Zakaj z otrokom na pravljično uro?
Zakaj z otrokom na pravljično uro?
V Knjižnici Lenart so srede namenjene pravljičnim uram, ko skrbno odklenemo vrata naše pravljične sobane in vanjo prijazno povabimo otroke ter njihove starše. Se udobno namestimo in…
Pravljica je kot nit, ki namesto blaga, plete svoje nežne odtenke v ozadju otrokove domišljije. Na površju odstira le potek zgodbe, podrobnosti pa prepušča poslušalcu, da jih tipa, okuša in začuti. Z Orffovimi glasbili, lutkami, naravnimi materiali ali samo ureditvijo prostora pripovedovalec ali bralec pravljico prikaže, še preden dobro odpre platnico izbrane knjige, da očem predstavi še ilustracije in zlije otrokovo predstavo z ilustratorjevo. Tako nežno pritegne radovedna ušesa. Pravljica je umeščena tudi v uradne vzgojno-izobraževalne procese, velikokrat pomeni obogatitev kulturnih dni in drugih posebnih dogodkov v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Skrb za socialno-čustveni razvoj otrok in mladih je pomembna naloga pedagogov, strokovnih delavcev na tem področju in obenem tudi knjižničarjev, ki jih med knjižnimi policami vzgajamo v radovedne bralce in jim knjigo v roke polagamo kot prijateljico, tolažnico in pomočnico. Knjigo lahko uporabimo zgolj kot zabavo, kot orodje za sprostitev ali pomiritev, kot raziskovalno opremo ter v vlogi spodbujanja govornega oz. bralnega razvoja. Pravljice so edina književna oblika, ki otroka usmerja k odkrivanju lastne identitete in poklicanosti in mu tudi pokaže, katere izkušnje potrebuje za nadaljnji razvoj značaja.« (Bettelheim, B. (1999). Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Ljubljana: Studia Humanitatis, str. 32)
