom sam predlaga, da naj zahtevajo odkupnino. Naj vam izdam tudi, da se Pljučka in Mič celo poljubita. In kdo so možje, ki iz kombijev zlagajo neke škatle v to zapuščeno graščino.

Ali bodo Pljučka, Knedla in Sova ter njihova žrtev Mič dočakali bridek konec v graščini? Ali pa jim bo uspelo premagati Križnarjevo tolpo? Napeta zgodba, ki jo to poletje res morate prebrati – Za dekleta, ki ne verjamejo v lastno moč in za fante, ki grdo govorijo o njih – se glasi podnaslov romana Peklenske počitnice.

»Mrtev je!« je zamomljala Pljučka z roko na ustih in gledala Mičev potni, negibni obraz v detelji. Njena lepa brisačka je bila premočena. Vanjo je brizgnilo vse, kar je skrbno pripravila prejšnji večer. Mrlič gor ali dol, roko na srce, nič ne smrdi tako nagnusno kot bruhanje. Sova se mu je približala, ga dregnila z nogo, potem pa za vsak primer hitro odskočila. »mislim, da je hu padel v hu nezavest,« je strokovno presodila. Knedla je počepnila in se približala njegovemu obrazu. »Fuj, kako smrdi!« se je nakremžila. Prisluhnila je. Nič. Zatisnila se je nos in uho prislonila k njegovim ustnicam. Zaskrbljeno se je zazrla v bleda prijateljičina obraza nad seboj. »Ne diha. Mislim, da smo ga ubile … (str. 109)