Natečaj za najlepšo ilustracijo pravljic

NATEČAJ ZA NAJLEPŠO ILUSTRACIJO PRAVLJIC

 

Zakaj imajo knjige ilustracije? Ali črke, besede, stavki in odstavki niso dovolj?

Je vsaka ilustracija le v okras napisani zgodbi? Ali pa so ilustracije bistven del knjige?

Si sploh lahko predstavljate svojo najljubšo slikanico brez ilustracij? Vsaka ilustracija namreč soustvarja besedilo.Ilustrator pa bralcu pričara zgodbo.

 

Kulturno društvo Babičina skrinja Lenart skupaj s Knjižnico Lenart in Založbo Kreativna Pika razpisuje natečaj za ilustracije izbranih treh pravljic z natečaja Pravljice iz skrinje domišljije: Gospod iz Petovie, Marko in vila Sonja, Darilo za Rozi, ki so bile objavljene v prejšnji številki Ovtarjevih novic (junij 2020). Izbrane pravljice so objavljene tudi na spletni strani Knjižnice Lenart.

Izbrano pravljico lahko ilustrirate v poljubni tehniki. Tudi format lahko izberete sami, a naj ne presega velikosti A4.

Svojim ilustracijam ne pozabite priložiti kopije besedila in napisati svojega imena in priimka in naslova. Likovna dela pošljite najpozneje do 15. 11. 2020 na naslov: KD Babičina skrinja Lenart, Ribiška pot 6, 2230 Lenart.

Likovna dela bo pregledala strokovna komisija v sestavi: Natalija R. Črnčec in Zdenka Šulin in Petra Kranvogel Korošec. Komisija bo nagradila najboljša dela. Ilustracije bodo ob zaključku natečaja razstavljene v Avli J. Hudalesa na Občini Lenart.

 

Ilustracija natečaj

 

Ilustracija: Nina Šulin, iz slikanice Miška šepetalka

 

Pravljice iz skrinje domišljije

Nina Senekovič
MARKO IN VILA SONJA

 

Nekoč je živel deček Marko. Skupaj z materjo sta prebivala v stari koči. Mati je hodila vsak dan na dnino k bogatemu kmetu. Marko se je medtem doma igral. Najraje je rezbaril iz lesa. Nekega dne je tako izdeloval leseno piščal, ki mu je kar naenkrat skočila iz rok ter odskakljala proti gozdu. Marko je bil radoveden fant in je kljub materinemu svarilu, da naj ne hodi v gozd, stekel za piščalko. Piščal ga je pripeljala do jase. Na sredini jase je stala ogromna bukev. Ob njej je piščal obležala, toda Marko se ni več zmenil zanjo, saj je opazil skalnat vhod v sredini stare bukve. Seveda je vstopil. Zašel je v globoko jamo in se spustil na njeno dno. Tam je naletel na pet lepih deklet z zlatimi lasmi. Rezale so si lase in iz njih pletle veliko kroglo. Marko se je skrival in jih opazoval. Kmalu so prenehale z delom. K njim je priletela majhna vila z drobnimi krilci. »Dovolj bo,« je rekla. »Zdaj je potrebno samo še najti dečka, ki bi to kroglo odnesel na nebo.« Marko je pokukal iz svojega skrivališča in pogumno dejal: »Jaz lahko to opravim.« Vile so ga presenečeno pogledale. Vse so imele prosojna krilca, ki so se jim svetlikala kot zlato. »Pričakovale smo te. Povej nam, kako se pišeš, saj moramo po prerokbi kroglo poimenovati po rešitelju trpljenja vile Sonje.« Namesto odgovora jih je Marko povprašal po njeni usodi. Najbližje dekle mu je povedalo, da je Sonja njihova najmlajša sestrica, ki so jo bogovi vzeli k sebi, da jim je svetila s svojimi zlatimi lasmi. Od takrat je v jami, kjer živijo ostale vile, sama tema. »Vile delamo iz svojih las kroglo, ki jo mora izbrani deček odnesti na nebo. Takrat bo njihova sestrica rešena sužnosti bogovom, ki jo bodo vrnili k njim.« Marko je osupel gledal vilo. Tedaj se je spomnil vprašanja in rekel: »Sonce se pišem.« Vila je odvrnila: »A Sonce? Dobro, torej bo zlata krogla sonce. Zdaj pa jo odnesi bogovom, da jo bodo namestili na nebo.« Tedaj se je pojavila prelepa mavrica in Marko Sonce je po njej odnesel zlato kroglo na nebo, k bogovom. Tam ga je čakala mala vila Sonja in mu dala poljubček in v tistem trenutku je na nebu zasijala zlata krogla – Sonce in temna jama se je spremenila v čudoviti pomladni travnik. Nekateri pravijo, da je tako nastalo naše sonce, ki nas greje in daje svetlobo, pa tudi ljubezen. Mali Marko in Sonja sta se namreč po srečnem in igrivem otroštvu poročila ter ustvarila svoje kraljestvo – kdo ve, morda smo tudi mi njuni potomci.

