Cesta do proge

Breda Pugelj je upokojena dramska igralka, prevajalka. Doslej je napisala dve otroški deli, Cesta do proge je njen romaneskni prvenec. V zgodbah treh žensk avtorica naniza celo vrsto motivov, ki nam vedno znova globoko zarežejo v življenje, pa se o njih tako redko pogovarjamo. Marina, Katja in Veronika se postarajo, vsaka po svoje se spopadajo travmatičnimi izkušnjami iz mladosti, predvsem pa so vse tri, vsaka zase osamljene in povezane s cesto do proge. Vse se začne s prepirom v avtoričini glavi, ki je nekakšen uvod v vsako novelo. Tam se rodijo tri ženske, preproste in vsakdanje, pa vendar tako zapletene in ujete v mreže dogodkov iz preteklosti. V prvi zgodbi spoznamo Marino, zdravnikovo hči. Bila je plesalka in med vojno prizadevna partizanska bolničarka. Po vojni je bila vzorna mama samohranilka, vse do nekega nerazumljivega trenutka, ko se je popolnoma spremenila. Otroka je poslala v rejo k sestri, se zaprla med štiri stene in s kupovanjem alkohola spodbujala govorice med vaščani. Po dolgih letih se vrne njen odrasel sin s svojo partnerko in takrat je čas, da se pogovorijo in odstranijo tančico skrivnosti. Njeno staro vilo bi občina rada porušila, ker je okrog nje eno samo gradbišče. Marina pa se noče izseliti. Le zakaj je tako skrivnostna? V drugi zgodbi spoznamo učiteljico Katjo, je invalidsko upokojena in tudi ona je svojo bolečino zaprla med štiri stene. Ko je nepojasnjeno umrla njena dojenčica, sta z možem vsak zase in vsak po svoje pestovala bolečino. Nekega dne pa v sosedino stanovanje pride mlado dekle z otrokom. Neznanka ju prosi za varstvo, vendar jo polna dvomov zavrneta. Ko pa slišita jok iz sosednjega stanovanja, se vendarle zganeta in poskrbita za otroka, ki je ostal sam. Otročiček odtaja led v njunih dušah ter počasi preganja bolečino, ki se je zažrla vanju. V njun vsakdan, v njuno samoto, v njuno rutino je vnesel pozitivni nemir.

V tretji zgodbi spoznamo ostarelo knjižničarko Veroniko, njen sin edinec živi na drugem koncu sveta. Tudi njo so zaznamovala mladostna leta. Življenje z materjo, študij, delovne brigade, nosečnost…Zaradi otroka si mora poiskati delo in zaposlitev dobi v knjižnici. Mlada, lepa je všeč direktorju, kasneje ne več. Veronika z veseljem opravlja svoje delo, rada je med knjigami in ljudmi. Pravljične ure in pogovori o kaki noviteti so njeno največje veselje. Na stara leta je sama, osamljena. Še vedno zaide v knjižnico, po kup knjig. Ob napredovani Parkinsonovi bolezni se pripravlja na zadnji dan njenega življenja. Njeno zadnjo pot do železniške proge.