O, zlatih dni spomin
me vleče na planine,
po njih srce mi gine,
saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,
nazaj v planinski raj!
(S. Gregorčič, iz pesmi Nazaj v planinski raj!)
O Simonu Gregorčiču smo posebej spregovorila na uvodnem srečanju nove sezone projekta Potica, zvita iz besed v Domu sv. Agate in Domu sv. Lenarta, oktobra 2024. Skupaj smo deklamirali pesem Nazaj v planinski raj! in se spominjali dni, ko so se jo morali naučiti na pamet.
Simon Gregorčič se je rodil 15. oktobra 1844 na Vrsnem pri Kobaridu kot drugi sin Jerneju in Katarini Gregorčič. Leta 1851 se je šolal v enorazrednici na Libušnjem, potem pa na goriški normalki. Z enajstimi leti je prestopil na goriško gimnazijo; po začetnih neuspehih je postal odličen dijak, posebno so ga pritegovali klasični jeziki; gimnazijo je zaključil z odliko in takrat tudi že pisal pesmi. Po maturi se je s težavo odločil za duhovniški poklic; v študiju je odlično napredoval, tudi slovstvenega dela ni zanemaril, trpel pa je zaradi šibkega zdravja. Najprej je bil za kaplana v Kobaridu, kjer je spoznal Josipa Stritarja in veliko ustvarjal, njegov dušni mir pa je skalila, kot je mogoče prebrati na spletni strani Tolminskega muzeja, učiteljica Dragojila Milek. Bila je njegova sorodna duša in med njima je vzniknila ljubezen, zaradi česar so pesnika premestili v Rihemberk, današnji Branik. Novo službeno mesto je bilo težavnejše kot v Kobaridu, njegovo zdravje se je slabšalo. Konec leta 1881 je zato nastopil začasni pokoj. Naslednje leto, ko je izšla njegova prva pesniška zbirka Poezije, je sprejel vikariat na Gradišču pri Prvačini, si kupil posestvo in sezidal hišo, v katero se je preselil, da bi živel kot zasebni duhovnik in kmet – poet. Leta 1888 je izšel drugi zvezek Poezij, 1902. še tretji. Zadnja leta je preživel v Gorici, kamor se je preselil, ko je 1903. prodal posestvo. Umrl je 24. novembra 1906 zaradi pljučnice in kapi. Njegova smrt je pretresla Goriško, časopisi so pripravili posebne izdaje, množice so se zgrinjale na njegov pogreb.
Gregorčičeva rojstna hiša je že od leta 1966 muzej, po katerem še danes vodijo njegovi sorodniki.
Imel je sedem bratov in sestra, med njimi sta dva umrla ob rojstvu, ostali pa so se razselili po svetu in med njimi ne bi bilo tako tesnih stikov, če ne bi imeli tako pomembnega prednika, spomin na katerega jih veže še danes.
Vir podatkov: kamra.si, delo.si, slovenska-biografija.si Slika: dLib.si
