Raztrgajmo nebo

Paola Girdana poznamo predvsem po njegovem prvem romanu Samotnost praštevil. Pred nami je njegov četrti roman Raztrgajmo nebo, ki ga je izvrstno prevedla Anita Jadrič, odlična prevajalka iz italijanskega jezika.

Giordano se v svojih romanih vedno loteva različnih tematskih področij, medosebnih vezi, predvsem pa raziskuje prijateljstvo, različna prijateljstva.

Glavna junakinja je Tereza, odraščajoče dekle, ki preživlja magična poletja pri babici v Apuliji na jugu Italije. Tam spozna tri sosedove fante, ki živijo v družini z drugačnimi pravili in verovanjem. Posebno vez stke z Bernom in ta se nikoli povsem ne prekine. Njegov svet jo posrka vase.

Pripoved je dinamična, njihov svet na čase nedoumljiv, poseben, magičen, drugačen…

Paolo Girdano je spet napisal premišljeno ljubezensko zgodbo.

»A preden sva se zganila, stopila v hišo in se vzpela v zgornje nadstropje, so minile še minute. In v tistem nemem premoru pod hrastom sva pred sabo videla podobo deklice, najine deklice, kdo ve zakaj prav deklice, ki je plesala nekaj korakov stran, utrgala regratov cvet in ga pomolila proti nama. Bila je sanjarija, ki je nisva pozneje nikoli omenila, a bila sem prepričana , kot sem prepričana še danes, da sva jo živo in povsem enako videla pred sabo.« str. 210