 

 

Vlasta Črčinovič Krofič
GOSPOD IZ PETOVIE

 

Ob vznožju gradu v Petovii je živel veljak Midas. Stari legionar je iz dneva v dan kopičil bogastvo. Sploh se ni mogel ustaviti. Bogatejši sem od petovijjskih graščakov, se je rad hvalil. Cekinov, zlata in srebra je imel toliko, da je z njimi zapolnil vse kotičke svojega domovanja. Zmanjkalo mu je prostora za konja v hlevu, v kokošnjaku prostora za kokoši in petelina. V kadi, ki jo je uvozil iz Pariza, se že vse leto ni mogel kopati in v postelji so ga žulili cekini. Družinski člani so se že davno izselili, ker niso prenašali nereda. Z njimi so odšli kužek Piki, muca Maca in vsa mišja družina. Midas je postajal iz dneva v dan bolj utrujen, godrnjav, neprespan in nenegovan. Vedel je, da mora najti izhod iz zasvojenosti. Pomoč je poiskal pri vedeževalki Hedi, ki je živela v borni koči na koncu slepe ulice. Hedo so vsi spoštovali in se je malo bali. Govorilo se je, da je malo premaknjena in blizu temnim silam. Sumili so, da ponoči ob polni luni jezdi metlo. A to so bile le govorice. Heda je bila povsem običajna, preprosta, a modra ženska. Nesrečen sem, je tožil Midas. Pomagaj mi! Reši me prekletstva kopičenja bogastva in pohlepa. Heda je molče pokimala. Odprla je staro, oguljeno skrinjo, prineseno kdo ve iz katere vojne, in iz nje izbrskala kristalno kroglo. Med krempljastimi prsti jo je zavrtela. Zvijala se je kot kača, obračala oči, da so se videle beločnice, ječala in hropla. Potem je otrpnila kot kip. Midas je prestrašen stopil k vratom, a tedaj je spregovorila. Uroka se boš otresel, ko boš bogastvo razdelil v dobrodelne namene. Pa nikar ga ne daj cerkveni gospodi niti revežem. Napravi nekaj posebnega, nekaj, kar bo dobro za vse Petovčane. Midas je tuhtal tri dni in tri noči, kaj naj stori. Četrti dan je s cekini napolnil malho, osedlal konja in se odpravil na pot v daljno Nemčijo. V Maintzu se je spoprijateljil z Johannesom Gutenbergom, kovačem in zlatarjem, ki je prav takrat izumil tisk s premičnimi črkami. Heureka! Je vzkliknil Midas. Ko se je vrnil v rodno Petovio je dal ob vznožju gradu sezidati tiskarno, v kateri so začeli tiskati molitvice in nabožne pesmi v slovenščini. Pa ne le za tiskarno. Denar je namenil izobraževanju otrok, da so se naučili brati in pisati. Midasa že davno ni več, tiskarna pa še vedno stoji. Kdor želi, lahko v njej natisne svojo zgodbo.

 

 

Napisala: Cvetka Vidmar
DARILOZA ROZI

 

