Balada o drevesu

Vem, oči bodo uprte vame. Bile so tudi včeraj, čeprav me ni bilo v šoli. In predvčerajšnjim, ko sem tekla proti razredu, odprla vrata in videla. In po tem, ko sta me tata in mama prišla iskat in me odpeljala domov. Danes me bodo videli in me bodo motrili. Zanimalo jih bo, kako se obnaša Majkova punca, potem ko je… Po tistem. (str. 76)

Po čem? Roman Balada o drevesu ni čisto tipično mladinsko branje.

Balada pod drevesom je roman slovenske avtorice Mateje Gomboc. In leta 2022 je med desetimi nominiranimi deli prav ta prejel posebno nagrado za izvirno otroško in mladinsko leposlovje. Nagrado desetnica.

Ada je dijakinja 3. letnika gimnazije. Je nadarjena glasbenica, igra violino. Njena starša ji ne posvečata preveč pozornosti, zelo blizu pa si je s svojo sestro Ino, mlajšo sestro, ki je bolj brezskrbnega in družabnega značaja. Ada pa je nekoliko zadržana, zmeraj zaskrbljena mladenka, ki sebe najde v glasbi. V srednji šoli pa spozna Majka. Majk, ki mu je pravzaprav ime Mitja, igra kitaro in trenira karate. Adi je zelo všeč, a ko vidi na njegovi rami jokati drugo dekle, se umakne. Dokler je nekega dne ne pričaka na avtobusni postaji… A njuni skupni koraki so se naenkrat ustavili. Majk je umrl. Ker je tako sam hotel. In kaj naj zdaj Ada sama s seboj? Zakaj, zakaj kriči iz nje? Spomini nam razkrijejo njuni življenjski zgodbi, predvsem pa nas nežno povabijo v središče njune izjemno lepe ljubezenske zgodbe.

Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. Majk se je boril z bipolarno osebnostno motnjo, ki jo težko prepoznamo. Na eni strani navdušeni posameznik, ki naenkrat postane otopel in zadržan. In prav ta bolezen, našteta občutja, Majka privedejo do tega, da stori samomor. Adi pa ostanejo spomini in njegova kitara. A ona se ne bo vdala, nadaljevala bo svojo glasbeno pot, vpisala se bo na konservatorij in igrala za oba.

Roman sklepa spremna beseda psihologinje Janje Istinič, v kateri o samomoru spregovori tako s poklicnega vidika kot tudi iz osebne izkušnje.

Knjiga je izšla v zbirki Zorenja pri Založbi Miš, ki skriva še mnogo tej podobnih zgodb o občutjih, ki nas prevevajo, tistih prijetnih in tistih, ki jih dojemamo kot težka.

Ko sem izstopila, je na postaji stal Majk. Noge so nenadoma postale mlahave, kot bi nosile preveliko težo. Približal se mi je. Z neba so padali težki kosmi snega in tresočih rok sem odprla dežnik. Vzel mi ga je iz rok, preprosto, kot da bi bilo najbolj samoumevno na svetu, da je zdaj on tukaj na postaji in da jaz izstopim in da si bova delila moj pikčasti dežnik. »Čakal sem te,« mi je rekel, z eno roko dvignil dežnik nad naju, saj je bil celo glavo višji od mene, me z drugo objel čez rame in korake usmeril proti šoli. (str. 79)ž