Otoček sredi jezera

Slovenska pesem sredi morja!

Slovenski novinar in urednik je skozi roman izpostavil aktualno temo gostovanja tujih glasbenikov na slovenskih odrih, uporaba tujih jezikov v skladbah slovenskih izvajalcev ter občasno razvrednotenje slovenske glasbe na domačih tleh nasploh. Satiričen pogled na sceno je Tomi Gračanin spretno ovil v zgodbo. In tako je na otok sredi Jadranskega morja postavil fanta, ki je med čiščenjem enega izmed domačih apartmajev našel kaseto z glasbo Ansambla bratov Avsenik. Le-ta je Anteja tako pritegnila, da jo je poslušal znova in znova. Njegovemu očetu se je zdelo, da tako ni za nobeno rabo, zdaj pa še slovensko glasbo posluša. V lokalni gostilni v Mali Luki so igrali trije njegovi prijatelji, imenovali so se Tramontana đez kvartet in komaj jih je Ante prepričal, da so nekega večera v tem lokalu igrali slovensko glasbo. Doživeli so mlačen odziv, zato so pobegnili – s trajektom preko morja in s kombijem Antejevega očeta naravnost na Gorenjsko. Tam so spoznali menedžerja, ki se je tako oklical kar sam in jih je namestil kar v senik. In z domačega otoka so pripeljali celo pevko, Danijelo. Ko so ugotovili, da Ansambel bratov Hrib ne bo stopil na oder in kar doživel uspeha iz danes na jutri, so se vrnili domov. Ampak Antejeva želja po izvajanju slovenske narodnozabavne glasbe je ostala …

Bratje Hrib so izstopili in se napotili proti prizorišču. Bilo je enako, a obenem povsem drugačno kot tisto v Gornji Hosti: enak prireditveni šotor, dolge mize in klopi, a tukaj se je trlo obiskovalcev. Gneča za točilnim pultom, gneča na plesišču … Predvsem pa, z odra se je razlegal nezgrešljiv dalmatinski melos. Glasbeniki v zdelanih nošah so nejeverno opazovali dogajanje na prizorišču. (str. 155–156)