Pod lesenim podom stare hiše je bilo veselo. Miška Rozi je praznovala rojstni dan. Pravkar je upihnila svečke na sirovi torti in si zaželela nekaj lepega. Oče, mama, babica, dedek in šest bratov ji je zapelo: »Vse najboljše za te, vse najboljše za te, vse najboljše draga Rozi, vse najboljše za te!« Črne oči so ji sijale, ko je odvezovala veliko rožnato pentljo na darilu. »Juhuhu, fotoaparat sem dobila! Prav takega sem si želela, hvala!« je veselo cvilila in pocmokala vse po vrsti. Rozi je bila zelo živahna in zvedava, prava mala potepinka. Brezskrbno je pohajkovala po travnikih in gozdovih. Nabirala je slastne plodove in duhala pisano cvetje. Včasih se je zleknila v travo in sanjarila. Z brati se je najraje igrala skrivalnice. Pozimi ni smela ven, zato je bila žalostna. Le kukala je lahko skozi luknjico. Babica je pletla, dedek je reševal križanke, mama je kuhala in pospravljala, oče pa je skrbel za živež in dom. Bratje so vzganjali svoje norčije in najmlajšo Rozi izločili iz iger. Zato si je za svoje veselje želela fotoaparat in dobila ga je. Neumorno je pritiskala na sprožilec. Zvečer se je skrila pod odejo in občudovala slike. Posnela je že vse kotičke svojega doma s pohištvom vred, tudi kakšna žuželka je bila vmes. Želela je ovekovečiti še družinske člane, a kaj, ko nikoli niso imeli časa. Potem pa je prišel dan, ko je oče vse poklical k sebi in zaskrbljeno naznanil: »Dragi moji! Pojavil se je velik, črn maček. Zelo hudoben je, zunaj preži na nas. Komaj sem mu ušel. Prepovedujem vam vsak izhod, dokler maček ne zgine! Imamo ljubeč dom, polno shrambo in skupaj bomo zmogli!« Prijeli so se za roke, sklenili krog in mu pritrdili. Rozi je brž smuknila v sredino in dvignila svoj fotoaparat: »Vas sedaj lahko fotografiram?« »Ja Rozi, ja! Slikaj nas!« so vzkliknili ven glas. Še preden je hudobni maček odšel, je nastal družinski album, poln lepih fotografij. V dolgih zimskih dneh so Miškolinovi veselo listali po njem, obujali spomine in se smejali.

Izbrane pravljice literarnega natečaja Pravljice iz skrinje domišljije 2020 (VIDEO)

Prisluhnite izbrani pravljici v sklopu literarnega natečaja Pravljice iz skrinje domišljije 2020,
ki smo ga organizirali v sodelovanju z Založbo Kreativna PiKA in KD Babičina skrinja.

 

Večer

O nas in našem, letos prilagojenem, praznovanju rojstnega dne tudi v prilogi Večera.

HVALA uredništvu Štajer'ca. Ponosni!

 

 

Štajerc 18. 6. 2020 2

 

 

 

 

Zaključek literarnega natečaja

ZAKLJUČEK PRAVLJIČNEGA NATEČAJA
PRED PRAVLJIČNIMI POČITNICAMI!

 

Kreativne. Slogovno prepričljive. Jezikovno bogate. Vsebinsko zanimive. Vse to in še več so bile pravljice, ki so v okviru natečaja, prispele v našo pravljično skrinjo. Strokovna komisija je bila tako postavljena pred težko izbiro. Izbrala pa je pravljice

 

Nine Senekovič,
Cvetke Vidmar in
Vlaste Črčinovič Krofič,

 

katere boste lahko prebirali v prihodnjih številkah Ovtarjevih novic in slišali na naši Facebook strani.

HVALA vsem sodelujočim, navdušili ste nas!

Posebej veseli pa smo Vaših odzivov po zaključenem natečaju:

"Najlepša hvala za spodbudne besede in priloženo pozornost. Veliko ustvarjalnega poleta tudi v prihodnje!"

"Danes sem prejela pošto z vašim obvestilom in darilcem. Zelo lepo in pozorno. Najlepša hvala, zelo ste me razveselili in mi polepšali dan! Vesela sem, da sem prišla v ožji izbor, saj sem pravljico pisala posebej za vaš razpis, z velikim veseljem in z dušo.... Pravzaprav me pisanje tako posrka, da grem v zgodbico in pišem iz nje."

 

NATEČAJ Pravljice iz skrinje domisljije NAGRAJENKE WEB

Image

Knjižnica Lenart

Nikova ulica 9
2230 Lenart

Tel.: 02 720 06 25
GSM: 031 571 682

E-pošta: info@knjiznica-lenart.si

Delovni čas

Poletni odpiralni čas
Knjižnice Lenart:

Ponedeljek: 8.00 - 15.00
Torek: 8.00 - 15.00
Sreda: 8.00 - 18.00
Četrtek: 8.00 - 15.00
Petek: 8.00 - 13.00
Sobota: Zaprto

 

 

 

Delovni časi krajevnih knjižnic

Delovni čas KK Voličina:

Julij in avgust ZAPRTO

Tel. št.: 02 720 06 25

Delovni čas Knjižnice Cerkvenjak:

5. in 12. julij ODPRTO

Avgust ZAPRTO

Tel. št.: 02 720 06 25

Delovni čas Knjižnice Sveta Ana:

Julij in avgust ZAPRTO

Tel. št.: 02 729 58 75

Občina Lenart
Občina Sveta Ana
Občina Cerkvenjak
Občina Sveta Trojica
Občina Sveti Jurij v Slovenskih Goricah
Občina Benedikt