Sebastijan Pregelj
V ELVISOVI SOBI
Goga, 2019
Področje: družbeni roman
V Elvisovi sobi se odvije življenje generacije, ki je odraščala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav se nam morda to zdi le kratek čas nazaj, gre za preteklost, ki je ne moremo več ujeti, kaj šele doživeti. Lahko pa jo podoživimo, sploh tisti, ki s(m)o takrat kot otroci in mladostniki spremljali družbene razmere v socializmu s prehodom iz ene v drugo državo in iz enega v drug sistem. Pregelj se v romanu te družbene in politične tematike dotika med vrsticami, v zgodbi dečka Jana in njegovih prijateljev, zlasti Elvisa. Osemdeseta so bila leta, ko so se napovedale spremembe. Takrat je bilo še vseeno, katere narodnosti si. Janov prijatelj Elvis je Makedonec in kot pravi njegov oče, so oni Turki. A to ni pomembno. Pomembno je, da je v državi mir. Da med vsemi ljudmi ne glede na kakršnekoli razlike vlada razumevanje. Po banane in kavo je sicer potrebno v sosednjo Avstrijo in po kavbojke v Italijo, a za to otrokom ni prav dosti mar. Mar jim je le za igrače, ki prihajajo izza meje, iz zahodnega sveta. To življenje prekine vojna. Takoj po odsluženem vojaškem roku se Jan znajde med teritorialci. Za prijatelji se sledi izgubijo. Ko jih Jan ponovno poišče, pa nihče več ni tak, kakršen je bil nekdaj. Tudi država ni več takšna in ni več tista, ki je bila nekoč. V Elvisovi sobi so skrite zgodbe, ki so se sprijele v eno. To so zgodbe, ki so kot prikazen preživetega obdobja, v katerem sta bili značilni sreča in mirno življenje iz dneva v dan, nekaj, česar v času, ki ga živimo zdaj, ni več. In ta 'zdaj' je pravzaprav le malo zatem. Kot da bi živeli v pospeševalniku zgodovine.
ODLOMEK IZ KNJIGE
»V mojih predstavah Ali spet sedi na tleh v Elvisovi sobi. Pripoveduje nam o Sandokanu in njegovih možeh, ki se spopadajo z britanskimi osvajalci. Zgodba je napeta, potem pa jo prekine zvonec pri vratih. Ali reče, da je zanj, skoči na noge in odhiti v predsobo.
Ko odpre vrata, pred njim zazija blaten jarek. Od daleč se slišijo streli in eksplozije. Ali steče na drugo stran. Ko je na drugi strani, ni več deček. Mlad moški je, z brado in v uniformi.« (str. 332, 333)
